Tiha nedelja - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 21 Marec 2015 18:21

Jezus nas vedno znova preseneti s preprostimi prispodobami iz vsakdanjega življenja. Evangelij je poln prispodob iz poljedelstva, ki je bil za mnoge v tistem času vir preživljanja.

Pšenično zrno o katerem nam spregovori današnji evangelij je najprej Jezus sam. Kakor pšenično zrno je šel v trpljenje in smrt in obrodil sad v vstajenju. Ta sad je Cerkev, ki se je rodila na križu, ko je vojak prebodel njegovo stran je sta pritekli kri in voda. Voda znamenje krsta po katerem smo postali božji otroci in kri znamenje evharistije ob kateri rastemo, kot božji otroci.

Jezus je na križu umrl za vse. Zato so tudi vsi bili po tej smrti odrešeni, tudi tisti, ki še tega ne vedo.

Ta prispodoba o gorčičnem zrnu pomaga tudi nam razumeti sebe in smisel našega bivanja.  Kaka, nam pojasni Jezus sam, ko potem, ko je spregovoril o pšeničnem zrnu, doda: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor sovraži (drug evangelij pravi izgubi) svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (prim. Jn 12,25 in Mt 16,25).

Pasti v zemljo in umreti ni le pot do prinašanja sadov, ampak tudi pot do »reševanja lastnega življenja«, kar pomeni živeti še naprej.

Zrno samo po sebi nima prihodnosti. Prihodnost ima le, če je posejano, takrat lahko vzklije, ozeleni in je deležno novega življenja.

Na duhovnem področju je pomen te prilike jasen: če se ne prerodimo v krstni kopeli, če ne sprejmemo logiko križa, ampak ostanemo navezani na ta svet, na logiko tega sveta, ne rastemo, ampak propadamo in končno umrjemo. Če pa verujemo v Kristusa in sprejmemo njegov križ v povezanosti s Kristusom, se pred nami odpre obzorje večnosti.

Jezus pravi, da tisti, ki pozablja nase, ki misli, kako bi drugim pomagal, ohranja svoje življenje za večno življenje. To ne pomeni, da se bo novo življenje  pokazalo šele v drugem življenju, da bo šele v večnosti prineslo svoje sadove. Prinaša jih že sedaj. Če smo dobri do drugih, jim pomagamo,te tudi oni imajo  radi in ti  vračajo ljubezen. S tem pa najdem tudi srečo.

Te misli o žrtvi in ljubezni se dobro slišijo, jih je pa težko uresničiti.

Tolažilna je misel v današnjem evangeliju, da tudi Jezusu pot na križ ni bila lahka. Vemo,  kako je bila na veliki četrtek njegova duša žalostna do smrti. Vendar je velikodušno šel naprej prek tega vznemirjenja.

Postni čas se počasi izteka. Pred nami so največje skrivnosti našega odrešenja. Prav je, da ob ponovnih porazih na svoji poti ne izgubimo poguma. Najbolj nevarno je,  da se ob preizkušnjah, ki so del naše poti, enostavno vdamo: »Saj se nič ne da napraviti. Se bom pač zadovoljil s povprečnostjo.

To ni misel evangelija. Če bi tako mislili, ne bi mogli s sv. Pavlom ponavljati:« Mi pa imamo misel Kristusovo!«

Duhovno življenje je neprestano začenjanje!

4. postna nedelja - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 14 Marec 2015 18:21

V evangeliju današnje nedelje najdemo stavek, ki spada med najlepše in najbolj tolažilne s Svetem pismu:« Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«

Tudi današnje drugo berilo še enkrat poudari to Božjo ljubezen: »Toda Bog, ki  je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil«.

Ljubezen je srce Svetega pisma, saj bi ga lahko strnili v tri besede: »Bog je ljubezen«, Sveto pismo nam kliče ravno to: »Bog vas ljubi!«

Zanimivo pa je to, da ko Bog spregovori o svoji ljubezni, uporabi izkušnjo človeške ljubezni, kot so: materinska, očetovska, zakonska, prijateljstvo…

Zanimivo je to, da človeška ljubezen služi, kot SIMBOLJ (znamenje) za Božjo ljubezen, po drugi strani pa nam Sveto pismo posreduje šolo ljubezni: ko opazujemo, kako Bog ljubi, se učimo, kako naj bi ljubila mati, kako naj bi ljubil oče, kako bi se morali med seboj ljubiti zakonci, kako prijatelji.

Veliko knjig je napisanih o tej umetnosti ljubezni, toda mnoge te razprave so samo enostranske, Sveto pismo gleda na ljubezen širše, ne samo v čutnem pomenu.

Sveto pismo nam govori o podobah očetovske ljubezni. Pri preroku Ozeju se Bog primerja z očetom, ki uči svoje otroka hoditi, ki se sklanja k njemu, da ga nahrani. Želja očeta je, da otrok raste, da od sebe da to, kar je najboljše. Seveda je ena od značilnosti očetove ljubezni tudi opominjanje, ne da bi s tem vzel otroku pogum, da ne bi zašel, želi mu biti opora, mu dati občutek varnosti, s tem, da mu je v stiskah blizu.

Govori pa nam tudi o materinski ljubezni. To je ljubezen, ki sprejema, razume, je nežna. Materinska ljubezen je tista, ki otroka čaka, ga sprejema,  zanj trepeta in je polna sočutja. Ko je otrok potrt in trpi ga  tolaži.

Seveda Sveto pismo govori tudi o zakonski ljubezni za katero pravi, da je »močnejša kakor smrt«. Še posebej nam o tej ljubezni spregovori Visoka pesem, ki opeva hrepenenje moža po ženi in veselje, ko se najdeta in zaživita skupnost ljubezni.

Sveto pismo pa govori še o eni ljubezni, to je prijateljstvo, ki je utemeljena na istih okusih, idejah, interesih. Rodi se iz zaupanja, da nekomu zaupam tisto, kar je najbolj intimno v mojih mislih in  izkušnjah.

Jezus pravi, da nas imenuje prijatelje, kajti vse tisto, kar je vedel o svojem nebeškem Očetu, je razodel nam. Nam je razodel skrivnost Svete Trojice.

Vse kar sem naštel o teh vrstah ljubezni je v Bogu, ki » je ocean ljubezni«  in to kar izrazi človeška ljubezen, pa naj si bo očetovska, materinska, zakonska ali pa prijateljstvo, je le delček brezmejne Božje ljubezni.

Božja beseda nas vabi, da sprejmemo to Božjo ljubezen, tako, da se pustimo ljubiti od Boga. Tukaj so nam lahko vzor otroci, ni jih strah, da se pustijo ljubiti. Jezus sam pravi, naj sprejmemo Božje kraljestvo kot otroci.

Ta Božja ljubezen žari nad nami, kot luč v temi. Kdor to luč sprejme, tema izginja. Toda kakšna je ta naša ljubezen do Boga? Ali je samo v besedah, neka nejasna misel na neko oddaljeno bitje s katerim se bomo srečali ob koncu našega življenja?

Bog pa je postal konkretna oseba v Jezusu, ki je ljubezen sama, ki je po Svetem Duhu vedno z nami.

V postnem času mi prihaja naproti, da bi se osvobodili vsega, kar nas drži v sužnosti.

Sveti Avguštin je prehodil dolgo pot predno je spoznal Kristusa. Ko pa ga je spoznal je zapisal tele čudovite besede: »O ti ljubezen moja, kako kasno sem te spoznal«.

Naj nam ti dnevi posta pomagajo, da ga tudi mi spoznamo, pa ne samo to, sprejmemo to ljubezen,  in dopustimo da nas ogreje in ožari našo pot vsakdanjega življenja s svojo ljubeznijo, da bomo tudi mi znali ljubiti, kot očetje, kot matere, kot zakonci ali pa kot prijatelji.

3. Postna nedelja - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 07 Marec 2015 18:21

Današnji evangeljski odlomek, 3. postne nedelje, nedelje, nas vodi v tempelj, da bi Jezus predstavil sebe,  kot novi Božji tempelj, ki ga bodo ljudje podrli, Bog pa ga bo v treh dneh obnovil.

V tem odlomku evangelija pa najdemo tudi  stavek, ki se me je najbolj dotaknil: »Jezus je vedel, kaj je v človeku«. Človek je bitje, ki ga je Bog ustvaril po svoji podobi, ga obdaril s kančkom božjega, z umnim spoznanjem in največjo dragocenostjo, s svobodno voljo.

Človek je ravno zaradi teh dragocenosti razpet med dobro in slabo, med moč in nemoč, med nebo in zemljo, med ljubeznijo in sovraštvom, med žrtvijo in hudobijo.

Jezus učence pripravlja na najtežji trenutek, na trpljenje in smrt. Kot prispodobo je vzel Jeruzalemski tempelj: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Jasno je učencem povedal, da bodo njegovo svetišče /njega samega/, ki je bilo rojeno za rešitev sveta, sicer oskrunili in podrli, toda po božji dobroti po zopet postavljeno in vanj se bodo lahko zatekali, dokler bo na zemlji živel človek.

Jezus ostaja  in deluje med nami po Cerkvi in v Cerkvi. Tu postajamo deležni njegove moči in luči, njegovega odpuščanja in njegovega upanja. Mnogokrat mi to Cerkev kritiziramo, ker vidimo v njej samo človeško slabost, pozabljamo pa, da je tudi Božja, saj jo vodi Sveti Duh. Brez tega božjega delovanja ne bi več obstajala, bila bi razvalina, tako pa je božja moč tista, ki je vedno znova prenavlja in jo preko preizkušenj in križa vodi k vstajenju.

Ker Bog ve, da smo krhki in  slabotni, nam prihaja naproti z smernicami, še posebej tukaj misli na deset zapovedi, ki jih je Bog podaril svojemu ljudstvu.

Prvo berilo nam  je spregovorilo ravno o tej postavi, ki jo je izraelsko ljudstvo varovalo kot najdražji zaklad.

Današnji človek v teh zapovedih največkrat vidi le nesprejemljive omejitve, ki so postavljene na pot naše svobode. V resnico so izraz največje Božje ljubezni in njegove očetovske skrbi za človeka.

Zapovedi najbolje razumemo, če jih primerjamo s potjo v gore. Na najnevarnejših delih steze so postavljena opozorila, ograje in zapore, ki raztresenemu in neizkušenemu popotniku preprečijo, da ne bi zgrmel v prepad.

Jezus je povzel vse zapovedi, a eno zapoved, ki je ljubezen do Boga in bližnjega, je postavil v ospredje. Če ljubim Boga, ne bom hotel imeti drugega boga poleg njega, ne bom izgovarjal po nemarnem njegovega imena, torej ga ne bom preklinjal in bom posvečeval njegove praznike.

Če ljubim bližnjega, bom spoštoval očeta in mater, ki so med bližnjimi najbližji, ne bom kradel, ne bom pričal po krivem. Kajti če nekdo zares ljubi, bo vse tisto, kar bo storil v dobro. Tudi če bo grajal in opominjal, bo zaradi ljubezni, v resnično dobro drugega.

Zapovedi je potrebno spolnjevat povezano: ni mogoče spolnjevati petih, drugih pet pa kršiti.

Oznanilo današnje nedelje, ki je skupno vsem trem odlomkom, je postava, ki nam je dana zato, da ohrani dar, ki smo ga prejeli.

V tej luči psalm te nedelje /psalm 19/ postavo imenuje smernice, ki nam jih je Bog dal s svojo postavo, vredne več, kot zakladi čistega zlata. Izraelci so vedeli, da jim teh smernic Bog ni dal zato, da bi z njimi zavaroval svoje privilegije ali jih na ta način držal v svoji oblasti. Bile so izraz zaveze prijateljstva med njimi in Bogom, ki je obljubil, da jih bo varoval in pripeljal v obljubljeno deželo.

Apostol Pavel nam govori, da se Božja moč ne kaže samo v spolnjevanju postave, ampak v Križanem Kristusu.

V tej luči torej lažje razumemo današnji evangelij v katerem Jezus polemizira z Judi. Vemo, da so s prihodom Jezusa razne obredne zapovedi izgubile svoj smisel, pa tudi tempelj je s tem dobil drugačen pomen. Na njegovo mesto prihaja križani in vstali Kristus, ki nam kaže, kako naj v povezavi z Njim presežemo vse veliko, kar je imela stara zaveza.

2. postna nedelja - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 28 Februar 2015 18:21

Današnji evangelij predstavi dogodek, ki se je zgodil še za časa Jezusovega zemeljskega življenja. Izbranim učencem: Petru, Jakobu in Janezu, je namenil poseben trenutek v katerem je razodel svoje božje veličastvo. Za ta trenutek je izbral goro, ki je znamenje bližine z Bogom ter kraj samote in ločenosti od vsega zemeljskega. Z drugo besedo proč od vsakdanjega hrupa in vrveža.

Jezus ni hotel tega storiti pred množico na kakšnem trgu. To kar je želel, da bi učenci dojeli nima nič skupnega s senzacijo ali prividom.

To kar se zgodi na gori, je namenjeno prav tem trem učencem.  Prav oni naj bi Jezusa globlje spoznali. Njihovim učen je postalo vidno, da Jezus presega meje zemeljskega. Njegova oblačila so postala bleščeča, bela, kot jih ne more pobeliti noben belilec sveta. Za Jezusovim zemeljskim, človeškim izgledom, se skriva njegova nebeška, nadzemeljska resničnost. Sijoča bela barva predstavlja nebeški svet.

Ta dogodek je presegel tudi meje sedanjosti. Ob njem stojita dve osrednji osebnosti izraelske zgodovine, Mojzes in Elija. Oba prestavljata Božjo naklonjenost izraelskemu ljudstvu. Mojzes je ljudstvu izročil Božje razodetje v obliki postave, Elija je bil poslan, da nezvesto ljudstvo pripelje nazaj k Bogu. Jezusovo poslanstvo se lahko primerja s poslanstvom teh dveh prerokov. Poslanstvo in besede, ki sta jih Mojzes in Elija namenila ljudem, prihajata od Boga. S tem, ko se Jezus pojavi v družbi teh dveh svetih mož, govori, da pripada Bogu in s svojim poslanstvom dopolnil Mojzesovo in Elijevo poslanstvo.

Glas z neba: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte«(9,7) razodeva poseben odnos, ki ga ima Jezus s svojim Očetom. Od Očeta pa ni prejel samo poslanstvo, prej je tudi svoje bivanje.  Z Očetom ga ne veže samo dnos služabnika, veže ga odnos izvora.  Oče ne izopove samo, da je Jezus njegov sin, izpove tudi svojo ljubezen do njega. Jezus Očeta ne pozna »od daleč«, kot sta ga poznala Mojzes in Elija. Pozna ga iz zaupnega sinovskega odnosa. To, da je Jezus Božji Sin, učence zavezuje, da ga poslušajo. Doslej je Izrael poslušal Mojzesa in Elija, zdaj naj posluša Jezusa.

Spremenjenje na gori predstavlja vrhunec razodetja. Jezus je učencem, ki ga bodo čez nekaj časa videli v popolnoma drugačnih okoliščinah: v zavrnitvi, v trpljenju in ponižanju in končno na križu.

Jezus učencem ukaže, da o tem dogodku molčijo. Potrebujejo čas, da bodo razumeli »velikonočno skrivnost«. Potem jim ne bo potrebno več molčati, temveč bodo prav oni določeni, da to glasno izpovejo.

Verjetno so učenci o tem dogodku premalo premišljevali, zakaj mora njihov učitelj preden bo vstal od mrtvih, še veliko trpeti in umreti.

Vprašanje, ki se nam postavlja je: »zakaj je Jezus moral umreti na križu?« V srednjem veku je predvsem prevladalo mnenje, da je Jezus moral tako grozotno trpeti zato, da bi poravnal neskončno žalitev, ki je bila storjena Bogu in tako ponovno vzpostavil prvotni red.

Bog nam po Sinu ponuja spravo. To pa na ta način, da nam prihaja naproti. Križ je izraz »nore Božje ljubezni«, ki se razsipa in ponižuje, da bi rešil človeka. Križ je Božji prihod k nam.

Sv .maša, pri kateri se ponavzočuje Kristusova daritev na križu, ne slavimo Boga s tem, da mu m i nekaj damo, nekaj darujemo, česar brez nas ne bi imel. Naša daritev je v tem, da se združujemo s Kristusom, čigar neskončna ljubezen je pri vsaki sv. maši navzoča in se prepustimo, da nas ta ljubezen doseže in prenavlja.

Današnji evangeljski odlomek nam jasno spregovori o tem, da se krščanstvo ne konča na križu, temveč v  slavi vstajenja, ne v zapuščenosti, temveč v neizmerni sreči. Križa ne smemo gledati samega temveč vedno v povezavi s poveličanjem.

Postni čas nas vabi, da se tudi mi pustimo povabiti na goro spremenjenja, da se tudi mi naužijemo lepote poveličanega Gospoda in iz te lepote živimo, ko se spet vrnemo v naše vsakdanje življenje.

ODDAJA O ŽUPNIJI VITANJE

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 28 Februar 2015 16:29

Na spodnjem naslovu si lahko ogledate oddajo o naši župniji.

Župnija sv. Petra in Pavla Vitanje

1. postna nedelja - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 21 Februar 2015 18:21

Jezus se je pri krstu postavil v vrsto grešnikov. Da to ni bilo samo simbolično dejanje nam govori kratek odlomek današnjega evangelija, ki govori o Jezusovem štiridesetdnevnem bivanju v puščavi. Isti Duh, ki se je prikazal nad Jezusom pri krstu, ga zatem odpelje v puščavo.

Številka 40 je sveta »svetopisemska« številka. Izraelce je spominjala na milosten čas, ko so 40 let potovali skozi puščavo, na 40 Mojzesovih dni na gori Sinaj, na Elijevih 40 dni na romanju na goro Horeb.

Pri evangelistu Mateju in Luku so skušnjave, ki jih je Jezus teh 40 dni moral prestati, natančno opisane. Evangelist Marko samo na kratko omeni, da ga je satan skušal.

Najbolj pade v oči stavek, da je Jezus bil »med zvermi in angeli so mu stregli«. Kako zanimiv je ta kontrast, na eni strani zveri, na drugi strani angeli.Za Jezusa puščava ne pomeni geografskega področja, pomeni tišino in samoto. Šele, ko je človek sam s seboj v samoti, lahko začuti resničnost samega sebe. Lahko bi rekli, da v samoti in tišini človek začuti v sebi to razklanost med zvermi, ki jih predstavljajo moje skušnjave in neurejena teženja in angeli, kot znamenje moje notranje harmonije.

Ta moja puščava, naseljena z zvermi in angeli, je bojno polje, kjer se bije boj med Sv. Duhom in satanom. Zame gre, gre za moje življenje, gre za to, komu dovolim, da me vodi.

Postni čas, ki smo ga pričeli na pepelnično sredo, je čas, ki nas želi popeljati v puščavo, da bi se spopadli z zvermi, ki jih predstavljajo: skušnjavo vseh vrst, malodušje, poplitvenost, zemeljska miselnost, itd.

Jezus v puščavi daje veliko prostora molitvi in pokori. Vsi danes čutimo, kako težko je najti čas za molitev, kako težko se je zbrati, težko se je dvigniti nad vsakdanje skrbi in delo. Eno je gotovo, da se ne moremo boriti proti zlu in skušnjavam brez molitve in brez pokore.  Zmaga Duha, zmaga tega, kar je Božjega, prihaja vedno po samoti in premišljevanju.

Znani Kirkegard , danski filozof in teolog, umrl 1855, ki je prehodil pot od ateista do kristjana, je zapisal zelo zanimiv stavek: »Tihota je najmočnejše zdravilo za modernega človeka«.  Za Kirkegarda je vzor Abraham, ki v tišini se obrne k Bogu in ta mu odgovori.

Na začetku postnega časa si lahko vsak postavi vprašanje: »Kako bom ustvaril tišino, kako bom šel v puščavo..« To pomeni, da bomo poskušali dati več prostora molitvi, osebni, pa tudi družinski, da bomo našli čas za nedeljsko sv. mašo, da bomo naredili kašno delo usmiljenja in dobrote, predvsem pa, da bomo vsakdanje delo in obveznosti opravljali z večjo zavzetostjo in odgovornostjo.

Včasih smo imeli zelo pomembno sredstvo za preverjanje naše duhovne rasti. To je bilo vsakodnevno spraševanje vesti. Kako to zgleda: da na koncu dneva, predno grem počivat se:

• Bogu se zahvalim za dan, za vse kar sem prejel ( na kratko pregledam dan)
• pogledam, kaj je bilo v dnevu dobrega, kaj slabega, grešnega – v odnosu do Boga, do bližnjega, kako sem opravljan svoje dolžnosti? Za vse, kar ni bilo dobro, prosim opuščanja in zmolim kesanje
• Prosim ga, da se dobro odpočijem in naberem moči za nov dan, zmolim večerno molitev

Na ta način ne bežimo pred seboj, pred svojimi odgovornostni. Na ta način si odgovorimo, kaj počnemo in kaj bi želi delati še bolje.

Vsak dan moramo prosti za moč in luč, da bomo bolj podobni Kristusu, da bomo lažje premagovali zveri, z drugo besedo skušnjave.

Cerkev je ohranila tisočletno tradicijo, da prvo postno nedeljo prične z evangelijem, ki govori o Jezusovih skušnjavah. Jezus je v molitvi dobil moč, da je skušnjave premagal. Tudi mi jih bomo lahko premagali samo z molitvijo. Šele v molitvi spoznam, kje sem, kam »drvi« moje življenje. Morda je najbolj skušan in v nevarnosti tisti, ki se sploh ne zaveda, da je skušan. Izraelsko ljudstvo je 40 letno romanje skozi puščavo slabo prestalo, ker se je premalo oklepalo Boga. Ne moremo pričakovati, da bomo zaživeli skladen odnos do narave, okolja, ljudi, če se ne bomo osvobodili vsakovrstnega zla in se obrnili k Bogu, zato nas današnja nedelja vabi: »spreobrnite se in verujte evangeliju!«

6. nedelja med letom - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 14 Februar 2015 18:21

Jezus v današnjem evangeliju reši najhujše bolezni tedanjega časa. Ta je zbujala strah, saj je predstavljala simbol Največje nesreče, ki lahko doleti nekoga, saj ga je izolirala in izločila iz družbe. Veljalo je prepričanje, da je bolezen zelo nalezljiva, da se lahko z njo okuži vsak, ki pride v stik z obolelim. Še hujše pa je bilo prepričanje, da je bolezen kazen za greh. Ravno zaradi vsega tega nas preseneti Jezusovo ravnanje.

Ko gobavec pride k Jezusu, se mu leta zasmili. Jezus iztegne roko, se ga dotakne in mu pove: »Hočem, bodi očiščen!«

Jezusa ni strah okužbe. Gobavcu dovoli, da pride čisto blizu k njemu, še več, on se ga sam dotakne. S svojo besedo, pa Jezus pokaže svojo božjo moč.

Seveda bo kdo rekel: »danes nimamo več med nami gobavcev«: Evangelij ni samo neki zgodovinski zapis tega, kar se je zgodilo včeraj. Nagovarja tudi mene v moji konkretni situaciji, v moji stiski. Kužna bolezen, ki nas danes najeda in uničuje je greh v svojih raznolikih oblikah.

Po judovskem pojmovanju je bila gobavost tako težka bolezen, da je pomenilo »ozdraviti gobavca« za tako veliko dejanje, kot »obuditi mrtveca«.

Gobavčeva prošnja razodeva neobičajno zaupanje. Ljudje so Jezusu očitno pripisovali posebno moč. Ta prošnja dokazuje kakšen vtis je naredilo Jezusovo javno delovanje in kakšna pričakovanja je zbudilo.

Ozdravljenega pošlje k duhovnikom, da bi potrdili ozdravitev prej izobčenega, ga zopet sprejeli v življenjsko skupnost in v občestvo pri božji službi.

Jezus oznanja milostnega in usmiljenega  Boga in kliče k veri in zaupanju vanj. Zadnji cilj Jezusa ni, da ozdravi ta ali oni bolnik. Njegovo delo nima pomena samo za enega ali drugega človeka, ampak, da bi vsi verovali vanj in mu zaupali.

Jezus prihaja, da me osvobodi in mi podeli življenje. Ozdravitev gobavca je bilo znamenje tistega, kar je z Jezusom nastopilo. Potrebno je pristopiti, pred Njim poklekniti in ga prosti, potem sledi dar.

Gospod je med nami in nas želi: dvigati, spodbujati, opogumljati, da se tako okrepi naša vera in zaupanje, da se ob njem  preoblikoval naš odnos do slehernega človeka, kajti nihče ni brez upanja in Gospod je tu za vsakogar!

MLADI IZ VEROUČNE SKUPINE IZDALI SPLETNI ČASOPIS

Podrobnosti

Objavljeno Ponedeljek, 09 Februar 2015 13:33

Mladi iz veroučne skupine so izdelali spletni časopis, ki si ga lahko ogledate TUKAJ.

5. nedelja med letom - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 07 Februar 2015 18:21

»Ora et labora«, moli in delaj, je pravilo mnogih samostanov. To dvoje naj bi bilo razdeljeno v pravem ravnotežju. To pravilo ni samo za redovnike in redovnike, vsak kristjan naj bi našel pravo razmerje med pobožnostjo (molitveno življenje in  življenje po zakramentih) ter poklicnim in družinskim življenjem. Danes mnogi ves svoj čas posvečajo svojemu poklicu, družini, družbi, za duhovno dimenzijo pa jih hitro zmanjka časa. Kako pomembna je tudi duhovna dimenzija nam je pokazal Jezus, ki se je ves posvečal ljudem, ko pa je bilo »še zgodaj zjutraj«, ko je bilo še temno, je vstajal in v molitvi iskal stik s svojim nebeškim Očetom in s tem tudi nam vsem postal vzor, kako povezati obe dimenzije našega življenja.

V mnogih naših družinah in tudi pri posameznikih izginja molitev. Zato se ustavimo ob današnjem evangeliju, ki pravi: da je Jezus na vse zgodaj vstal in se napotil na samoten kraj molit. Ni prav, da za vse to 'pomanjkanje molitve krivimo mnoge obveznosti, ki jih imamo, ritem življenja, ki je pač takšen, da ne dopušča časa, ki bi ga lahko posvetili molitvi. Prav je, da se ob tem vprašamo, da je verjetno nekaj narobe z našo molitvijo, da ni zavestno iskanje povezave z Bogom. Vsak od nas mora najti svojo pot in način molitve. Enim zelo veliko pomeni rožni venec. Prav in dobro. Drugemu ne. Ta mora najti drugo pot. Mogoče, da vsak dan vzame v roko Sveto pismo, ga počasi prebira in ob njem premišljuje. Tam kjer se me Bog dotakne, se je potrebno zaustaviti in prositi Boga, da bi se ta stik še poglobil, postajal vedno bolj oseben, prijateljski, zaupljiv. Ravno tako je tudi z obiskom nedeljske svete maše. Dokler je samo neka obveza, izpolnitev neke zapovedi, jo bomo hitro in na lahko opustili. Če pa je zame sv. maša srečanje z Bogom, potem mora biti ovira zelo velika, da me bo zadržala doma. Če je moja molitev postala iskanje stika z Bogom, potem bom iskal načine in kraje, ki mi bodo k temu pomagali in tudi časa, ki ga bom posvetil molitvi mi ne bo žal. Molitev bo postala tista, ki bo dajala »ton vsemu mojemu življenju in prizadevanjem.

Za kristjana naj bi bil razpoznavni znak dobrota in usmiljenje. Jezus nam je to pokazal s tem, ko se je solidariziral z najbolj potrebnimi. Pa tudi nam pravi: »Česar niste storili kateremu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili« (Mt 26,25). Seveda pa bomo težko posnemali Jezusa, če ne bo v našem življenju prostora za molitev. Ta ni beg od življenja in od naših obveznosti. Obratno, je črpanje moči, tu dobimo navdih, moč in navdih. Jezusov delovni dan se je začel »na samotnem kraju«, kjer je iskal zaupljiv pogovor z Očetom. Iz tega odnosa je prihajal k ljudem, k človeku.

Tako je tudi nam pokazal pot ravnovesja med duhovno dimenzijo in našim vsakdanjim življenjem!

4. nedelja med letom - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 31 Januar 2015 18:21

Rdeča nit današnje Božje besede je prerok. Odlomek iz pete Mojzesove knjige nam govori o preroku in njegovem poslanstvu med ljudstvom. Evangelist Marko predstavi Gospoda, ki ima okoli sebe prve učence. Nastopi z avtoriteto svoje božanske besede in dejanji, da ljudje občudujoče ugotavljajo.« Velik prerok je vstal med nami, Bog je obiskal svoje ljudstvo.«

Jezus je v polnem pomenu tisti prerok, ki ga je Mojzes obljubil.  Izvoljeno ljudstvo je verjelo, da jim bo Bog poslal svojega poslanca. Bistvo preroka je v tem, kar so ugotovili poslušalci: »po preroku je Bog obiskal svoje ljudstvo«, po preroku Bog govori ljudem, kako naj žive v sedanjosti, da bo srečna tudi njihova prihodnost.

Božja beseda nam danes želi poudariti, da Bog stalno obiskuje ljudi, tudi nas, po posredniku, človeku, ki je voljan prisluhniti božji misli ter jo posredovati naprej. V najvišji meri je Bog spregovoril človeku po svojem Sinu.

Poslušalci so v Kafarnaumu takoj pri Jezusu opazili drugačnost od tistih, ki so imeli pravico razlagati Božjo besedo, to so bili pismouki, ki so se imeli za potomce prerokov.

Zanimivo, da je Jezus vseskozi s pismouki »na bojni nogi«, končno so bili prav oni tisti, ki so ga obsodili na smrt. Zakaj takšno Jezusovo nasprotovanje njim, ki so najbolje poznali Božjo besedo in so bili poklicani k temu, da jo ljudem razlagajo?

Govor o Bogu jim je postal sam sebi namen. Niso pristopili k Božji besedi, kot živi besedi, ki tudi njih nagovarja, izziva, jih vabi k nenehnemu spreobračanju. Tako tudi niso bili sposobni v Jezusu prepoznati, da je Jezus prerok, ki presega vse druge preroke, ker njegova od Boga dana moč pričuje, da je Bog obiskal svoje ljudstvo. V Jezusu Bog kaže vso naklonjenost in ljubezen do vsakega človeka.

Evangelist Marko poudarja, da je Jezus govoril z oblastjo in ima moč nad hudimi duhovi. Njegova oblast ni kakor oblast nekoga, ki govori v svojem imenu, pa naj bo še tako velik. On ima oblast in sposobnost, da nam razodene Božje obličje in Božje skrivnosti. Kakor pravi evangelist Janez: »Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni Sin, ki je v njegovem naročju, on je razodel« (Jn 1,18). Oblast, ki jo ima nad hudim duhom je tolikšna, da ljudi osvobodi njihovega vpliva in spet omogoči gledati Božjo luč. Jezusova oblast ozdravljanja in odpuščanja grehov nam želi pokazati, kako se je Bog dokončno približal človeku.

Postavlja se nam vprašanje, zakaj Jezus utiša hudobne duhove, ko razglašajo njegovo veličino?  Človek, ki ga v kafarnaumski shodnici osvobodi hudega duha, razglaša: »vem, kdo si, sveti od Boga«. »Ti si Božji Sin!« Zanimivo, da pozneje v Markovem evangeliju, ko Jezus ozdravlja različne bolnike, hudobni duhovi več ne spregovorijo. Jezus samo trpi njihove napade. Glavni napad hudih duhov je med trpljenjem in smrtjo na križu ko  bo razkril Jezusovo skrivnost, da Bog ljubi ljudi tako močno, da človeka ozdravlja in jih prenovi v Božje sinove in hčere, tako, da niso več sužnji hudobnih duhov.

V Kafarnaumu Jezus še ni hotel, da ljudem razodene to, kar se bo razodelo na križu, ko  bo v polnosti razodel Božji način zmage nad lažjo in hudobijo. Takrat je nastopil čas našega odrešenja, čas, ko naj bi Boga sprejeli za našo pot in mu služili.

Hudobni duhovi imajo veliko obrazov, to je vse, kar se človek suženjsko oklepa, ki pa ni Bog in zato človeka zasužnjuje, utesnjuje in uničuje.

Ob Jezusovi besedi lahko spoznamo vso to našo ujetost in sužnost, spoznamo lahko, kaj je od Boga in kaj smo mi ustvarili in v kaj smo se ujeli.

Sveto pismo kot preroke označuje nekatere, ki so se oglasili ob Jezusovem prihodu na svet: Zaharija, ki hvali Boga, da se je ozrl na svoje ljudstvo, Marijo, ki poveličuje božje usmiljenje, Simeona, ki je v Gospodu videl luč v razsvetljenje poganov.

Jezus nas osvobaja hudih duhov, da bi lahko vstopili v zaupljivi odnos z Očetom, samo tako pa tudi mi lahko postanemo preroki, saj na vsakega od nas izliva svojega Svetega Duha, da lahko razločujemo v moči Besede in se po vesti odločamo za to, kar je dobro za sedanjost in prihodnost, s tem pa smo tudi »preroki« drugim!

3. nedelja med letom - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 24 Januar 2015 18:21

 »Čas se je dopolni in božje kraljestvo se je približalo: Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Tako se začenja v Markovem evangeliju oznanilo svetu.

Z Jezusovim prihodom se začenja nova doba, doba milosti in odrešenja. Njegove prve besede so vabilo, da sprejmemo veliko novost in samo resničnost Božjega kraljestva, ki je dosegljiva vsem, ki je blizu vsakemu človeku.

Jezus takoj pokaže pot: da se spreobrnemo in verujemo evangeliju. To pomeni, da korenito spremenimo življenje in sprejmemo Jezusa, to je Besedo, s katero se Bog po njem obrača na človeštvo vseh časov.

Veselo oznanilo, ki ga prinaša Jezus pomeni,  da je prišla polnost časov. Ne gre samo za novico, gre bolj za poziv. Pomembno je spoznati čas milosti, ga vzeti resno in ne zamuditi. Spreobrnjenje in vera sta pravilen odgovor na vse, kar Jezus dela in uči.

Povabilo: »spreobrnite se!« moramo najprej razumeti dobesedno. Utemeljeno je na prepričanju, da smo lahko tudi na poti, ki pelje v napačno smer. Če je tako, se moramo obrniti in se vrniti k izhodiščni točki, na kateri smo pot začeli in se potem od nje oddaljili.

Naše izhodišče je Bog. Od njega prihajamo, njemu se moramo za vse zahvaliti. Spreobrnjenje pomeni, da se znova usmerimo k Bogu, da se vrnemo k njemu.

Tukaj nam postane jasno, da evangelij ni samo informacija, ki jo slišim in grem po poti naprej. Evangelij je sporočilo in ravno zaradi tega je tudi poziv k dejanjem. Evangelij je vedno kritičen do nas, naših usmeritev in dejanj. S poslušanjem evangelija  je povezana samokritika, preobrazba in spremembe.

Smisel spreobrnjenja nam postane jasen, če slišimo poziv: »Verujte evangeliju!« Z drugo besedo: vzemite si k srcu, kar pravi evangelij. Z otroškim zaupanjem in predanostjo nas vabi, da sprejmemo resnico: da je Bog edini resnični Bog, da je v Jezusu prišel k nam, da  se nam razodene, kot ljubezen, dobrota in usmiljenje.

Spreobrnitev pomeni, da se obrnemo k temu Bogu ter mu zaupamo, z drugo besedo, da verujemo.

Začetek poti vere je spreobrnjenje. Včasih smo že naveličani, ker vedno znova padamo v iste slabosti. Vendar je potrebno vsak dan začeti znova. Spreobrniti se pomeni, da mislim tako, kot mi predlaga evangelij, da želim izpolniti Jezusovo voljo. To pomeni verovati v Božjo ljubezen, ki me spremlja, in da vztrajam v ljubezni.

Verovati evangeliju pomeni, da ga sprejmem, da v meni stori čudež spreobrnjenja. Kako se more zgoditi ta čudež spreobrnjenja? Skrivnost je v Jezusovih besedah. To niso preproste spodbude, predlogi, navodila, smernice, ukazi ali zapovedi. Po Božji besedi nam govori Jezus sam. Tako ga srečamo v besedi. Ko sprejmemo besedo v svoje srce, smo eno z njim in on se rodi in raste v nas.

»Spreobrnite se in verujte evangeliju!« Kolikokrat na dan nas lahko ta beseda razsvetli. Vsakokrat, ko trčimo ob svojo slabost ali slabost drugih, ko se nam zdi hoja za Jezusom težka, nesmiselna, ko nas težave skušnjave poskušajo premagati, nam ta beseda da krila, je lahko svež zrak, da začnemo znova.

Včasih zadošča že hitro »spreobrnjenje«, da izzidem iz zaprtosti v svoj lastni jaz in se odprem Bogu. Tako lahko izkusim drugačno, resničnejše življenje.

2. nedelja med letom - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 17 Januar 2015 18:21

Evangelist Janez je še v pozni starosti, ko je pisal evangelij, se spominjal svojega prvega srečanja z Jezusom, tako globoko se je vanj sedel ta trenutek, da si je zapolnil celo uro.

Na Jezusa mu je  pokazal Janez Krstnik:« Glejte, Jagnje Božje«. Evangelistu Janezu je postalo jasno, da je to v resnici tisti, katerega ljudje pričakujejo, kot Odrešenika.

Za nas je zanimiv ta prizor Janezovega srečanja z Jezusom, ki ga zaznamujejo trije trenutki:

Jezus se zaustavi in vpraša: »Kaj želita?«

Onadva odgovorita: »Kje stanuješ?«

Jezus: »Pridita in poglejta!«

Ti trije trenutki, ki jih opiše Janez so tudi pot vsakega kristjana.  Zares kristjan postanem šele takrat, ko se osebno odločim za Kristusa. Vsakdo mora to storiti sam, ne morejo tega namesto mene opraviti drugi: stari starši, starši ali kateheti.

Ko poslušamo vsako leto statistike se nas kar malo dotakne, koliko jih na hitro opusti vero, dotakne se nas brezbrižnost in mlačnost mnogih kristjanov. Lažje vse to razumemo, če pomislimo na to, da se mnogi dejansko niso nikoli osebno odločili zanj.

Kristjan ni nekdo, ki ima neko megleno idejo o Bogu, ampak tisti, ki ima do Kristusa nek oseben odnos. To se najbolj pokaže, ko moram odgovoriti na vprašanje: »Kdo je zate Kristus?« Verjetno bi se mnogi počutili v zadregi, če bi morali odgovoriti na to vprašanje.

Kdo je zame Kristus? Tisti, ki se je učlovečil, postal otrok in prehodil vso pot, ki jo prehodi vsak od nas, šel na križ, umrl, premagal smrt in živi in me vodi k Očetu….

V današnjem evangeliju vidimo tudi to, da tisti, ki sreča Kristusa, postane takoj pričevalec. Andrej, brat Petra, takoj teče k njemu, da mu sporoči veselo novico:«Našli smo njega, katerega tako nestrpno pričakujemo –Mesija!«

Osebni stiki, sorodstvo, prijateljstvo, vse to je odigralo veliko vlogo pri oblikovanju prve skupine Kristusovih učencev.

Kaj današnji evangelij govori nam?

Prvi korak v duhovni rasti in zorenju je povezan z željo:«Želim spoznati Boga, želim ga videti, želim ga slišati. Brez te želje, brez tega notranjega razpoloženja..« To razpoloženje pa budi v meni molite, prošnja:«Gospod, razodeni se mi, spregovori mi…?« Pomembno je, da v tej molitvi vstrajam, se ne naveličam…

Drugi korak je v poslušanju. Tukaj nam je vzor Janez Krstnik. Ustvaril je okoli sebe tišino, šel je v puščavo, da je lahko slišal, kaj Bog  od njega pričakuje. Danes je velik problem hrup, ne samo tisti zunanji, tudi tisti, ki ga ustvarja TV, računalniki, .. vse to »buta« v nas. Če želimo slišati Boga, je potrebno »iti v samoto«, v zbranost, molitev, k sv. maši…

Kaj se je zgodilo z Janezom in Andrejem? Tisti dan sta ostala pri njem in Jezus je nanju naredil tako globok vtis, da sta sklenila hoditi za njim. Še več, pozabila sta na svoje tovariše, ki so se zbirali ob Janezu Krstniku in tako je začela nastajati skupina dvanajstih apostolov.

Jezus tudi danes nas vabi: »Pridi in poglej!« Če želimo doživeti njegovo bližino, moramo odgovoriti na to vabilo. S svojo Besedo nam Jezus odpira tisti svet, ki ga lahko le On odpre. Mi pa lahko najdemo uresničitev našega iskanja.

Učenca sta Jezusu sledila in pri njem ostala.

Gotovo zato, ker sta v Njem našla vse , kar sta iskala.

Nedelja Jezusovega krsta - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 10 Januar 2015 18:21

Pred nekaj tedni smo spremljati škofovsko posvečenje in umestitev v službo novega Ljubljanskega nadškofa. Bilo je nadvse slovesno, kajti sama slovesnost želi poudariti važnost službe, ki jo bo opravljati tisti, ki to službo nastopa.

Jezusov krst v Jordanu je dosti več, kot samo slovesen uvod v njegovo odrešenjsko poslanstvo, kajti je od prerokov napovedana in v moči sv. Duha izvršena ivestitura v Njegovo mesijansko delo.

V prvem berilo iz Knjige Izaija  (Iz 42, 1-7) najdemo besede nebeškega Očeta pri Jezusovem krstu: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje!«, ki jih je prerok zapisal že pred nekaj stoletji prej.  Prerok predvsem poudari, da  bo »podprt« z Božjim Duhom. Kar dvakrat prerok Izaija napoveduje: »Dal bom nanj svoje Duha« in »Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj, zato me je Gospod mazilil«. Vse to razodeva, da bo na Odrešeniku »počival« dar modrosti in razumnosti, dar sveta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.

Vprašanje, ki se nam postavlja? Ali ni Jezus Božji Sin? Ali niso Oče , Sin in Sveti Duh eno? Zakaj bi ga moral Sveti Duh še maziliti? Pozabljamo na to, da je Jezus bil tudi človek, saj Luka pravi: »da je Jezus napredoval v modrosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh«.

Ravno zaradi tega, Jezus, mladi mož, prihaja k Jordanu in se ponižno postavi v vrsto in ga Janez po daljšem upiranju krsti. Janez je dobro poznal to, kar je o Mesiju napovedoval prerok Izaija. Vedel je tudi, ko je on začel svoje poslanstvo, da je samo vprašanje časa, kdaj bo nastopil Mesija, kateremu je on pripravljal pot.

Jezus pa je tudi vedel, ko je stal v vrsti in čakal na svoj krst, da ga ta pot na katero stopa pelje na križ in smrt. V tem trenutku svoje krsta Jezus sprejema nase smrt »za grehe sveta« (Jn 1,29).

Jezus je dvakrat opisoval svojo smrt kot krst: Jakobu in Janezu je dejal:«Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena« (Mr 10,38). Vsem učencem pa je dejal: »Biti pa moram krščen s krstom in kako bridko mi je, dokler se ne izvrši« (Lk 12,50).

Jezusov krst pa ima tudi povezavo z našim krstom. Pri našem krstu dobimo delež na tistem, kar je bil Jezus že od učlovečenja: »Ta je moj ljubljeni Sin!« Jezus je pravi Sin, mi pa prejmemo pri krstu posinovljenje po Svetem Duhu. Sveti Pavel zato pravi:«Ker ste sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina v vaša srca, ki kliče:«Aba, Oče«!« (Gal 4,6).

Takrat, ko smo bili krščeni, nismo razumeli, pa tudi danes nam še to ni prišlo v popolno zavest, da je takrat tudi nam sam nebeški Oče za vse življenje zagotovil: Ti si moj ljubljeni otrok! Ne boj se, s teboj sem vse dni do takrat, ko se boš popolnoma združil z menoj v večnem objemu!

Biti krščen pomeni »obleči Kristusa«, pomeni nadaljevati v času in prostoru, ki nam ga je namenila Božja previdnost,  Kristusovo ljubezen do Boga in ljudi.

2. nedelja po božiču - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 03 Januar 2015 18:21

Božič je za nami, novo leto prav tako. Začel se je spet »navadni vsakdanjik«. Vendar začne Cerkev z navadnimi nedeljami šele po Jezusovem krstu. Na današnjo drugo nedeljo po božiču ponovi evangelij, ki smo ga slišali že pri dnevni sv. maši na božični praznik.

Še enkrat Cerkev obrne pozornost na Besedo, ki je bila v začetku pri Bogu in je bilo po njej vse ustvarjeno. Po Jezusu se je ta Beseda naselila med nami.  Do kraja nam mora postati jasno, da krščanstvo ni neka ideologija, nek svetovni nazor poleg mnogih nazorov, tudi da krščanstvo ni ena od tolikih ver (kot npr. Budizem ali islam). Ne gre za svetovni nazor, gre za osebo Jezusa Kristusa iz Nazareta. V njej se je Neskončnost, ki je po vzgledu filozofov 1. stol., ki so govorili o Logosu –Besedi, evangelist uporabi to grško besedo logos, da spregovori o Besedi, ki ni nihče drug, kot  učlovečeni Božji Sin.

Ponovljeni evangelij je izraz želje, ki jo ima Cerkev, da bi kljub praznikom, ki se zaključujejo, še vedno mislili na pomembnost tega učlovečenja.

Mi imamo v Cerkvi neko znamenje, ki naj bi nas vedno znova spominjalo na učlovečenje Božjega Sina. Seveda gre za molitev »Angel Gospodov«. Mislim, da je najbolj primerno, da se nanjo spomnimo na koncu božičnih praznikov.

Blaženi papež Pavel VI. Je napisal aspostolsko spodbudo o Marijinem češčenju, je v tem češčenju še posebej podčrtal pomen te molitve, ki jo molimo trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer.

Božični prazniki so dani ne samo za teh nekaj dni, gre za skrivnost iz katere naj bi živeli vsak dan, jo obujali in se zanjo zahvaljevali.

Naši predniki so molitev »Angel Gospodov« zelo radi molili. Veliko jim je pomenila. Zakaj je ne bi ohranjali tudi mi? Pri nas hvala Bogu se še zvon oglasi trikrat na dan in to je priložnost, da se kratko ustavimo in zmolimo to molitev. To trikratno zvonjenje pa ima tudi svojo simboliko: zjutraj pozvoni, ko začenjamo dan, to je priložnost da ta dan izročimo Gospodu, opoldne je čas za kratek odmor in zvečer, da se zamislimo, kako smo dan preživeli?

Po molitvi Angel Gospodov bo vera v učlovečenje Božjega Sina navzoča v našem vsakdanu. Tako bomo poglabljali vero, da se je Bog utaboril med svojim ljudstvom na njegovi poti skozi zgodovino. V podobi človeka je postal živi tempelj, svetišče Boga najvišjega. Z njegovim prihodom se začenja zgodovina našega sprejemanja ali pa zavračanja.  Vedno bodo ljudje, ki ga ne bodo prepoznali in sprejeli. Postavljali bodo svoje vrednote, organizirali življenje brez Boga.

Bomo pa tudi takšni, ki so ga sprejeli, ki bodo iz njegove polnosti prejemali milost za milostjo.

Vse to se dogaja, ker Bog med nas prihaja nenasilno. Ne straši nas s tem ali onim, prihaja, kot ubog otrok.

Sedanji papež Frančišek želi, da bi se Cerkev vedno bolj zavedala tega, da bo pričevalna in nagovarjala ljudi, ko se bo čim bolj približala tej skromnosti in dobrotljivosti.

Poskušajmo torej iz letošnjega božičnega praznovanja odnesti  to, da bomo trikrat na dan, kadar bo mogoče, molili molitev Angel Gospodov. Tako bomo to skrivnost božiča ohranjali in iz nje živeli skozi vse leto.

Amen

NEDELJA SV. DRUŽINE - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 27 December 2014 18:21

Praznik svete Družine, ki ga obhajamo prvo nedeljo po božiču, na poseben način poglablja božično skrivnost. Za nekatere je božič izgubil svoj izrazito verski pomen, božični praznik pa kljub temu obhajajo v krogu družine. S tem pa morda nevede priznavajo resnico, da je božič predvsem družinski praznik. Jezus, učlovečena Beseda, se je rodil in največ časa preživel v družini. V njej je našel normalno človeško zavetje, v njej je »dozorel«, da je lahko stopil v javno življenje in delovanje. Tako je družino potrdil kot človeško nujnost in hkrati jo je prerasel zaradi svojega mesijanskega poslanstva.          

Prvo berilo je danes vzeto iz Sirahove knjige. Ta proti helenističnim (grškim) novotarijam poudarja stara judovska izročila, med katerimi je prav gotovo važen odnos do staršev.  Odnos do staršev božje zapovedi poudarjajo takoj za odnosom do Boga. Iz tega se vidi, kako je odnos do staršev pomemben.

Sv. Pavel je odlomek, ki smo ga brali v drugem berilu, pisal, ko je bil v rimski ječi okoli leta 63 po Kristusu.  Kristanom želi predstaviti, da so »božji izvoljenci«, kajti pri krstu so oblekli novega človeka (Kristusa). Zato  tudi vsi odnosi med člani družine imajo isti temelj, Vstalega Kristusa.  Povezanost med njimi je jamstvo sreče.

Evangeljski odlomek zaključuje Lukovo poročilo o Jezusovem otroštvu.  Med dvanajstim in trinajstim letom so judovski mladeniči začeli izpolnjevati Mojzesovo postavo, ki jim je naročala  vsakoletno romanje v jeruzalemski tempelj. S to pripovedjo sv. Luka želi povedati, da Jezus, čeprav ni študiral Mojzesove postave, le-to pozna bolje, kot razlagalci in učitelji postave. Vse to pa zaradi neposredne zveze z Očetom. Zaradi te povezanosti z Očetom bo lahko tistim, ki se ga bodo oklenili, pomagal, da bodo prišli do bolj sinovskega odnosa z Očetom.

Na praznik svete Družine se nam postavlja eno vprašanje: Kako naj družina (oče in mati) vzgajata otroke za samostojne in polnoletne člane skupnosti?

Eno je gotovo. Svet se je v zadnjih desetletjih spremenil bolj, kot prej v tisoč petsto letih. To, da se je danes svet spremenil, nujno vpliva na osnovno celico človeštva – družino. Danes se je družina bistveno spremenjena.  Veliko mater je zaposlenih. Pa ne tako, kot so bile včasih zaposlene kmečke matere, z gospodinjstvom in delom na polju, z njimi so lahko bili tudi otroci, mlajši in večji. Današnje mame so po osem ali deset ur stran od svoje družine. Večina družin pa so male družine.

Položaj v katerem so danes mnogi starši, ga še ni bilo v zgodovini. Vzgojne tradicije so izginile. Lahko si predstavljamo starše, ki utrujeni od poklicnega dela se vrnejo domov in jih čaka kupica opravil, tako za vzgojo ostane le malo časa. Po drugi strani pa je tudi res, da se je svet tako spremenil, da vzgojne izkušnje ne morejo dobiti od svojih staršev. Zato je toliko staršev danes v pravi krizi, kako vzgajati svoje otroke.

V Cerkvi bi bilo potrebno več povezovanja. En tak poskus so zakonske skupine, razna predavanja, delavnice, svetovalnice… Vsega tega je daleč premalo. O vzgoji danes bi se morali veliko več pogovarjati. Ustvariti bi bilo potrebno več izmenjave med vsemi akterji, ki staršem pomagajo pri vzgoji, od šole, župnije in drugih ustanov.

Moramo pa se tudi zavedati, da ima vsaka družino svojo posebnost, je skupek oseb od katerih je vsaka enkratna, s svojimi darovi in sposobnostmi, pa tudi s svojimi omejitvami. Skupni imenovalec pa je dostojanstvo in veličina, ki jo vsak član ima v Božjih očeh.  Družina torej nastaja, raste in zori v sprejemanju drug drugega in v spoštovanju drug drugega.

Marija in Jožef sta sprejemala Jezusovo posebnost, pa čeprav tudi nista vsega razumela takoj.

Sveta Družina nam je prav v tem vzor:  da tudi mi lahko gradimo svoje domove, svoja zavetja, svoje družine in skupnosti na zaupanju v Boga in seveda na vrednotah, ki nam jih predstavi sv. Pavel: v usmiljenju, dobrotljivosti, ponižnosti, potrpežljivosti, da znamo prenašati drug drugega , si odpuščati, kakor tudi nam Gospod vedno znova odpušča, kot tisto, kar nas resnično povezuje pa je lahko samo ljubezen, ki je vez popolnosti. Amen.

4. adventna nedelja - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 20 December 2014 18:21

V adventnem bogoslužju opazimo neko naraščanje.  V prvem tednu smo prisluhnili preroku Izaiju, ki je dolga stoletja nazaj napovedal prihod Odrešenika, v drugem in tretjem tednu nam je spregovoril Jezusov predhodnik, Janez Krstnik, v drugem tednu nam je klical naj pripravimo pot Gospodu, v  tretjem, da je že med nami. Danes je osrednja osebnost Marija, nazareška devica. Njej angel oznani, kako se končno izpolnjujejo prerokbe, posebno tista, ki jo je Bog dal Davidu. Ta prerokba  je dolga stoletja ohranjala mesijansko upanje iz roda v rod.  To upanje se je končno uresničilo v Mariji:«Glej spočela boš in rodila sina… in njegovemu kraljestvu ne bo konca«.

V berilu tudi izvemo, kako je prišlo do te prerokbe. Ko je David končal kraljevsko palačo, se je odločil, da bo sezidal tudi »hišo Bogu«. Skrinja zaveze je namreč bila shranjena samo v šotoru. Prerok Natan, ki je bil kraljev svetovalec, je bil za to idejo. Ponoči pa je Natan od Boga prejel sporočilo: »Ne boš ti meni zidal hiše, temveč jaz tebi« Ta napoved se je v Jezusu, ki je iz Davidovega rodu, izpolnila. V Jezusu je davidova hiša dobila večni obstoj.

Današnji evangelij pride med letom večkrat na vrsto, zlasti ob Marijinih praznikih. Včasih se morda komu zdi, da je tega ponavljanja preveč: »saj to poznamo že od verouka naprej«. Po drugi strani pa je tudi res, da je Sveto pismo tako bogato, da duhovne vsebine nikoli ne bomo mogli do konca doumeti.

Ta, ki bo rojen, ne bo samo prerok Najvišjega, kot je rečeno za Janeza Krstnika, temveč bo Sin Najvišjega. Sveti Duh, božja stvariteljska moč, je izbral voditelje in preroke stare zaveze. Janez Krsnik je bil napolnjen s Svetim Duhom v Elizabetinem telesu, Marijin Sin pa bo spočet od Svetega Duha. To stopnjevanje, ki se čuti, je nekaj velikega, pa tudi skrivnostnega.

Sporočilo današnjega evangelija je zelo jasno: da je Jezusov obstoj v naročju device Marije božje delo, na katero pa je Marija dala privoljenje s svojo vero, upanjem in ljubeznijo.

Marija je torej Bogu rekla svoj »da«, razlagalci Svetega pisma pravijo, da je ta »da« prav takšen, kot ga na dan poroke nevesta izreče svojemu ženinu.

To ni bil žalostni »da«:#«Če že ni mogoče drugače, naj se zgodi Božja volja!«. Ta »da« je bil najsrečnejši trenutek v Marijinem življenju. To lahko sklepamo iz »hvalospeva« (Magnifikat): »Moja duša poveličuje Gospoda«. Marija kipi od sreče.

Sveti Avguštin, ko razlaga današnji evangeljski odlomek pravi: »Marija je spočela in rodila v veri!«, to pomeni, da je Kristusa prej spočela v srcu,m kot v telesu.

Mi ne moremo posnemati Marije v telesnem spočetju in  rojstvu Jezusa, lahko  in moramo pa jo posnemati v duhovnem spočetju in rojevanju po veri. Verovati pomeni »spočeti«, pomeni dati besedi telo. To nam zagotavlja sam Jezus, ko pravi: »kdor sprejme njegovo besedo, mu postane »brat, sestra in mati« (prim. Mr 3,33).

Z neskončno hvaležnostjo je sprejela Marija dar Očetove ljubezni človeštvu.

Sprejmimo tudi mi dneve, ki so pred nami, kot odlično priložnost, da kot pravi sv. Pavel v drugem berilu: utrdi vera v skrivnost, ki je bila skrita tako dolgo, »od vekov primolčana«. Sedaj ta skrivnost ne sme biti več » primolčana«. Mi moramo iz nje živeti vsako leto. Ti dnevi pa so priložnost, da o njej več razmišljamo, da se zanjo v srcu zahvaljujemo. V ti zgodbo Božjega učlovečenja je vključen vsak od nas. Lahko se zadovoljimo samo z zunanjim praznovanjem, se pridružili ljudem, ki jim lepo okrašeno stanovanje in bolj praznična miza že zadostuje, da praznujejo božič.  Mi vsi pa smo povabljeni, da gremo od vsega zunanjega, kar je človeku v oporo, gremo korak naprej, k vsebini.

3. adventna nedelja - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 13 December 2014 18:21

Tretja adventna nedelja nam že daje predokus božične radosti. Božja beseda je vsa usmerjena v Jezusa Kristusa, prinašalca veselja, luči in odrešenja. »Veselite se v Gospodu, zopet pravim: veselite se!«

Isti prerok, ki smo ga poslušali na 1. adventno nedeljo, nam v 1. berilu govori tudi danes. Poslušali ga bomo tudi na božič in Gospodovo razglašenje. Prva Cerkev je videla v teh besedah jasno napoved prihoda Odrešenika. Tudi Jezus sam, kot vemo, je odstavek obrnil nase, ko je v svoji rojstni vasi, razlagal ta odlomek. Napovedi Stare zaveze so se izpolnile na Jezusu. To je za nas vzrok velikega veselja.

Tudi drugo berilo je polno lepih spodbud, ki poglabljajo v nas veselje. Dnevi adventa, ki so še pred nami, naj nam pomagajo, da bomo dobro pripravljeni »brez graje ob prihodu našega Gospoda Jezusa Kristusa«. Tu ne mislimo samo na letošnji božič, temveč tudi na drugi prihod ob smrti in na dan sodbe. Takrat bo odgrnjena zavesa in bomo zagledali svojega Odrešenika v resnični podobi.

Iz evangelija jasno čutimo, kako poslanci velikega zbora ne verujejo nič tega, kar pripoveduje Janez. Odposlanci so ga prišli zasliševat, zakaj krščuje. Janez se jim predstavi, kot »glas vpijočega v puščavi«. Njihov problem je bil, da so bili zaverovani v svoj svet, za božji svet in božje načrte pa so bili gluhi. Zato tudi tega, kar je Janez govoril niso razumeli. Njihovo sklepanje je bilo napačno.

Bog, ki je usmiljen, je poslal Jezusa, da oznani blagovest ubogim, da reši ljudstvo iz ječe, za ozdravi vse, ki so potrti.

Če ljudje ostanejo ujeti v svoj egoizem, svoje zgrešene predstave, v  svoj mali svet, tega ni kriv Bog. Vsak od nas je najbolj ponosen na svoje človeške pravice, na svobodo. Če nas je Bog želel imeti svobodne, to svobodo tudi spoštuje.

Naš problem je, da ne vzamemo resno Božjega oznanila: Sredi med vami stoji On, ki ga vi ne poznate«, to ne velja samo za takratne sodobnike Jezusa, to velja tudi za nas.

Delegacijo, ki jo je bila najvišja judovska in civilna oblast poslala k reki Jordan, je bila po svoje zelo zanimiva. Ti odposlanci so vse vedeli. Vedeli so, da to ljudstvo pričakuje Odrešenika. Njihova naloga bi morala biti, da pozorno preverijo vse kar bi kazalo na to, da se je Bog res približal. Toda oni so imeli svoje predstave, kakšnega Mesija bodo sprejeli. Janez jim je povedal, da ni Mesija, da pa je Mesija med njimi.  Toda to so popolnoma preslišali. S tem so se izključili iz zveličavnega dogajanja.

Prav isto se lahko tudi nam zgodi, če bi želeli Bogu predpisovati, kakšen naj bo, kako naj deluje..

Oznanilo današnje nedelje je ravno v tem: »Gospod je blizu«. Tem bolj nam je blizu, večja je radost. Življenje kristjana je radostno opevanje te bližine, pa čeprav živimo sredi preizkušenj.

Apostol Pavel nam v drugem berilu daje navodilo, kako živeti, da bomo čutili to Božjo bližino: »vedno se veselite, neprenehoma molite,  v  vsem bodite hvaležni, .. Duha ne ugašajte, vse preizkušajte in kar je dobro, ohranite«…

To navodilo si vzemimo, kot našo pot, ne samo sedaj, te dni pred božičem, to je pot kristjana, da širi veselje. To veselje pa črpa iz molitve, iz stalnega stika z Bogom, kjer čuti bližino. Kristan se zaveda, da je vse Božji dar, zato se tudi za vse zahvaljuje. Če želimo biti pričevalci Boga v svetu , se moramo pustiti, da nas vodi Sv. Duh, potrebno je nenehno razločevanje, da najdemo to, kar nas vodi k dobremu, da na tem tudi gradimo. Samo tako lahko raste božje kraljestvo med nami!

2. adventna nedelja - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 06 December 2014 18:21

Eden od osrednjih osebnosti adventa je Janez Krstnik, ta veliki prerok. Sveto pismo ga imenuje, več kot prerok, kajti stoji kot mejnik med dvema zavezama. Je priča preteklosti, vsega hrepenenja po Odrešeniku, kot nam ga danes v prvem berilu oriše daljni učenec preroka Izaija, ki je živel 220 let po Izaiju, okoli leta 500 pred našim štetjem. Znanost ga imenuje »Deuteroizaija«, »Drugi Izaija«. Njegovo knjigo imenujemo tudi knjigo tolažbe. Še posebej so znani štirje spevi »božjega služabnika«. V današnjem odlomku napoveduje »novi exodus«, izhod iz babilonske sužnosti, podoben prvemu, ko so šli iz Egipta. Bog jim je odpustil njihovo krivdo, zopet jih bo zbral in vodil. Zoper se bo pokazalo, da je »Gospod pastir«, ki jih vodi po pravi poti.

Za to novo poglavje, ki ga želi Bog pisati, je potrebno, da ga sprejmejo kot »Emanuela«, kot Boga, ki je blizu s svojim ljudstvom.

V ta kontekst je postavljen danes Janez Krstnik, ne samo, kot mejnik, ampak kaže tudi pot v drugačni, novozavezni svet. Dano mu je, da pripravi pot Odrešeniku v smislu Izaijeve napovedi:« Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, da bo pripravljal pot, glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodu!«

 Za Izaija je bila vesela novica  napoved vrnitve iz babilonske sužnosti v Jeruzalem. Za evangelista Marka je vesela novica napoved prihoda Odrešenika. Janez Krstnik je priča, glasnik in pripravljalec njegovega prihoda.

Janez Krstnik je beseda, je »odmev prave Besede«, ki bo čez malo časa v polnosti začela odmevati v evangeliju.

Janez Krstnik  je znamenje, ki nas s svojim  krstom vabi k spreobrnjenju. K temu znamenju vabi ne samo prebivalce okoliša, vse ljudi. Zaradi te naloge je tudi skrbno izbral kraj, puščavo, idealen kraj za molitev, za pokoro. Boga ne moremo najti v hrupu vsakdanjega življenja. Potrebno se je odmakniti v tišino, potrebno se je »odtrgati« od vsega kar nas raztresa.

Janezov klic k pokori je močno odmeval, ker so ljudje videli, kako tudi sam spokorno živi. V svoji pridigi je kazal na »močnejšega«, ki bo prišel za njim, na Jezusa iz Nazareta. Ta bo krščeval  » s Svetim Duhom«.

Janezov glas je namenjen tudi nam. Ne kot grožnja,  ampak, kot vabilo k spreobrnjenju tam, kjer v vsakdanjosti našega krščanskega življenja čutimo, da je svežino našega življenja po veri zasenčila navada, utrujenost, poplitvenost, dvoličnost, itd..

V adventnem času se mora vsak od nas vprašati? Kako lahko jaz pripravim pot Gospodu?  Katere sadove našega spreobrnjenja lahko pričakujem?Katere bodo tiste nove, dobre, sveže pobude, ki bodo poživele mojo vero?

Spreobrnjenje ne pomeni samo, da se odločim in stopim v spovednico, da prejmem zakrament sprave in odpuščanja. Spreobrniti se h Gospodu pomeni spremeniti srce, navade in mišljenje. To konkretno pomeni, da se vrnemo k božji pravičnosti, se oklenemo božjega miru in živimo v skladu z evangelijem.

Je pa sprava možna, ker nismo samo mi, ki se odločimo in stopimo na pot sprave. Presenečeni ugotovimo, da nam On že prihaja naproti, da nas že prehiteva s svojo ljubeznijo, ki tudi nam pomaga, da se lahko vrnemo na pravo pot.

Janezu Krstniku je bila naložena težka naloga. Da predrami ljudi iz zaspanosti. Ljudem želi povedati, da je prišla odločilna ura. S prstom pokaže na človeka in vzklikne: Glejte Njega, ki bo krstil svet s Svetim Duhom!«

Naj nas adventni čas prebudi iz naše zaspanosti, mlačnosti in  dvoličnosti, da se za nas začne odrešenje, ki ga prinaša Božji Sin!

1. Adventna nedelja - B

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 29 November 2014 18:21

Začenjamo novo cerkveno leto v katerem Cerkev znova podoživi celotno Kristusovo skrivnost, od njegovega rojstva pa do vnovičnega prihoda v slavi ob koncu časov.

Znotraj tega okvira je prvo obdobje štirih adventnih tednov, kot priprava na božični praznik.

V tem letu bomo brali evangelij po Marku, ki je v skladu z izročilom najstarejši evangeljski zapis. Bil je učenec sv. Petra, tako je v evangeliju povzel njegovo oznanjevanje.

Današnji odlomek nas vabi k budnosti: »Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar, zvečer ali opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori«

Duhovno bogat čas adventa zaznamujeta dve dinamiki: na eni želi podčrtati »Božje pobudo«, ki se »sklanja z neba« v temo človekovega greha in zapuščenosti, na drugi strani je človekovo odgovarjanje na ta dar.

Ta dvojna dinamika se lepo odseva v prvem berilu iz preroka Izaija. Potem, ko se dotakne velikih dogodkov iz zgodovine po katerih je Bog želel človeka iztrgati iz obroča greha, spregovori o tišini, ko je Bog skril svoj obraz in človeka prepustil samemu sebi. Ta tišina je del »božje pedagogike«, da bi se človek zamislil, šel vase in se ponovno podal na pot k Bogu.

Odgovor na božjo pobudo je vedno človekovo spreobrnjenje, ko človek zapusti svojo grešno pot in se poda na pot k Bogu. Tako postanemo nova stvar, takrat se zavemo, »da smo kot glina« in Bog je tisti, ki nas oblikuje. Ob Njem rastemo in postajamo Božja podoba.

Tudi drugo berilo iz pisma apostola Pavla Korinčanom odgovarja na to Božjo pobudo, kajti po Božji milosti smo to, kar smo. Po Božji milosti smo obogateli, kajti uresničila se je naša polna povezanost s Kristusom -»koinonia«. Apostol Pavel to zelo podčrta to »biti s Kristusom« v italijanščini je ta izraz »con- vivere«, kar pomeni »živeti z Njim«, ki se potem ponovi: »trpeti z njim« in na koncu »biti tudi poveličan z Njim«. Pot kristjana je torej to postopno povezovanje s Kristusom, ki ima za svoj cilj, da postanem »eno z Njim«.

Kratki evangeljski odlomek je del Jezusovega »eshatološkega govora«. Prilika govori o človeku, ki je daleč od svojega doma, v njem pa je veliko domotožje. V sebi že naredi načrt svoje ga povratka. Ta vrnitev bo presenečenje, kajti zgodila se bo ob času, ki ga nihče ne pozna.

Sporočilo evangelija je torej: Bog je »na poti« k človeku. Odgovor človeka ne more biti »spanje«, nezainteresiranost ali celo lenoba. Beseda, ki se ponovi kar štirikrat v tem kratkem odlomku je »čujte«. Naš odgovor na Božjo pobudo je drža čuječnosti, ki se odraža v odgovornosti in doslednosti v našem vsakdanjem življenju.

Kaj je torej advent?

Je čas cerkvenega leta, ki nas vabi k odprtosti, ki se odraža v pričakovanju, budnosti, ki se odraža v vestnem in odgovornem izpolnjevanju našega vsakdanjega življenja in upanju, da nas Bog ne zapušča samih.

V adventnem času smo povabljeni, da odpravimo našo mlačnost, hladnost in ravnodušnost.

Adventni čas je odhajanje Božje bližine. Dostikrat čutimo »tišino Boga«, doživljamo ga, kot nekje daleč od nas. Mnogi svetniki so doživljali to oddaljenost Boga, kot »noč » v odnosu do Boga. Kako so premagali to noč? Imeti oči in ušesa vedno odprte, kajti vera je odnos, torej nekaj živega, ki gre tudi preko preizkušenj, obdobja krize, teme, so pa tudi obdobja sreče in bližine. Ne smemo pa pozabiti, da nas vedno spremlja Božja ljubezen, ki ima vedno pobudo in človeka nikoli ne zapusti.

Iz te dvojne dinamike o kateri smo danes razmišljali je tudi drugačno doživljanje našega življenja, ki ga zaznamuje UPANJE. To ni neka utopija, kajti po veri v Kristusa, s katerim postajam vedno bolj povezan, vedno bolj eno, to upanje postaja resničnost.

Želim vam, da bi čas adventa za vsakega bil duhovno bogat, kajti Kristusov prihod v naša srca je kot rosa, ki ponoči pade na zemljo, je kot nočni tat, ki nas lahko preseneti, .. skratka nekaj lepega in bogatega.

Nedelja Kristusa kralja - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 22 November 2014 18:21

Z današnjim praznikom Kristusa kralja vesoljstva zaključujemo cerkveno leto. S prihodnjo nedeljo se prične adventni čas, ki nas pripravlja na božične praznike.

Z današnjim praznikom želi Cerkev poudariti resnico, ki jo je zapisal apostol Pavel:« On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, naj si bodo prestoli ali gospostva, ali vladarstva, ali oblasti, vse je ustvarjeno po njem in zanj«

V tem smislu je Jezus kralj, ne pa v pomenu, ki ga mi ljudje dajemo temu nazivu.

Jezus ni nikoli v času svojega javnega delovanja govoril, da je kralj. Ko so ga ljudske množice hotele postaviti za kralja, se je umaknil, šele, ko ga je Poncij Pilat na veliki petek spraševal ali je kralj, mu je odgovoril pritzrdilno, a je tudi dodal: »Moje kraljestvo ni od tega sveta!«

Na svetu so kraljestva, cesarstva, narodi imajo svoje vladarje in voditelje. Mnogi med njimi so prišli iz anonimnosti in prišli na oblast: eni na demokratičen način, drugi z nasiljem. Sami lahko opazimo, koliko časti in pozornosti so deležni, pa čeprav so samo za neko obdobje, za nekaj let.

Kakšno nasprotje je Jezus kralj, vladar nebes in zemlje, ki na križu daruje svoje življenje za rešitev vsega človeštva.

Zakaj sodobniki niso Jezusa sprejeli?

Preroki so napovedovali, da bo prišel Mesija, ki bo zakraljeval. Ustvarili so si svojo podobo tega kraljestva in zato niso verjeli Jezusu, da je Božje kraljestvo že prišlo, da je sredi med njimi.

Sveti Pavel v Pismu Rimljanom, v 14. poglavju, vrstica 17, tako lepo pravi da: »Kraljestvo božje ni jed in pijača, ampak pravičnost in mir in veselje v Svetem Duhu.«

Jezus sam nam govori: Iščite najprej božje kraljestvo in vse drugo se vam bo navrglo«, s tem želi reči, da moramo iskati njegovo pravičnost in njemu služiti, vse to pa pomeni kraljevati.

Odlomki zadnjih nedelj so nam jasno pokazali, da se je Jezus odpovedal vsaki možnosti, da bi pokazal svojo moč in oblast. Tudi današnji evangeljski odlomek, ki predstavi Jezusa, »ko bo prišel v slavi«, ga ne predstavi samo, kot sodnika temveč tudi kot pastirja. Tudi najstarejša upodobitev Jezusa, ki jo najdemo v rimskih katakombah, je podoba pastirja. Merilo, ki ga Jezus uporablja, so dela usmiljenja, je zapoved ljubezni. Zato tudi Jezus pravi, da nas bodo drugi spoznali, da smo njegovi učenci, » če se bomo ljubili med seboj«.

Pri sodbi se razodene, da usmiljenje, ki so ga živeli, postane njihova dediščina. Ta dediščina je čisti dar usmiljenja, izraz neskončne Božje dobrote. Spoznajo pa tudi, da njihova dobrota, ki so jo namenjali trpečim, je bila  istočasno služba samemu Jezusu, saj pravi: »ste meni storili!«

Poslednji dan se ne bo zgodilo nič drugega, kot to, da se bo razodelo to, kar sedaj živimo in delamo. Sodni dan se dogaja danes in tukaj.

Ni nam treba čakati pred zaprtimi vrati in trkati, da nas sprejme v »svoj dom«. Vrata so odprta, to je naše življenje, ki ga živimo, kajti k Bogu prihajamo preko človeka.

Jezus nam pred Pilatom, da jasno vedeti, da ne ostaja samo ta svet, ampak še drugi svet. Mogočneži tega sveta ne morejo gospodovati nad tem drugim svetom. Vsaka zemeljska oblast je omejena.

Kdor sprejme Kristusa za svojega kralja resnice in ljubezni, tisti ne bo podjarmljen ali zasužnjen, obratno, bo osvobojen. Biti njegov pomeni: sprejeti pot resnice in ljubezni, z drugo besedo, biti resnicoljubni in sposobni ljubiti. To pa je božje kraljestvo med nami. 

33. nedelja med letom - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 15 November 2014 18:21

Evangelij današnje nedelje nam predstavi priliko o talentih. V preteklosti se je dostikrat poudarek dal samo na talentih, kot so: inteligenca, moč, umetniške sposobnosti, itd. Na ta način pa se je sporočilo prilike osiromašilo. Jezus ni mislil na te naravne darove temveč predvsem na duhovne darove, ki jih je potrebno razvijati. K razvijanju naravnih darov nas spodbuja že sama narava, želja po več ni bolje, želja po biti viden in prepoznaven, itd.. Dostikrat je potrebna modrost, da ta želja po uspehu, karieri, ne postane cilj vsega našega življenja.

Dar o katerih nam govori Jezus je najprej Božja beseda, je vera, z drugo besedo, je božje kraljestvo, ki nam ga Jezus oznanja in prinaša. Če tako gledamo na to priliko, je zelo podobna tisti o sejalcu, ki seje in to seme obrodi različno, eno stoterno, drugo šestdeseterno, drugo ostane med trnjem, enega pozobljejo ptice, ali pa ostane pokopano v zemlji.

Za nas kristjane so talenti vera in zakramenti, ki so zastonjski dar. Prilika je za nas, kot spraševanje vesti: kako uporabljam te darove? Sem podoben služabniku, ki z njimi trguje ali služabniku, ki ga je zakopal? Za mnoge na žalost je krst  dar, ki ga zakopljejo v zemljo. Lahko bi ta dar primerjali z darilom, ki ga nekdo prejme, pa ga niti ne odpre, ga pusti ležati v kakšnem kotu.

Razlika med naravnimi darovi in duhovnimi je v tem, da nas naravni darovi spremljajo do groba, duhovne pa ponesemo s seboj na srečanje z Bogom.

Prilika ne govori samo o potrebnosti razvijanja naših telesnih in duhovnih talentov, spodbuja nas k temu, da te darove pomagamo razvijati tudi drugim.

V modernem svetu obstajajo družbe, ki se imenujejo »odkrivanje talentov«. Gre za ljudi, ki pomagajo v drugem odkrivati darove in sposobnosti, ki jih sami ne znajo odkriti. Seveda tega ne delajo zastonj, ali iz čiste  ljubezni do drugega, temveč, da s tem služijo denar.

Evangelij nas vabi, da najprej pri sebi odkrijemo te talente, darove, ki smo jih prejeli, se jih razveselimo, jih sprejmemo in razvijamo.

Zgrešeno bi bilo, če bi v luči današnje prilike razmišljali o svojem odnosu do Boga kot o nekakšnem barantanju. V ozadju je želja dati našemu življenju smisel, rodovitnost in na koncu tudi za srečo. To nam prinaša vera, to nam dajejo zakramenti, to najdemo v krščanski skupnosti, v Cerkvi.

Bog nam daje darove za »rast in zorenje«. Poklicani smo, da ustvarjalno in v vsej enkratnosti zaživimo svoje življenje, ki nam je bilo podarjeno. Ne bomo sojeni po tem, koliko smo darov prejeli, ampak, kako smo se odzvali na prejeti dar.

Dva zaključka nam daje današnja prilika:

Zavedati se moramo, da so talenti res darovi. Nič ni zasluženo, vse je človeku dano. Še posebej, če imamo pred seboj duhovne darove: Božjo besedo, vero, zakramente,…

Drugo: res so darovi neenakomerno razporejeni. Vsakemu so dani po njegovi zmožnosti. Pomembno, oziroma odločilno pa je, kako ravnam s tem, kar sem prejel.

Koliko manj bi bilo notranjih stisk in trpljenja, če bi to različnost sprejeli v tej luči. Potem ne bi bilo zavisti. Veselili bi se uspehov drugih. To pa je možno samo, če na svoje življenje gledam, kot odgovor na Božji klic, na klic Boga, kot dobrega Očeta, ki nam daje vse, da bi mu tudi mi podarili vse.

Problem pa je, da se dostikrat bojimo, da bi kaj izgubili. Razlika med prvima dvema služnikoma in tretjim je ravno v tem, da sta prva dva vzela talente, kot čisti dan. Na to sta odgovorila tako, da sta se po svojih močeh trudila in prizadevala. Njuna vest je bila mirna. Ob vrnitvi gospodarja sta lahko brez strahu položila račun o svojem  ravnanju.

Tretji je poln očitkov. Gospodarja ima za trdega človek. Z drugo besedo, ne vidi in ne sprejme, da vsak dar v sebi nosi posebno moč, ki se lahko uresniči v rokah tistega, ki je pripravljen za sodelovanje. 

32. nedelja med letom - Zahvalna nedelja - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 08 November 2014 18:21

Po prazniku vseh svetih in spominu vernih duš, nas danes Božja beseda vabi k budnosti, »ker ne vemo ne ure, ne dneva«
O smrti smo razmišljali že na dan spomina naših rajnih, danes pa nam jo Božja beseda predstavi, kot prehod, kot »pasho«, ki nas vodi v življenje, ki ne pozna smrti.
Ta prehod je Jezus Kristus, ki ni umrl in okusil smrti samo zase temveč za nas, da nas osvobodil strahu, ki ga v sebi nosi smrt.
Ta prehod  ima svoj proces, svojo zorenje, ki ga imenujemo rast naše vere in zaupanja v Boga. To vero in zaupanje je potrebno hraniti z dobrimi deli, z molitvijo in zakramenti, da bomo lahko ob Kristusovem prihodu, kot pametne device, lahko stopili z njim na svadbo.
Ko se počasi izteka cerkveno leto, je v bogoslužju zahvalna nedelja. Tudi če se pri vsaki evharistični daritvi Bogu zahvaljujemo za različne darove, nam Cerkev daje še posebno priložnost za zahvalo.
Vprašanje, ki se nam postavlja? Kaj pa imamo, česar ne bi prejeli? Res se lahko pohvalimo s tem in onem, kar nam v življenju uspe. Toda, od kod volja in moč, da lahko delamo, oziroma od kod razumnost, da lahko načrtujemo. Od kod zdravje, da smo polni moči in zagona? Vse to se nam dostikrat zdi samo po sebi umevno.

Mnogo je stvari za katere se imamo danes Bogu zahvaliti, ne le za sadove zemlje, ki nam dajejo vsakdanji kruh temveč dobrine, kot so:

• Da znamo in moremo delati, pomislimo na dobrino zdravja, volje za delo, prizadevnost in vztrajnost
• Da znamo in hočemo pošteno živeti, pomislimo na dobrine kot so: vestnost, odgovornost, prizadevnost za pravičnost
• Da so okoli nas dobri ljudje, pripravljeni prisluhniti, dobri sosedje, ki so nam v oporo
• Za prijatelje brez katerih bi težko živeli, saj nas spremljajo in nam vlivajo moč v najtežjih trenutkih
• Seveda pa se moramo Bogu se zahvaliti tudi za vse letošnje poljske pridelke in za sadove v naših vinogradih.
• Posebno hvaležnost moramo Bogu izraziti,  za službo, to je delo v tovarnah, pisarnah, podjetjih in na drugih delovnih mestih, in biti sočutni s tistimi, ki so delo in službo izgubili.

Svojo hvaležnost izražam danes vsem sodelavcem: ŽPS, GS, ključarjem, gradbenim odborom, ki so postali Odbor za posamezno cerkev,pevcem, MPZ, Moški zbor, Lučke in OPZ, pa tudi vsem, ki skrbite za ljudsko petje pri delavniških sv. mašah, bralcem beril, vsem, ki skrbite za čistočo naših cerkva, še posebej vam, ki vsak teden očistite in okrasite našo župnijsko cerkev, poleti cerkev MB na Hriberci, pozimi to cerkev sv. Petra in Pavla. Hvala za čiščenje in kurjavo v župnišču. Hvala za pomoč v skupnih akcijah, ki jih je kar nekaj vsako leto. Skratka vsakemu, ki na kakršen koli način sodeluje in pomaga, da je naša župnijska skupnost živa in dejavna.
Hvala za vse nabirke , darove in prispevke za potrebe župnijske skupnosti. Brez teh darov ne bi mogli obnavljati in vzdrževati naših cerkva na katere smo tako ponosni.
Tisto, za kar bi se Vam rad še posebej zahvalil, sta Vaše veliko zaupanje in velikodušnost, ki se kaže na različne načine, hvaležen sem Vam za duhovno podporo, za vse Vaše molitve, dobra dela in mašne daritve, s katerimi naše delo izročate Bogu in Materi Mariji.
Karkoli je na svetu dobrega, nosi pečat večnosti in pripada Bogu, zato smo prepričani, da bo Bog vse dobro, ki ga storimo, stoterno nagradil in  to tam, kar nam je v resnično dobro in najbolj potrebujemo.

Verne duše 2014

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 01 November 2014 18:21

Praznik Vernih duš želi v nas poglobiti naš odnos do naših pokojnih, poglobiti želi našo hvaležnost, ki ni samo v tem, da lepo uredimo njihove grobove temveč, da zanje molimo in jih priporočamo Božjemu usmiljenju.

V Svetem pismu, v Knjigi modrosti, beremo (Mdr 1,13-14, 2,23-24): »Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega, kajti vse je ustvaril za bivanje.« Nadalje beremo: »Bog je človeka ustvaril za življenje, saj ga je ustvaril, kot podobo svoje izjemnosti.«

Te čudovite besede lepo razložijo, zakaj smrt v nas zbuja toliko odpora. Razlog je v tem, da smrt za nas ni nekaj »nenaravnega«, zato se z vsemi močmi borimo proti njej. Enostavno, nismo ustvarjeni zanjo in zato ne more imeti zadnje besede.

Današnje berilo nam zagotavlja (Mdr 3, 1-9), »Duše pravičnih so v Božji roki in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo. V očeh neumnih se zdijo mrtvi, njihov odhod velja za polom in njihovo potovanje proč od nas za propad, toda oni so v miru. Čeprav se ljudem zdi, da so bili kaznovani, je bilo vendar njihovo upanje prežeto z nesmrtnostjo«

Zanimivo, da današnja Božja beseda pristopi k smrti iz bivanjskega vidika. Pogledati smrti v oči. Sv. Avguštin  pravi: »Ko se človek rodi, lahko o  njem pletemo vse mogoče domneve: morda bo lep ali pa grd, lahko bo reven, ali pa bogat, morda bo dolgo živel, ali pa ne…O nikomur pa ne rečemo, morda bo umrl ali pa tudi ne. To je edina gotova stvar v življenju. Zato sv. Avguštin ugotavlja, da bi morali za vsakega človeka, ki se rodi reči: »Ubožec, moral bo umreti, obsojen je, ni mu pomoči!«

Neizprosnost gotove smrti vzbuja v človeku strah, žalost bolečino, pa tudi odpor. Ne moremo se sprijazniti s tem, da bomo po smrti živeli samo v spominu, ki danes je, jutri pa ga ni več.

 V vseh časih so te misli prevevale človeka in vseh časih je človek  iskal luč v tej temi. Jezus prihaja s to lučjo, ko pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel tudi če umrje, vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl« (Jn 11,25).

Ta stavek lahko imenujemo osrednji Jezus izrek. Ne samo zaradi tega, kjer stoji ravno na sredini Janezovega evangelija, ampak predvsem po vsebini. Kjer koli se oznanja Jezusov evangelij o njegovem delovanju, njegovih čudežih in oznanjevanju, se vedno zaključuje z oznanilom o končnem cilju vsega, ki sloni na resnici, da je Jezus premagal smrt in se vrnil k Očetu.

Evangelij nam oznanja, kdor veruje v Jezusa, bo v njem tudi živel. Ob usodnem dejstvu smrti je še bolj  gotovo dejstvo, da bomo vstali od mrtvih in to samo po milosti Njega, ki je premagal smrt, Jezusa Kristusa.

Vera v Jezusa Kristusa je temelj upanja za vsakega od nas.

Postavlja se nam vprašanje, če smo kljub vsem dvomom in drugačnemu mnenju sveta v katerem živimo, sposobni, da verujemo v vstajenje od mrtvih in večno življenje? Kajti če verujemo, da je Jezus premagal smrt, potem tudi verujemo, da nam je odprl pot v večno življenje.

Če verujemo v večno življenje, potem tudi verujemo, da v Bogu živijo tudi naši pokojni.

Drugi vatikanski zbor, ko govori o pokojnih, takole razmišlja:« Dokler ne pride Gospod v svoji slavi, so eni na zemlji, kot romarji, drugi, ki so že odšli iz tega sveta, so na poti očiščevanja, drugi pa že uživajo večno slavo v Bogu. Vsi mi, ki smo na teh različnih stopnjah, vsi smo združeni v isti ljubezni do Boga in bližnjega.

Verni rajni, ki so umrli v božji milosti, so božji prijatelji in morejo za nas prositi. Zato naši pokojni, niso samo v našem spominu, so naši tudi priprošnjiki, nam pomagajo na poti naše vere in zaupanja v Boga.

So pa še drugi, ki so prav tako umrli in imajo na duši male grehe, še niso dosegli očiščenja. Med temi so lahko tudi naši najdražji. Mi pravimo, da so v kraju očiščevanja. Ravno tem je namenjen današnji dan molitve. Kajti njim lahko prav mi pomagamo s svojo molitvijo, še posebej z daritvijo sv. maše.  Ko bodo dosegli očiščenje bodo pridruženi v sem poveličanim in lahko nam bodo vrnili, to kar smo danes mi zanje storili, s tem, da bodo naši priprošnjiki pri Bogu.

30. nedelja med letom - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 25 Oktober 2014 18:21

»Ljubiti svojega bližnjega, kakor samega sebe«, to Jezusovo naročilo smo slišali že neštetokrat.

Običajno, ko slišimo to Jezusovo naročilo, začnemo ozirati okoli sebe in si postavljati vprašanje:«Kdo je moj bližnji?« Žena bo rekla, saj imam rada svojega moža, mož, saj imam rad svojo ženo , rad imam otroke, svoje sestre in brate, bratrance in sestrične, tete in strice, sodelavce, svoje nadrejene…

Jezusovo naročilo nima tega cilja, da začnemo najprej gledati okoli sebe in iskati svoje bližnje temveč, da sebi postavimo vprašanje: »ali imam rad samega sebe«, kajti če sprejemam sebe, če imam rad sebe, potem bom lahko sprejemal in imel rad tudi tiste okoli mene.

Zakaj moramo imeti radi najprej samega sebe? Ker nas ima rad in nas sprejema naš nebeški Oče, ki nas je ustvaril. Po njegovi volji bivamo, on nam je podaril neštete darove ni talente in želi, da smo v življenju srečni zadovoljni. Žalostno je videti človeka, ki je v sebi zagrenjen, ki se ne veseli življenja, ki se ne veseli svojih darov…

Kaj pomeni imeti rad samega sebe?

Da spoštujem svoje zdravje, svoje telo, svojo dušo in da za vse to tudi srbim. To pomeni, da spoznavamo svoje meje in omejitve, da spoznamo, kaj zmoremo ali ne zmoremo, da ne rinemo z glavo skozi zid. To pomeni, da si priznam, da sem tudi omejen, da nisem vsemogočen, da ne zmoremo oziroma ne znamo vsega, da potrebujemo tudi pomoč bližnjega. In ravno tukaj nastopi ljubezen do bližnjega. Ni pomembno samo to,  da mi bližnji naredi dobro delo, ampak, da mi sami omogočimo drugemu, da lahko naredi dobro delo.

Šele potem, ko bo vsak sam začel spoštovati samega sebe, svoje meje, omejitve sposobnosti in talente, šele potem bo sposoben spoštovati bližnjega. Ker znam spoštovati svoje meje, bom sposoben tudi spoštovati meje bližnjega. Ko se bom znal veseliti sebe, se bom znal veseliti tudi drugih in podobno.

Ljubiti bližnjega nikoli ne pomeni izključevati Boga. Vsi smo namreč Božji otroci, vsi smo bili ustvarjeni po Božji podobi in zamisli. Za vse nas je Jezus prišel na svet, za nas vse je trpel in umrl na križu.

So ljudje, ki jih z lahko sprejmemo za svoje bližnje, druge na nek način hitro odpišemo. Jezus nas želi pripeljati do tega, da zaradi Njega, zaradi Jezusa Kristusa, ki je trpel in umrl za vse ljudi, ne delimo enih na »bližnje« in druge na »tujce« temveč  so vsi naši »bližnji«, kajti vsi smo Božji otroci ustvarjeni po Božji podobi in, ko spoštujemo drugega- bližnjega,  spoštujemo Boga.

Krščanska ljubezen ni le neka humanistična ljubezen, marveč ljubezen do bratov in sester. V vsakem človeku vidi dostojanstvo, ga vidi kot vrednoto, ki ni odvisna od mene. Na vsakem človeku je pečat Božjega otroštva.

Zakaj smo danes tako odtujeni, tako hladni, drug do drugega? Zato ker smo odtujeni od svojega lastnega bistva, od našega odnosa z Bogom. Samo ko ljubim Boga, ko sem z njim v odnosu, ko čutim, da sem ljubljen, lahko to ljubezen delim tudi drugemu.

29. navadna nedelja - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 18 Oktober 2014 18:21

Danes nam Jezus v evangeliju pokaže dvoje pomembnih dejstev. Prvo, da nas Bog ne rešuje odgovornosti, ki jih imam do drugih, ampak to odgovornost utemeljuje. Drugo pomembno dejstvo pa je, da njegova oblast ne želi tekmovati s politično oblastjo. Njegova oblast ni vsiljiva, je dar, ki ga sprejmem ali pa ne. Jezus me vabi, da grem za njim in mi ponuja svoje vrednote. Ničesar si ne želi na silo prilastiti, nič si noče prilastiti zase.

»Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega!« S svojim odgovorom Jezus ni enkrat za vselej razrešil delikatnega vprašanja o odnosu med zemeljskim in duhovnim, med časnim in večnim, med človeškim in božjim, med laiki in duhovniki, med Cerkvijo in politiko, ali pa med neštetimi drugimi nasprotji, ki vsak dan nastajajo in znotraj katerih moramo živeti našo vero.

Če pogledamo odnos med Cerkvijo in državo, lahko opazimo nezaupanje in nenehno napetost. Motivi za to so različni. Namesto, da bi osnova bila iskanje skupnega dobrega, je dostikrat v ospredju želja braniti lastne interese in privilegije.

Vprašanje, ki se nam postavlja je: »kaj sem dolžan dati Bogu?« Zavest, da sem božji otrok, da sem hči, da sem sin, mi vsi pa, da smo si bratje in sestre. To, da sem hči ali sin je zastonjski dar.

Žal si mi Boga dostikrat predstavljamo, kot nekoga, ki želi imeti nekaj zase, kot tistega, ki gospoduje in je nad nami in spremlja vsak naš korak. Zato vzbuja strah in mnogi se želijo iztrgati iz tega obroča. Lahko bi rekli, da izkušnjo, ki jo imamo z našimi politiki prenašamo na Boga.

Vsi poznate zgodbo Kajna in Abela, ko Kajn želi na nasilen način si priboriti oblast in zato ne izbira sredstev. Enostavno pohodi svojega brata, samo, da bi on vladal.

Edina alternativa Kajnovemu vzorcu so sinovski in bratski odnosi v katere nas vabi Jezus. Vabi nas da z vsemi ljudmi dobre volje si pogumno prizadevamo za vzpostavitev solidarnosti in pravičnosti in miru.

To je bila praksa prve Cerkve. V začetku pisma Solunčanom, ki je najstarejši zapis v novi zavezi, napisan okoli leta 50 ali 51 po Kristusu. Navaja Pavlove besede zahvale Bogu, ker prebivalci glavnega mesta Makedonije živijo v »dejavni veri, požrtvovalni ljubezni in stanovitnem upanju. S tem izraža, kaj naj bi bilo življenje kristjana: dejaven v veri,  upanju in ljubezni.

Kristjan v družbi ne more biti »apolitičen«, seveda politika ni samo borba za oblast, kdo bo koga, temveč, kot prizadevanje za skupno dobro. Drugi vatikanski koncil je to podčrtal v želji, da Cerkev po svojih udih in po celotnem občestvu prispevati k temu, da bi človeške skupnosti težile k temu, da bi zgodovina te družine postajala vedno bolj človeška (CS 40,3).

Jezus ni proti noben i oblasti, če ta če je ta v službi človeka. Ne sprejema pa njene uničevalne in nasilne osnove.

Kot kristjani, kot Cerkev, priznavamo laičnost in neodvisnost države. Država pa tudi mora priznati Cerkvi svojo specifično poslanstvo in to, da obe služita človeku ter v medsebojnem spoštovanju srbita za skupni blagor.

Kristani se ne smemo nikoli tako povezati z svetno oblastjo, da bi izgubili svoje preroško poslanstvo, biti kvas in sol. Kristjani vedno zaupamo v moč Svetega Duha, ki je tisti, ki nas vodi, nam pomaga razločevati, da se znamo prav odločati.

Pavel je napisal tudi tole misel svojemu učencu Timoteju: » Predvsem pa te prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, za kralje in za vse oblastnike, da bodo lahko živeli  v vsej pobožnosti in dostojanstvu, mirno in tiho«

Kristjani ne spreminjamo političnega življenja samo s tem, da damo glas na volitvah temu ali onemu, ampak predvsem z molitvijo. Mi navadno veliko kritiziramo, ali pa kdaj molimo za tiste, ki smo jim zaupali poslanstvo v naši občini, naši državi? Pa še kako so potrebni naše molitve.

Danes je misijonska nedelja, ki želi povezati vernike vsega sveta, da bi z molitvijo in darovanjem pomagali najrevnejšim Cerkvam, da bi tako postali ena sama velika srčna družina, ki je povezana v molitvi in medsebojni pomoči.

Pridružimo  se zato poslanstvu Cerkve in pomagajmo graditi s svojo molitvijo, zglednim življenjem in bratsko pomočjo drugačen svet – svet, ki bo s pomočjo naših plamenov veselja zaživel v svetlobi božje in medsebojne ljubezni.

28. nedelja med letom - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 11 Oktober 2014 18:21

Jezusove besede in njegovo učenje so vedno namenjene vsakemu od nas. Zadnje nedelje je Jezusovo učenje imelo za osnovo vinograd. Danes nam predstavi drugo, nič manj pomembno prispodobo. To je gostija. Ne gre samo za obrok hrane, ampak se v tej podobi skriva dosti več: domačnost, srečanje, prijateljstvo, sprejetje, dialog… Gostija je predvsem praznik, ki se je udeleži veliko ljudi.

V Judovski tradiciji je gostija vedno imela verski poudarek. V prvem berilu smo slišali pesem, ki opeva takšno gostijo, v kateri prerok Izaija opeva Božjo darežljivost, ki pripravlja gostijo za svoje izvoljeno ljudstvo:  

»GOSPOD nad vojskami bo na tej gori pripravil vsem ljudstvom gostijo s sočnimi jedmi, gostijo z žlahtnimi vini, Na tej gori bo pretrgal zagrinjalo, ki zagrinja vsa ljudstva, in pokrivalo, ki pokriva vse narode: za vselej bo uničil smrt.«

Gre za gostijo, kjer ne manjka jedil, ne ostane pa samo pri tem temveč podčrta veselje, kajti ta gostija bo večna.

To je eden od odlomkov iz Stare zaveze, podobnih najdemo še več.

Jezus je v svojem učenju podobo gostije zelo veliko uporabljal.

• Na gostiji v Kani je storil svoj prvi čudež
• Zaheju je pomagal, da je stopil na pot novega življenja
• Večkrat je za mizo sedel z grešniki in cestninarji in jim govoril o Božjem kraljestvu Grešnici, ki mu mazilila noge in brisala s svojimi lasmi, je podaril dar odpuščanja
• Pri gostiji je postavil duhovništvo in ustanovil zakrament evharistije, sv. maše
• Po vstajenju od mrtvih se je pri mizi na poti v Emavs razodel, kot zmagovalec smrti

Jezus je podobo gostije uporabil, da je razodel, da je Božje kraljestvo podobno gostiji, praznovanju, veselju, sožitju, srečanju…

Še bolj pomenljivo je to, da se gostitelj, nebeški Oče, ne ohladi v svoji velikodušnosti, ko se mu povabljenci ne odzovejo. V svoji dobroti krog povabljencev razširi na vse ljudi: dobri, slabi, vsi so povabljeni.

Zakaj se eni ne odzovejo? Vsem je skupno, da morajo narediti nekaj, kar se njim zdi nujno. Ne razumejo pa, da to, kar predstavlja gostija je za njih nekaj pomembnega, lahko bi rekli, da predstavlja edino pomembno stvar. To je odrešenje, ki ga je Kristus prinesel in nas vodi v večno življenje.

Vprašanje, ki nam ga danes zastavlja Božja beseda je, narediti izbiro med tem, kar se nam zdi nujno in tem za je za nas edino pomembno. Da bomo lažje razumeli to izbiro, pojdimo na področje vere:

Pride nedelja, ki je čas za nedeljsko sv. mašo, ampak mnogi takole pravijo: ves teden sem delal, nujno moram malo dlje ostati v postelji, pa tudi malo sprehoda je potrebno, pa na vrtu je toliko zeli, potem je potrebno pripraviti kosilo, vsaj enkrat v tednu smo skupaj. Res, vse to je nujno, ali pa je tudi tako pomembno?

Jezus nam glede nujnega in pomembnega daje odgovor z obiskom v Betaniji, ko je obiskal svoje prijatelje: Lazarja, Marijo in Marto. Za Marijo je bilo pomembno biti z Jezusom, poslušati njegove besede, Marija je razumela, da je to enkratna priložnost, ki je ni želela izpustiti. Marti se je zdelo nujno postreči gosta, ki je prišel na obisk in se je sukala okoli štedilnika, pa ne samo to, celo godrnjala je, da jo je sestra pustila samo. Jezusov odgovor je zelo pomenljiv:

»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je pomembno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet!« (Lk 10,41-42).

Ena sama stvar je v življenju pomembna: najti Boga, najti bližino z Njim, biti z Njim, kajti to pomeni najti tudi večno življenje. To pa je tisto, kar edino na koncu ostane.

Izgubiti to zaradi nujnih vsakdanjih opravkov, pomeni zgrešiti vse. Tako nas današnji evangelij želi naučiti razločevati med nujnim in edino pomembnim, da se znamo odločati za to, kar je bistveno. Z drugo besedo, da ne bi izgubili pomembnega zaradi tega, kar se nam zdi nujno, kot se je zgodilo povabljencem iz prilike.

Gostija o kateri govori današnji evangelij, se v Cerkvi obhaja vsako nedeljo. To je evharistična gostija. Glejmo na to, da ne bomo med tistimi, ki znajo najti na desetine izgovorov in s tem izgubijo čas za to, kar ima neprecenljivo vrednost . Ta edina pomembna stvar je božje življenje, ki smo ga prejeli pri krstu in se preko gostije, nedeljske svete maše, vedno bolj utrjuje in raste in postaja resničnost.

27. nedelja med letom - A - Rožnovenska

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 04 Oktober 2014 18:21

Tudi današnji evangelij nam prinaša priliko. Tokrat o človeku, ki je imel vinograd v katerega ob času trgatve pošlje služabnike, da bi pobrali pridelek. Viničarji so nekatere njegove služabnike pobili, druge pretepli. Poslal je druge, pa jih je doletelo isto. Ostal mu je še samo sin. Mislil si je: mojega sina bodo spoštovali. Pa temu ni bilo tako.

V tej priliki o hudobnih vinogradnikih se zrcali zgodovina med Bogom in ljudmi s katerimi je Bog sklenil zavezo. Pošiljal jim je preroke, da bi jih vzgajali, pa so te zavračali, mnoge so mučili, nekatere celo umorili. Toda to Boga ni ustavilo, da ne bi še naprej ljubil svoje izvoljeno ljudstvo. Kot višek nezvestobe in zavračanja pa je potrebno razumeti še zavrnitev zadnjega dokaza božje ljubezni, njegovega edinega Sina, katerega bo doletela enaka usoda, kot so jo doživeli toliki preroki.

Toda, Jezus, zavrženi kamen, bo postal vogelni kamen nove zgradbe, novega ljudstva, Cerkve.

Bog ostaja zvest, kljub človekovi nezvestobi. Tudi največja zavrnitev, postane izhodišče nove obljube, novega začetka.

Sporočilo evangelija je, da Bog nikoli ne obupa nad človekom. Na človekovo hudobijo ne prihaja z maščevanjem temveč z odpuščanjem. Samo tako lahko človek obrodi svoj sad. Te sadove nam opiše sv. Pavel v pismu Filipljanom: »kar je resnično, kar pošteno, kar pravično, kar čisto, kar krepostno in hvalevredno.  Kristjani, če ne prinašamo v svet teh sadov, pomeni, da nismo »živi« in dejavni. Sadov pa ne moremo dajati, če ne molimo in se s tem posvečujemo.

Danes  je rožnovenska nedelja, ko razmišljamo o pomenu in moči te molitve v našem življenju.

Pomen te molitve nam je najbolje predstavil danes že sveti papež Janez Pavel II., ki ga imenuje »sladka veriga«, ki nas veže z Bogom, vez ljubezni, ki nas druži z angeli, zanesljivo pristanišče ob splošnem brodolomu človeštva. Molitev rožnega venca je naša opora in sopotnik.

Zaslužni papež Benedikt XVI. pravi, da ko molimo rožni venec izgovarjamo besede angela, besede Svetega Duha, besede, ki si jih niso izmislili ljudje. To so besede v katerih je povzeta zgodovina Boga z ljudmi, zgodovina božjega odrešenja. To ponavljanje ni neko rutinsko ponavljanje vedno istih besed, obratno, ko ponavljamo te besede, se bogatimo, se umirjamo in se bližamo Bogu. Papež pravi, da skozi te besede, kakor skozi okno zremo na življenje Jezusa in Marije, hodimo skupaj z njima in ona dva hodita skupaj z nami. Tako mi ob Jezusu odkrivamo resnico o sebi, lažje razumemo sebe v neštetih situacijah s katerimi se vsak dan  srečujemo. S to molitvijo se posvečujemo, rastemo v svetosti. S tem pa tudi uresničujemo svoje poslanstvo, ki je prinašati Boga v ta svet. Ne moremo ga prinašati, če smo notranje prazni, če je naša vera mrtva. Ravno rožni venec, ta preprosta molitev, nam pomaga, da se vedno bolj upodabljamo po Kristusu. Ko premišljujemo njegove skrivnosti, ga sprejemamo, ga poslušamo in tako njegova pot postaja tudi naša pot.

V veseli skrivnosti je poudarek predvsem na »veseli novici«, ki ima svoje središče v osebi Jezusa Kristusa. V svetli skrivnosti gledamo luč, ki se razodeva preko Jezusovega oznanjevanja in se vedno znova uresničuje v evharistiji. V žalostni skrivnosti, ko premišljujejo Jezusovo trpljenje, se razodeva Jezusova ljubezen in naše odrešenje. V častitljivih skrivnostih Jezusovega vstajenja se veselimo zmage življenja in prosimo, da bi bilo vedno bolj deležni novega življenja v Kristusu.

Naj nam današnja rožnovenska nedelja pomaga, da na novo odkrijemo vrednost te molitve, še posebej, da bi ponovno odkrili moč te molitve na vseh poteh našega življenja, pa tudi to, da se lahko po tej molitvi utrjuje naša povezanost, vezi našega občestva, še posebej, če se skupaj združimo v isti prošnji.

Ravno zato vam letos predlagam, da bi po družinah v tem mesecu oktobru zmolili vsaj eno desetko rožnega venca in za vsak dan vam predlagam namen, da se na ta način pokaže, da smo res ena sama družina:v ponedeljek za slogo in razumevanje v naših družinah, v torek za Cerkev in njene voditelje, v sredo za rast naše vere, v četrtek za naše bolnike, v petek mir na svetu, v soboto za naše otroke in mladino in nedeljo za našo župnijo.

Naj nas ta mesec še bolj poveže z Bogom in stke globje vezi med nami!

HIŠA VESELJA – V GOSPODOVO HIŠO POJDEMO VESELI

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 27 September 2014 18:21

UVOD

Na četrto nedeljo v septembru po vsej Sloveniji obujamo hvaležni spomin na blaženega Antona Martina Slomška in se mu priporočamo.

Pred petnajstimi leti ga je papež sv. Janez Pavel II. razglasil kot prvega blaženega Slovenca. Želimo ohranjati in poživljati spomin na to močno krščansko osebnost, da bi mu sledili na njegovih poteh vere in ljubezni do našega naroda ter da bi se domačemu zavetniku pri Bogu priporočali v svojih telesnih in duhovnih stiskah. Molili bomo tudi za to, da bi bil blaženi Anton Martin kmalu razglašen za svetega.

Letos obhajamo osrednjo slovesnost Slomškove nedelje v Brestanici, v cerkvi Lurške Matere Božje ob stoletnici njene posvetitve. Zgrajena je bila kot »slovenski Lurd«, da bi našemu ljudstvu približali češčenje Device Marije, ki se je v Lurdu še posebej razodela kot Brezmadežno spočeta in potrjevala kot Zdravje bolnikov. Zato smo za letošnjo misel ob Slomškovi nedelji dali: V Gospodovo hišo pojdemo veseli. Tudi mi smo se zbrali k bogoslužju v našem svetišču. Hvaležni smo, da ga imamo, in želimo, da bi se v njem povezovali z Bogom in med seboj. Prosimo Boga, naj nas utrdi v veri in naj nam odpusti, kar v našem življenju ni bilo prav.

NAGOVOR

Skrb za svetišče:»Vaša farna cerkev je vaše občine svetla luč.« (Slomšek)

Nedeljsko bogoslužje nas je zbralo v naši cerkvi, skupnem domu, kamor prihajamo v lepih in težkih trenutkih. Apostol Janez je v 4. poglavju svojega evangeliju opisal srečanje ob Jakobovem vodnjaku, kjer je Jezus ženi Samarijanki dejal: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici … Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.« (prim. Jn 4, 23.-24) Te Jezusove besede nas spominjajo, da češčenje Boga ni vezano le na določen kraj in prostor. Blaženi Anton Martin Slomšek je pisal: Tebi, krščanska duša, je ves svet tempelj božji. Ko vidiš ljubo sonce, gledaš malo travico, slišiš škrjančka žvrgolenje – razveseli se, povzdigni roke in srce ter poveličaj modrega Stvarnika!«

A kakor potrebuje družina za svoj dom tudi stanovanje, prostor za bivanje, tako si verni želimo tudi svoj prostor, svetišče, kjer bi lahko skupaj častili Boga, se mu zahvaljevali in ga prosili. Zato so verniki vseh časov postavljali svoja svetišča. Kristjani še toliko bolj, ker nam cerkev ni le prostor zbiranja in bogoslužja, ampak je za nas tudi hiša božja, kjer je v tabernaklju med nami navzoč živi Bog, Jezus Kristus pod podobo kruha. On sam je zatrdil, da ostane z nami vse dni do ko konca sveta. Zato cerkev ni le dragocena in umetniško izdelana stavba, ampak je prebivališče živega Boga med ljudmi. Njena arhitektura hoče dvigati tudi našega duha k Bogu in svojim zvonikom nam kot z dvignjenim prstom kaže proti nebu, proti večnosti. In zvonovi niso zato, da bi merili čas ali obveščali o veselih in žalostnih dogodkih,ampak najprej zato, da kličejo k bogoslužju in molitvi. Njihov glas vabi, da bi se spomnili Boga in želeli prisluhniti, kar nam hoče povedati v tem dnevu.

Naši predniki so za cerkve žrtvovali veliko časa, dela in sredstev. Tudi danes lahko rečemo, da so naše cerkve lepo urejene in vzdrževane, za kar gre zahvala duhovnikom in vernikom.

Slomšek je rad poudarjal, da sta »lepa cerkev in prostorna šola cele fare čast in hvala, pa tudi korist.« V pridigi ob obnovljeni farni cerkvi Marije, Matere usmiljenja v Mariboru 1860 je Slomšek rekel: »Novi oltar stoji, bel in pozlačen, ter nam kaže Marijino čistost in ljubezen; opominja nas, da moramo biti po Marijinem zgledu tudi čistega in ljubeznivega srca, če hočemo biti vredni Marijini otroci in ona naša usmiljena Mati. Z novim oltarjem naj se prenovita naša vera in zaupanje.«

Skrb za živo občestvo:»Farna cerkev naj je tudi cele fare srce.« (Slomšek)

Namen in smisel vsake cerkve pa je, da kristjane združuje v občestvo in jih povezuje z Bogom. Slomšek pravi: »Vaša farna cerkev je vaše občine svetla luč, kakor oko visoko na čelu kraljuje in se ogleduje na vse kraje sveta, tako stanuje na tem svetem kraju oko Jezusa Kristusa, kralja nebeškega in vidi vsa vaša dela, dobra in hudobna … Farna cerkev naj bo tudi cele fare srce. Od tod tečejo sedmeri studenci milosti božje po celi fari: od tod pride duhovno življenje do vsake bajtice. Od farne cerkve se širi po hribih in dolinah veselje pa tudi žalost.«

Mnogim danes obisk bogoslužja, zlasti svete maše, ne pomeni več veliko in ne čutijo potrebe in možnosti, da bi tu zajemali duhovno hrano za svoje življenje ali pa ne znajo več povezati svetišča z vsakdanjim življenjem. Slomšek pa nas spominja, da je tudi naš dom v neki meri svetišče, da naj se prenaša iz cerkve duhovno življenje tudi domov. Pravi: »Poglejte, kako prijazno svetilka pred oltarjem gori – veselo v hiši božji sveti, četudi zunaj črna tema svet pokriva ali burja hrumi. Ali kaj pri vaši hiši lepa luč domače pobožnosti sveti? … Hiša brez molitve je kot polje brez dežja. Kjer gospodar le grmi in kolne, pa malo moli, tam sv. Duh ne prebiva …«

Skrb za edinost: »Vabim vse… da naj bi se v duhu prave ponižnosti in krščanske ljubezni sklenili z nami v molitvi za zedinjenje.« (Slomšek)

V današnjem 2. berilu smo slišali apostola Pavla: Če torej kaj premore opominjanje v Kristusu, ljubeznivo prigovarjanje, skupnost Duha, sočutje in usmiljenje, dopolníte moje veselje s tem, da boste istih misli in boste imeli isto ljubezen; da boste enega duha in enega mišljenja (prim: Flp 2,1-3). Slomšek se je zelo trudil, da bi kristjani molili za edinost in jo uresničevali. Molitvena zveza, ki jo je za to ustanovil leta 1851, je bila predhodnica vsakoletne molitvene osmine za edinost kristjanov in je rodila bogate sadove v odnosih med krščanskimi Cerkvami. Naj nas obhajanje Slomškove nedelje in ekumenskega dne spodbuja, da bomo molili za edinost in v dejanjih gradili razumevanje, spoštovanje in sodelovanje po naših malih in velikih skupnostih: v družini, župniji, domovini in med kristjani različnih veroizpovedi. Ob skrbi za urejenost svetišča pa ne pozabimo graditi notranjega občestva Cerkve ter ga uresničevati v molitvi in življenju. Naj blaženi Anton Martin Slomšek to izprosi pri nebeškem Očetu.

25. nedelja med letom – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 20 September 2014 18:21

Ko smo na mladinskem srečanju prebrali ta odlomek, sem vprašal mlade, kakšen se jim zdi ta odlomek. Odgovor je bil hiter:«Težak«. Tukaj se človek sreča z Božjo drugačnostjo. Delavci so protestirali, ker je bil gospodar drugačen, kot so pričakovali. Seveda stvar lažje razumemo, če  si pod gospodarjem predstavljamo: skrivnostnega, usmiljenega in dobrega Boga, ki ga nikoli ne moremo ujeti v svoje predstave in načrte. Ne moremo ga izsiljevati s svojimi zaslugami in svojo trgovsko in ekonomsko logiko.

Jezus nam z današnjo priliko želi povedati, da je logika ekonomije in plačevanja na ure nezadostna. Če bomo v življenju samo tehtali in merili, koliko smo dobili mi in koliko je dobil bližnji, potem bomo vedno godrnjali, kot najeti delavci. Nikdar temu v življenju ne bomo prišli do konca. Vedno se bo nekdo našel, ki bo za manj dela zaslužil več, ki bo za manj učenja dobil boljšo oceno, ali pa za večjo napako plačal manjšo kazen.

Ali naj se na vse to jezimo? Naj se med seboj tožimo in živimo v nevoščljivosti. Ne. Jezus nas vabi, da presegamo računsko pravičnost z ljubeznijo. Da bi mogli slediti njegovi težki, vendar edini resnično osrečujoči poti, ne pove le te današnje prilike, ampak s svojim življenjem pokaže, da se ljubezen končno izplača. Za nas, celo brez pomislekov, sprejme smrt na križu. Nagrada je vstajenje, je polna svoboda, je mir, ki nam ga daje odpuščanje. Jezus nas vabi, da ljubimo brez preračunavanja.

Z vprašanjem:«Zakaj si ti hudoben, če sem jaz dober?« pa nas Jezus opozarja na podarjenost vsega, kar smo in kar imamo. Ne bo težko biti radodaren, če bomo čutili, da nam je vse podarjeno.

Petrovo vprašanje:«Kaj bomo prejeli?« ni na mestu, kajti že samo vabilo v vinograd je zastonjski dar.

Pravi Gospodov delavec je tisti, ki ne sprašuje po plačilu, kajti plačilo že ima v tem, da lahko dela za Gospoda.

Zelo nas nagovori tudi potrpežljivost s katero hodi Gospodar kar naprej vabit delavce v svoj vinograd. Vse do zadnje ure dneva se ne naveliča in ko takrat najde ljudi, ki ves dan postajajo brez dela, verjetno so ti delavci tam bili že zjutraj in so slišali kar nekaj Gospodarjevih vabil, pa se niso odzvali. Gospodar kljub temu ne izgubi upanja. Tudi v zadnji uri dneva daje možnost.

Ta božji vinograd je človeška zgodovina in tudi zgodovina Cerkve. Vemo, da so nekateri narodi  prejeli krščansko vero že v njegovih začetkih. Mnoge te dežele danes imajo samo peščico kristjanov. V drugih deželah, kjer je krščanstvo prišlo dosti pozneje, pa imamo živa občestva, ki predstavljajo upanje za cerkev. Gospodar še vedno najema delavce, mnogo jih je, ki bodo prišli na vrsto za nami in smo torej pred njimi. Gospodar nas imenuje prijatelje. Jasno pove, da nikomur ne dela krivice. Sprašuje nas, če je naše srce hudobno, ker je on dober? Z napovedjo, da bodo poslednji prvi in prvi poslednji,  da vedeti, da zadnja beseda še ni izrečena. Eno je gotovo. Bog nam želi podariti odrešenje, ki ga želi podariti tako prvemu, kot zadnjemu.

Moja želja je, da bi vsak od nas zaslišal besede:« Pojdite tudi vi v moj vinograd, in kar je prav, vam bom dal« Pojdite v moje tovarno, v moje podjetje, na moje polje, njivo, travnike, gozdove… Prav vsi smo poklicani na delo v Gospodovem vinogradu za večno plačilo.

24. nedelja – A – Praznik povišanja sv. Križa

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 13 September 2014 18:21

Današnji praznik povišanja sv. Križa nam daje priložnost, da se zaustavimo ob skrivnosti križa, ki ga je Kristus iz orodja zasramovanja in sramotne smrti spremenil v orodje odrešenja.

Da je križ blizu nam kristjanom, kaže to, da je pri nas veliko cerkva in kapelic, ki so posvečeni sv. Križu, kar kaže, da so ga naši predniki zelo častili. Še več je po naših poljih in zlasti križpotjih postavljenih križev, nemalokrat tudi tam, kjer se je zgodila kaka nesreča ali je kdo nenadno umrl.

Praznik sv. Križa nam da priložnost, da se zaustavimo ob našem življenju, ki ga zaznamuje tudi križ. S križem navadno povzemamo vse tisto, kar naše človeško življenje dela težko, boleče, temno. K našemu življenju sodijo tudi: bolezen, naravne katastrofe, sovraštvo, krivda, zavest umrljivosti in seveda gotova smrt.

Križ je bil vedno simbol vseh teh življenjskih izkušen. Čeprav je danes postalo življenje v mnogih pogledih mnogo lažje, kot je bilo nekoč, tudi danes ne manjka raznih izkustev preizkušenj. Vsi se želimo križu izogniti, pa vedno to ni mogoče.

Ko nas zadene križ, je pomembno, da ga znam osmisliti. S trpljenjem se človek težko sprijazni in ga poskuša na vsak način zaobiti.

Kristusov križ nam ni predstavljen samo , kot vidik trpljenja,kot trda življenjska nujnost, kateri se ni moč izogniti, ampak je predstavljen, kot vidik slave, kot nekaj kar nam daje upanje.

O tem nam govori današnji evangelij, ko govori o križu, kot trenutku, v katerem je bil Sin človekov povzdignjen, da bi vsak, ki vanj veruje, imel večno življenje.

V zgodovini so križ različno upodabljali. Najbolj tipične sta dve. Prvi je najbolj viden v starih cerkvah prvih stoletij, kjer križ predstavlja slavo in veličino. Navadno je križ del drevesa, ki ima polno listov, na njem so sadovi, ptice. Ti sadovi so svetniki, vsi odrešeni. Kristus je poveličan, na tronu, ne trpi več, kraljuje. Včasih je Kristus na križu tudi v duhovniških oblačilih, ni okronan s trnjem temveč z dragulji.

Drugi način upodobitve je trpeči, ki danes prevladuje. Roke in noge se zvijajo od trpljenja, telo je polno ran. Glava je sklonjena pod svežnjem trnja.  Pred takšno upodobitvijo ne moreš ostati ravnodušen, saj se te dotakne v dno srca.

Kakšna je razlika med tema dvema upodobitvama? Drugi predstavlja križ, kakor ga je videti v vsej njegovi krutosti v trenutku umiranja. Križ je predstavljen v svojih vzrokih: sovraštvo, zloba, krivičnost, greh…

Prvi način upodobitve se ne ustavlja pri vzrokih temveč pri učinku. Poudari tisto, kar se na križu rodi: sprava, mir, slava, večno življenje…

Zdi se mi zelo pomembno, da imamo pred seboj oba vidika, ne samo trpljenje, ampak tudi poveličanje. Kajti to je zelo pomembno, ko nas doleti križ.

Naši pokojni, tudi tisti, ki so prehodili pot hude in težke bolezni, ki ga je popolnoma izčrpala, ob smrti na njihovem obrazu lahko čutimo mir in  spokojnost. Kot, da je Jezus obrisal sleherno solzo z njegovih oči in mu podaril svoj mir.

Kristusov križ ni samo znamenje tega, kar nas pritiska k tlom temveč je križ znamenje upanja in našega odrešenja. Križ nam govori, da ni znamenje nečesa temnega, saj je znamenje zmage nad smrtjo. Jezus je gospodar življenja in smrti.

V Jeruzalemu stoji cerkev nad prostorom, kjer je Jezus umrl na križu in Božjim grobom, gre za eno cerkev, ki povezuje oba dogodka. S tem je poudarjeno sporočilo križa, ta dobi pomen šele ob praznem grobu, ki razodeva Jezusovo zmago nad smrtjo in nebeško slavo.

Tako je tudi v našem življenju, naše vsakdanje težave in križi in vsakovrstne preizkušnje, dobijo ob Jezusovem križu svoj odrešenjski pomen, nam pa vlivajo upanje in dajejo pogum.

23. nedelja med letom – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 06 September 2014 18:21

V 18. Poglavju se evangelist Matej sooča z reševanjem problemov, ki so nastajali znotraj krščanskih skupnosti. Vprašanje je, kako ravnati z nekom, ki greši. Navodilo daje Jezus sam.

Prva naloga vsakega je, da o grešniku in njegovem grehu, ne trobi pred drugimi, pa čeprav je to za mnoge velika skušnjava, ampak skuša grešnika na »štiri oči« privesti na pravo pot. Zakaj na »štiri oči«? Da bi dal človeku priložnost, da se lahko brani in lahko svobodno razloži svoje ravnanje. Pogosto tisto, kar se zunanjemu opazovalcu zdi napaka, v namenih tistega, ki je določeno  stvar storil, to seveda ni. Odkrita razlaga razprši številne  nesporazume. Toda, to ni več mogoče, ko ta to zve veliko število ljudi.

Vedno gre za spoštljivo ravnanje in veliko mero ljubezni. Če razlagaš drugim o grešniku in njegovem grehu, v bistvu delaš reklamo za greh, grešnik pa se je s tem od tebe odtujil.

Vedno velja načelo, ki ga vsi poznamo, da »lepa beseda pravo mesto najde«.

Lahko pa se zgodi, da kdo prijateljski opomin zavrne. Takrat pride v poštev drugi poizkus in sicer pred dvema pričama. Gre za to, da se omeji širjenje zla. Če to zavrne pomeni, da se je sam izključil iz občestva.

Občestvo, po latinsko »Comunio«, pomeni bivanje skupaj v prizadevanju za uresničevanje iste naloge, istega poslanstva. Člane povezuje soodgovornost in solidarnost v istem bivanju in istem prizadevanju. Različne so izkušnje vere, različne so tudi naloge in vloge znotraj istega občestva.

Glede na to, da je občestvo sestavljeno iz takšne različnosti, ki imajo tudi svoje omejitve in so zaznamovani s slabostmi, je vprašanje odnosa do nekoga, ki je »zašel« ali se »znašel v grehu« vedno aktualno.

Sv. Avguštin je rekel, da »smo ljudje kakor glineni vrči, ki se takoj okrušijo, kakor hitro zadenejo drug ob drugega.«

Jezus polaga veliko odgovornost na apostolih:«kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih..« zato je potrebno prositi Sv. Duha, da bi našli pravi način, kako brata ali sestro, ki greši, primerno opozoriti.

Medsebojno opominjanje, opravljeno v evangeljskem duhu,  je izraz resnične skrbi za brata ali sestro. Mora pa biti v duhu ljubezni, spoštovanja dostojanstva drugega in v resnični skrbi za drugega. Ko si lahko z vso svobodo povemo vse, kar noben drug ne bi upal reči, to pomeni dragocen dar v medsebojni edinosti.

Slabe, hudobne in krivične novice imajo danes na razpolago številne kanale, po katerih se širijo: časopise, telefone, televizijo, internet…

Kristjani bi morali tu narediti več. Pomagati, da se klevetanje, neresnice, natolcevanje in druga negativna stvar zaustavi. Kristjani si moramo prizadevati, da zmaga dobro nad zlim, kajti samo tako postaja svet boljši.

Seveda se ne smemo ustaviti samo pri opominjanju drugega, ampak da dovolimo, da nas drugi opominja. Ravno tu se kaže naša duhovna zrelost. Kdor hoče drugega opominjati, mora biti najprej pripravljen, da sprejme opomine drugega. Ko slišimo nekoga, ki odreagira na opomin: Imaš prav, hvala, ker si me opozoril«, vemo, da stojimo pred človekom, ki želi duhovno in človeško rasti.

Pavel nam v drugem berilu daje pomemben napotek: »Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen…Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega«.

Če je naše srce resnično odprto za drugega, potem bo vse, kar bomo storili, bodisi, da bo to opomin ali molk, dobro, kajti ljubezen nikomur ne dela slabega.

22. nedelja med letom - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 30 Avgust 2014 18:21

»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ in hodi za menoj«. 

Kako razložiti te besede danes, ko pa vemo, da toliko ljudi od jutra do večera ne dela drugega, kot  poveličujejo uspešnost in uveljavljanje samega sebe?

Po drugi strani pa vemo, da je krščanska pot odrešenja v »hoji za Jezusom«, z drugo besedo je hoja za Jezusom v odpovedovanju samemu sebi in sprejemanju lastnega križa.

Zato se nam danes postavlja vprašanje: »Kaj pomeni odpovedati se samemu sebi?«

Jezus nikogar ne sili, da mora iti za njim: »Če hoče kdo..« Kaj? Iti za njim. Vsak se odloči po lastni presoji. Zato je prvo spoznanje, da kdo hoče iti za Jezusom, to je njegova svobodna odločitev. Ta odločitev ni neko slepo dejanje. Jezus je učence najprej poklical, jim razlagal, čemu je Sin Človekov prišel na svet, jih poučeval, tudi odkrito povedal, kaj jih v prihodnje lahko doleti. Eno je »biti poklican«, drugo pa je svobodna odločitev poklicanega. Katere pogoje Jezus postavi, da nekdo lahko gre za njim? Odpovedati se sebi, vzeti križ na rame in hoditi za njim. Ko veš za pogoje, ki jih poklicanost nalaga, je potreben jasen odgovor.

Vsak od nas je Božja podoba, zato nekaj dobrega. Ni se nam potrebno odpovedati temu, kar je Bog ustvaril. Potrebno se je odpovedati temu, kar nas od te podobe oddaljuje.

Odpovedati se, je dejanje, ki nas vodi v življenje, v lepoto, v veselje.

Odpovedati se, pomeni reči ne. Reči kdaj ne televiziji, ko nas s svojimi nasilnimi in nemoralnimi oddajami škoduje. Na ta način si ne mažemo oči in srce. Isto velja pri hrani, pijači, ko je potrebno reči dovolj je. Zmagal si in polega tega tudi preprečil, da bi ogrozil svoje zdravje.

Ko v tebi kipi jeza, počakaš, da se umiriš in nato spregovoriš. Spet si zmagal. V druži ali družbi ni mogoče živeti v miru, če se ne znamo odpovedati sebi. Vsakokrat, ko rečemo ne, rečemo da bližnjemu, iskrenosti in slogi.

Lahko bi primere, kjer je potrebno reči ne, naštevali v nedogled.

Zakaj reči ne? Mi govorimo jezik mesa, jezik sveta, ki je jezik egoizma, Bog pa nas želi naučiti jezik ljubezni. Odpovedati se, pomeni naučiti se jezik Boga. Samo tako rastem v Božji podobnosti.

Pomembne so vsakodnevne odločitve, tiste za resnico, za dobroto, za ljubezen.

Ko prebiramo življenjepise svetnikov vidimo, koliko truda so vložili v to, da so, da bi naredili to, kar je dobro.

Kolikokrat se zlahka odločimo za Boga, za njegovo večjo slavo, za njegovo voljo… Uresničevanje teh visokih ciljev končno pokaže, kakšni v resnici smo.

Nekateri kmalu opustijo začeto pot vere. Komaj so stopili na stezo, že gredo nazaj. Vsaka težava jim je preveč. Vidijo le sebe, svoje življenje.

Jezus nam kaže pot, ki jo je prehodil on, ta ga je vodila v Jeruzalem. Vedel je, da ga tam čaka trpljenje, pa je šel naprej, ker je vedel, da trpljenje in smrt ne bo zadnje dejanje, zadnje bo vstajenje.

Na to pot je Jezus želel pripraviti Petra in vse nas. To je pot, ki vodi v življenje, če pogumno in vztrajno preraščamo starega človeka in pustimo, da raste novi, v katerem zmagujeta ljubezen in svoboda, z njim pa tudi mir in sreča.

Kdor se odpove sebi, ne izgubi svoje identitete, ampak postane odprt za Boga in za bližnjega. Njegovo življenje postane daritev in podobno Jezusovemu življenju, ki pa vključuje tudi trpljenje in križ, da bo v polnosti našel svoje življenje v Bogu.

Ne imejmo se za preveč pomembne. Naj se ne vrti ves svet okoli nas, ampak dajmo prostor Bogu v našem življenju.

Jezus ni prišel, da bi nam nekaj vzel, ampak nekaj dal. On želi, da bi nas življenje osrečevalo. Pot do sreče pa je srce in na kaj je navezano naše srce?

21. navadna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 23 Avgust 2014 18:21

Jezus je nekega dne želel narediti raziskavo javnega mnenja. Ni je delal zato, da bi meril, koliko je popularen, kako sprejemajo njegove čudeže ali besede. Cilj te raziskave je bil vzgojni.

Ni ga toliko zanimalo, kaj drugi pravijo o njem, pa čeprav so se apostoli zelo razgovorili.

Vprašanje je postavil direktno učencem: »Kaj pa vi pravite, kdo je sem?« To drugo nepričakovano vprašanje jih je zmedlo. Odgovori eden, Peter: »Ti si Kristus, Sin živega Boga!« Razlika med prvim in drugim odgovorom je zelo velika. Za prvi odgovor je bilo zadosti malo pogledati okoli sebe, za drugo je bilo  potrebno iti vase, potrebno je »spreobrnjenje«, ki je tudi dar, ki prihaja »od zgoraj«

Kdo je Kristus, kristjan lahko zares spozna bolj s tem, da živi kot učenec, kot pa od tega kar se je naučil , ali kar so povedali drugi. Spoznava ga med potjo, ko hodi po  Učiteljevih sledeh, kjer se lahko križajo tako jasna pričevanja kot izdajstva, padci in novi zaleti. Pri tem ne gre za pristop zgolj intelektualne narave.

Peter v današnjem evangeljskem odlomku istočasno upodablja pogumnega pričevalca in nasprotnika. Na Jezusovo vprašanje apostolom, kdo je On zanje, Peter odgovori: 'Ti si Kristus.' Takoj zatem pa meni, da mora Jezusa ošteti, ker jim je naznanil, da bo moral pred vstajenjem trpeti in umreti. Jezus se pogosto tudi na nas obrača z istim vprašanjem. In tudi dobi isti odgovor, kot mu ga je dal Peter. To je odgovor, ki smo se ga naučili pri verouku, a ta ne zadostuje.

Da bi poznali Jezusa, je nujna pot, ki jo je prehodil Peter. Po tistem ponižanju je Peter šel naprej z Jezusom, videl je čudeže, ki jih je Jezus storil, videl je njegovo oblast, poleg tega je plačal davek, kot mu je Jezus naročil, ulovil je ribo in v njej našel kovanec, videl je mnogo čudežev te vrste. Pa vendar je Peter v nekem trenutku Jezusa zatajil, izdal je Jezusa, in se naučil tiste tako težke znanosti, še več kot znanosti – modrosti solz, joka.

Peter Jezusa prosi za odpuščanje. Vseeno mu ta po vstajenju trikrat zastavi tisto vprašanje, in verjetno je Peter ponovno jokal in se sramoval ob spominu na svoje tri zatajitve, ko je potrdil ljubezen do svojega Učitelja. Tisto prvo vprašanje Petru – kdo sem jaz za vas, zate? – je mogoče razumeti le vzdolž poti, dolge poti, poti milosti in greha, poti učenca. Jezus Petru in svojim apostolom ni dejal: 'Spoznaj me.' Dejal jim je: 'Hodi za menoj!' In preko te hoje za njim Jezusa spoznamo. Hoditi za Jezusom z našimi vrlinami in tudi z našimi grehi, vedno hoditi za Jezusom. 

Potrebno pa je tudi vsakodnevno srečanje z Gospodom. Vsak dan naj bi se srečali z njim z vsemi našimi zmagami in našimi slabotnostmi. Te poti ne zmoremo sami. Nujno je posredovanje Svetega Duha. Poznati Jezusa je dar Očeta. On je tisti, ki nam daje Jezusa spoznati. To je delo Svetega Duha, ki nam Jezusa nenehno razodeva.

Jezus je Simonu spremenil ime, ko mu je zaupal novo poslanstvo, imenuje ga »Kefa« - skala. Jezus ostaja »vogelni kamen« a na zemlji je potrebno znamenje, ki Jezusa predstavlja, ponazarja in v zgodovini predstavlja. In prav to bo Peter in za njim tisti, ki ga bodo nadomestili. Petrov naslednik, papež.

Peter je bil imenovan za skalo ali vidno znamenje Cerkve, Kristusove skupnosti na zemlji, šele takrat, ko izpove svojo vero v Gospoda in pripravljenost, da mu v ljubezni služi.

Toda ta pot zna biti včasih tudi kruta, Jezus jo opiše jo s križem, a samo kdor vztraja, ima življenje. Bistveno pri tem je slediti Jezusu, ki nam kaže, kako to živeti. Odgovorno življenje je torej spoznavanje Kristusa, sledenje Kristusu in nadaljevanje njegovega dela, to pa je oznanjevanje in udejanjanje božjega kraljestva tukaj in sedaj.

20. navadna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 16 Avgust 2014 18:21

Evangelist Matej pravi, da je Jezus zapustil Genezareško jezero in njegovo okolico ter se »umaknil v tirsko in sidonsko pokrajino« (Mt 15,21).

Tu se je Jezus srečal z ženo Kananejko in z njeno stisko zaradi bolne hčere. Zapustila je svoj dom in začela iskati Jezusa. Končno sta se srečala, to srečanje ni bilo navadno srečanje. To je bilo srečanje  Jezusa, Božjega Sina, s predstavnico poganskih narodov.

Njena molitev je najprej klic iz življenjske stiske, saj je zavpila: Gospod, pomagaj mi!« Jezusa je imenovala  z besedo, ki so jo uporabljali samo za Boga. Poganska žena je v Jezusu prepoznala Boga, Božjega Sina, ki lahko, kakor v prvem berilu prerok Izaija pripelje »tujce« na svojo sveto goro in jih razveseli v svoji hiši molitve.

Kako nekaj velikega je storila ta poganska žena.  V Jezusu, ki ga še nikoli ni videla, je iz del, ki jih je Jezus delal, in iz povedanega, spoznala, da je Jezus Božji Sin, da je Bog.

Judje, veliki duhovniki, pismouki ter toliko ljudstva pa v Jezusu niso hoteli prepoznati Božjega Sina.

Ta evangelijski odlomek je zares nekaj izrednega. Evangelist Matej najbolj prefinjeno in skoraj neopazno pokaže razliko med Izraelci, ki so od Boga izbrano ljudstvo, pa Jezusa nočejo sprejeti in ga nočejo priznati za Božjega Sina ter med pogani, ki s svojim razumom in sklepanjem ugotovijo in spoznajo, da Jezus ni samo navaden človek, ampak je Božji Sin, sicer ne bi mogel delati takšnih čudežev.

Vrnimo se k ženini molitvi:  bila je tako preprosta in pristna, da je lahko v pouk učiteljem molitve vseh časov. Bila je izraz popolnega zaupanja, njene skromnosti in nezahtevnosti. Vedela je, da nima pred Bogom nobenih prednosti ali privilegijev. Kot priseljenka poganske dežele, po kateri se za pobožnega Juda ni spodobilo, da bi po njej sploh hodil, ni mogla računati na nikakršno pravico.  Pa vendar je zaupala.  Pred takšno vero, ki  je v vsej pristnosti  prihajala iz srca poganke, se je pustil Jezus premagati: »O žena, velika je tvoja vera!.. naj se ti zgodi, kakor želiš!«

Zanimivo je, da so ob Jezusovih čudežih učenci polni začudenja, tokrat pa je Jezus sam, ki občuduje čudež vere poganske žene.

To, da se Jezus čudi poganski ženi zaradi vere, mora tudi v nas prebuditi vprašanje: ali je naša molitev odsev našega življenja po veri  ali pa samo neke naučene besede?

Kakšen je nauk današnjega evangelija za nas?

• Vabi nas k živi veri v Gospoda Jezusa. Vabi nas, da se mu Izročimo, z drugo besedo, da smo ljudje upanja in zaupanja.
• Nobena naša molitev, to smo slišali že prejšnjo nedeljo, se ne izgubi v prazno. Seveda je potrebo vztrajati. Če oče in mati molita za svoje otroke, kakor je prosila kanaanska žena za svojo hčer, pa naj si bodo okoliščine in položaj še tako težak, bosta ob svojem času uslišana. V drugem berilu smo slišali, da bi Bog »rad vsem izkazal usmiljenje!«

Prosimo Gospoda, naj nam podari tako močno vero, ki bo sposobna Jezusa spraviti v občudovanje, nam pa izprositi usmiljenje in Božjo pomoč!

19. nedelja med letom – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 09 Avgust 2014 18:21

Prejšnjo nedeljo smo učence pustili, kako pospravljajo ostanke, ki so ostali po velikem čudežu, ko je Jezus nahranil s petimi hlebi in dvema ribama pet tisoč mož, brez žena in otrok. Vsi so jedli in se nasitili. Navdušenje nad Jezusom je preseglo vse meje, nekateri so celo pomislili, da bi ga postavili za kralja.

Jezus tako »primora« učence, da so šli v čoln in  se prepeljali na drugo stran. Ne želi, da narobe razumejo njegovo poslanstvo. Ko so množice odšle, se Jezus umakne na goro in tam molil. Nad jezerom pa se je razbesnel hud vihar in valovi so začeli premetavati čoln.. Jezus jim proti jutru pride naproti tako, da hodi po vodi. Peter se je želel prepričati, če je res Jezus, ki prihaja naproti, Jezusa je vprašal:«Gospod, če si ti, , mi ukaži,  da pridem po vodi k tebi!« Peter v tako resni stvari noče odločati sam, želi navodila od Jezusa.

Jezus mu pravi:«Pridi!« Peter se napoti proti Jezusu. Med potjo se je ustrašil vetra in se začel potapljati. V sebi je pripravljen prositi za pomoč: »Gospod, reši me!« in Jezus stegne roko, ga potegne ven in ga pokara:«Malovernež, zakaj si podvomil?«

Vsak evangeljski dogodek ni samo zapis dogodka, ki se je zgodil v davni preteklosti, ampak so napisani zato, da bi jih ponovno doživeli. Torej, da nismo samo opazovalci temveč udeleženci.

Takrat, ko je bil ta odlomek zapisan, je prva krščanska skupnost že zaplula v vode takratnega sveta. Doživljala je, kako piha nasproten veter, kajti bil je to čas prvega preganjanja in prvih mučencev. Prav nobene trdne podlage niso imeli. Ne oblasti, ki bi jih ščitila, ne sredstev, da bi se lahko nanje opirali, ne zaveznikov, da bi se mogli nanje zanašati.

Jezus tisto noč na morju ni bil oddaljen ali odsoten. Kot Petru tudi prvim kristjanom in nam vsem naroča, naj pridemo k njemu »po vodi« upirajoč se edino na vero. Kar se je zgodilo Petru, naj bi nas spomnilo, da nas Jezus tudi v takih trenutkih ne zapušča. Preizkušnje prečistijo našo vero do te mere, da so bili mučenci pred nenaklonjenimi sodišči sposobni priznati, da je Jezus resnično Božji Sin, pa čeprav so vedeli, da jih zato čaka smrt.

Včasih nam neverujoči skoraj zavistno pravijo, da je nam, ki verujemo v Boga lahko,  ker so nam prihranjene tolike negotovosti in dvomi. To ni res. Tudi verujoči poznamo dvome in »temne noči«.

Prednost vere je v tem, da nam omogoča potovanje skozi valove in temo noči, zaradi roke, ki nam je ponujena, kot rešilna vrv, saj se lahko »umirimo v Gospodu«.  Naša prednost ni v  pogumu ali v zanašanju na dobre čolne temveč v doživljanju Njegove bližine tudi v najtežjih trenutkih našega življenja.

V današnjem evangeliju vidimo Petra, ki je veroval in s tem hodil po vodi, kmalu za tem pa se je zbal, začel dvomiti in se potapljati. Če pogledamo Petra v času zadnje večerje, vidimo, da je bil za Jezusa pripravljen iti tudi v ječo in smrt, kmalu za tem pa je na dvorišču velikega duhovnika se je tako ustrašil dekle,da je Jezusa zatajil.

V apostolu Petru lahko vidimo tudi sebe: je človek, ki zaupa, pa tudi človek, ki dvomi. Za nas je pomembno videti, kaj je storil Peter, ko se je zbal, ko je dvomil in mu je upanje začelo upadati? Glavni nauk evangeljskega nauka je, da je takoj poklical Jezusa: »Gospod, reši me!«

Kolikokrat tudi mi smo v situaciji, ko se mi sami »potapljamo«, kolikokrat so  straši v situaciji, ko vidijo svoje otroke, kako drvijo po poti, ki »ne vodi v življenje«, nam ne preostane nič drugega več, kot da prosimo tako, kot nas danes uči evangelist »Jezus, reši nas!« »Jezus reši mojega sina!« Jezus reši mojo hčer!«

Evangelist nam zelo poudari, da je »Jezus takoj stegnil svojo roko«, prijel Petra in ga potegnil iz vode. Nobena molitev, noben klic ne izzveni v prazno. Potrebno je le zaupanje in živa vera!

Mnogi so izkusili resničnost teh besed. Če smo med temi, ki dvomijo, prosimo Gospoda, da nam okrepi zaupanje in vero, kot je okrepil vero učencev na čolnu: »ti so pristopili, padli pred Jezusa in rekli: Resnično si Božji sin!«

18. nedelja med letom – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 02 Avgust 2014 18:21

Evangeljska pripoved o pomnožitvi kruha je močno delovala na prve kristjane. V štirih evangelijih je šestkrat opisana. V Jezusovi pomnožitvi kruha so videli pripravo na slavje zadnje večerje, na ustanovitev evharistije, te osrednje skrivnosti nove zaveze in krščanstva.

Evangelistu ni šlo za opis nekega spektakularnega čudeža. Tudi ni hotel govoriti o tisti skriti želji, ki jo nosi človek v sebi, po lahki in takojšnji zadovoljitvi materialnih potreb, ki so jo poznali že Rimljani, katerih moto je bil »kruha in iger« in so na ta način lahko manipulirali z ljudmi.

Evangelist poudari, da se je Jezus umaknil v samoten kraj ob obali Galilejskega jezera. Ko je stopil iz čolna je zagledal veliko množico, ki ga je že čakala.

Evangelist podčrta, da se je Jezusu množica  zasmilila. Ozdravil je nekaj bolnikov in jim govoril o Božjem kraljestvu. Medtem se je zvečerilo. Apostoli so mu svetovali naj odpusti množice, da bi si lahko v bližnjih vaseh priskrbeli hrano.

Jezus apostole preseneti: »Vi jim dajte jesti!« Oni pa zmedeno odgovorijo:«Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi!« Jezus jih povabi naj jih prinesejo. Vse ljudi povabi naj sedejo. Jezus vzame te hlebe, moli, se zahvali Očetu, potem naroči, naj to razdelijo množici. Bilo jih je okoli pet tisoč mož, brez žena in otrok. Zakaj je poudarek samo na možeh? Kajti v skladu z miselnostjo tistega časa je žene in otroke predstavljal moški.

Pet hlebov kruha je kakor pet kontinentov, kot pet celin. Že današnje prvo berilo se nanaša na ves svet, na vse ljudi vseh planetov, na zveličavno Božjo voljo, ki hoče odrešiti vse ljudi. Simbolika dveh rib, ki so jih prinesli k Jezusu, nosijo v sebi simboliko telesne in duhovne lakote.

Kaj je sporočilo današnjega evangelija?

•          Jezusa skrbi in se mu smili ves človek, njegovo telo in duša. Dušam deli besede, za telo pa daje hrano.

Seveda se nam takoj postavlja vprašanje: »zakaj ljub temu, da Bog skrbi za človeka kot celoto, toliko ljudi na svetu strada vsakdanji kruh?« Mislim, da nam tudi na to težko vprašanje evangelij daje namig za odgovor.

Jezus ne naredi čudeža, da bi sebe naredil za slavnega, da bi sebe povzdignil. Jezus vpraša učence, kaj imajo, jih povabi, da to prinesejo in delijo tisto malo, kar imajo.

Isto tudi danes. Vabi nas, naj damo skupaj bogastvo zemlje. Vsem je znamo, da bi s pravičnejšo delitvijo vsi imeli dovolj. Kako lahko krivimo Boga, da ne da dovolj hrane za vse, ko pa vsako leto uničimo na milijone ton zalog, hrane, ki ji preteče rok trajanja ali pa samo zato, da ji ne bi padla cena.

Jezus je učence povabil k solidarnosti. To je tudi rešitev, da premagamo lakoto na svetu. To malo kar imamo, ne smemo držati zase kot imetje, ampak gledati na to, kot na Božji dar, ki ga je potrebno deliti tudi z drugimi.

Zaradi načina opisa tega čudeža: vzel je tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, blagoslovil, razlomil kruh,  ga dal učencem, učenci pa množicam…, nas ta čudež spominja na evharistijo. Najstarejša upodobitev evharistije, ki jo najdemo v katakombah je, košarica s petimi hlebi, ob njej pa dve ribi.

Zanimivo, da nam to poročilo čudeža daje tudi domačo nalogo: »Poberite koščke, ki so ostali. Vsi smo po slavju evharistije, pričevalci Božje dobrote do človeka in zato poklicani k solidarnosti in dialogu. Evharistija je žarišče novega življenja.

Z drugo besedo, po evharistiji bodimo glasniki tega čudeža tudi tistim, ki niso bili deležni te gostije, da nihče ne bo prikrajšan. Mi smo toliko Jezusovi učenci, kolikor ga posnemamo v skrbi za dušo in telo, v kolikor imamo čut za celega človeka, v njegovi telesni in duhovni dimenziji.

17. navadna nedelja- A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 26 Julij 2014 18:21

Danes nam Božja beseda predstavi dve kratki priliki, ki pa nosita v sebi bogato sporočilo.

• »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.«

Jezus se je do sedaj zatekal k podobam iz kmečkega življenja. Zdaj pa isto misel pove s podobo iz trgovskega življenja, da bi ga tako lahko razumeli tudi trgovci. Njim pove tole priliko:

• »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi«.

Da je Jezus povedal dve priliki z istim sporočilom, je to storil zato, da bi ga dve različni kategoriji ljudi razumeli, da gre za zelo pomembno sporočilo. Jezus želi povedati, da je nastopil odločilen trenutek. Na zemljo je prišlo Božje kraljestvo. To kar so očaki pričakovali, kar so preroki želeli videti, pa niso videli: Boga, ki prihaja, da reši svoje ljudstvo, da ga osvobodi greha in smrti in jih pripelje v svojo bližino. To se je s prihodom Jezusa Kristusa tudi zgodilo. On prihaja z veselim sporočilom: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo!« Ta skriti zaklad in dragocen biser ni v bistvu nič drugega kakor Jezus sam.

Jezus želi takratnim poslušalcem in nam vse sporočiti: odrešenje je prišlo k vam na Božjo pobudo, zastonj, izkoristite to priložnost, ne izpustite je iz rok. To je čas odločitve. Kot je v trgovini včasih napis: »Posebna ponudba.Pohitite. Samo še ta teden…« Tudi Jezus je želel reči svojim poslušalcem: » Ne zamudite priložnosti.« Seveda je Jezusova ponudba dosti bolj resna, kot tista v trgovini. Tukaj gre za vse ali nič. Božje kraljestvo je edina stvar, ki nas more resnično rešiti, da ne zgrešimo cilja za katerega smo bili ustvarjeni.

Zato tudi tako radikalna zahteva: »prodati vse, razdati vse«. S tem ne moremo plačati tega zaklada, ta je »brez cene«, mi s tem samo pokažemo, kako ga cenimo.

Odrešenje je torej dostopno vsem, zahteva pa iskanje. Kdor nima v sebi hrepenenja in želje, bo ostal praznih rok.

Ko je iskalec našel zaklad, oziroma biser, je šel in prodal vse kar je imel, in ga je kupil. Potrebno je iskanje, nato pa odločitev. Vsaka odločitev pa je istočasno tudi odpoved in žrtvovanje. Kdor se odloči za eno stvar, se mora odpovedati drugi. Seveda pa tu ni poudarek na tem, čemu smo se morali odpovedati, kajti radost najdenega zaklada, odtehta našo odpoved in žrtev.

Podobno je, kot z rojstvom otroka. Ko ga mati rodi, ko zasliši njegov prvi jok, je v ospredju radost. Mati v hipu pozabi na vse bolečine in odpovedi, kajti veselje »pokrije« vse žrtve.

Vprašanje, ki se nam danes postavlja je: »Ali smo res pripravljeni odreči se temu in onemu, samo da ne bi izgubili Boga in vere? Mnogi niso pripravljeni mu darovati niti uro na teden, da bi ob nedeljski sv. maši osvežili svojo vero v poslušanju Božje besede in prejemanju Kristusovega telesa. Za mnoge kristjane žal Božje kraljestvo postaja ena med mnogimi skrbmi, včasih celo na zadnjem mestu.

Božja beseda nam kljub situaciji v kateri živimo, ko čutimo, kako upada verska praksa, kako nas je manj pri nedeljski sv. maši,..., daje upanje in tudi odgovor kako najti izhod iz te situacije. Brez osebne vere, brez odločitve za Kristusa, je naša vera le del tradicije, ki pa nima v sebi trdnosti, da se sooči z žrtvami.

Potrebno je najprej najti zaklad, ki ti da moč, da se lahko nečemu odpoveš. Najprej je potrebno srečati Jezusa na nov in oseben način, kot prijatelja in odrešenika. Zato se danes govori o novi evangelizaciji, ki naj bi ustvarjala nove priložnosti, da bi kristjani lahko osebno srečali Kristusa.

16. nedelja med letom – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 19 Julij 2014 18:21

Na današnjo nedeljo smo v evangeliju slišali, da sta na svetu dobro in hudo, to je pomanjkanje dobrega.  Če bi še tako radi, da bi bilo na svetu samo dobro in lepo, mir, pravičnost in varnost in bile v se stvari urejene, vedno znova opažamo, kakor pravi Jezus v evangeliju, da v času, »ko ljudje spijo, pride sovražnik in zaseje  plevel na Božjo njivo pšenice«.

To, kar je najpomembnejše v evangeljskem odlomku , je Jezusovo zagotovilo, da hudobija nima zadnje besede, temveč pride čas, ko bo poražena. Pride čas sodbe Večnega in Pravičnega Boga, ki je močnejši od vsake hudobije in zlobe.

S tremi prilikami Jezus poda mesto Cerkve v svetu. Prilika o gorčičnem zrnu, ki je najmanjše od semen, ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako, da lahko ptice gnezdijo na njem, nam želi orisati rast božjega kraljestva na zemlji. Ta prilika je ob enem tudi Jezusova preroška napoved. Izrečena je bila preprostim ubogim in neukim prebivalcem Galileje, med katerimi jih je največ bilo ribičev. Kdo si je takrat lahko mislil, da bo to Jezusovo oznanilo osvojilo ves svet. Tudi prispodoba o kvasu, ki ga je žena umesila  v tri merice moke, predstavlja rast božjega kraljestva, ne toliko njegovo  osvojitev sveta, kot poudarek na kvaliteti. Z drugo besedo, želi poudariti posledice, ki jih povzroči Božje kraljestvo pri človeku in se odražajo v novem načinu življenja.

Sporočilo teh dveh prilik je bilo poslušalcem jasno. Več težav so imeli z razumevanjem prilike o ljulki med pšenico. Jezus je to opazil, zato jim jo osebno razložil.  Sejalec je on sam.  Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljulka pa sinovi hudiča. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli.

Še posebej se moramo zaustaviti ob razlagi, da je njiva svet, kajti v prvi Cerkvi je ravno ta stavek bil deležen neštetih razmišljanj. Mnogi so mislili, da je Cerkev družba popolnih, vsi ostali so grešniki, ki so obsojeni na večni ogenj. Temu razmišljanju ugovarja sam sv. Avguštin: »Res, svet je njiva, toda Cerkev ni samo družba popolnih, tudi v Cerkvi so sveti in grešniki, ki so poklicani k spreobrnjenju in doživljajo Božje usmiljenje. Grešniki so tudi na svetu, poklicani k spreobrnjenju in da verni lahko rastejo v potrpežljivosti in strpnosti…«

Božja potrpežljivost je verjetno tista osrednja misel prilike. To nam namigne današnje prvo berilo iz knjige Modrosti,  v katerem Boga predstavi, kot tistega, ki daje človeku čas za pokoro:« Ti sodiš milo in nas vodiš z veliko prizanesljivostjo. Svojim otrokom vlivaš veliko upanje, ker daješ po grehu čas za kesanje«.

Božja potrpežljivost ni navadna potrpežljivost, ki bi čakala dan sodbe, ko bo krivični dobil zasluženo kazen temveč je prizanesljiva in usmiljena, saj je v ozadju želja, da se človek reši.  Tako nam Boga predstavi psalm 86: »Ti, Gospod, si dober in odpuščaš, ti si poln dobrote do vseh, ki te kličejo…Ti, Gospod, si usmiljen in milostljiv, počasen za jezo in bogat z dobroto in zvestobo.«

Vsak od nas je seme, dobro, istočasno pa je v nas tudi nekaj ljulke, v nas je luč, pa tudi nekaj teme, smo meso, pa tudi duh. Samo eden je samo dobro seme, brez greha. Božji Sin, ki je zmleto seme, ki pri vsaki maši postane Božji kruh, v moči katerega postajamo sinovi kraljestva, sinovi luči.

Prilika o ljulki na njivi  nas kristjane spravlja v nelagoden položaj, kajti na eni strani vidimo neverne in greh, ki se vedno bolj šopiri v svetu. Na to nelagodje nam daje odgovor Pridigar:« Še sem videl pod soncem: na kraju pravice je tam krivica, na kraju pravičnosti je tam krivica« (Prid 3,16). »Vse čaka ista usoda kakor vsakega, pravičnega in krivičnega, dobrega in čistega in nečistega, tega, ki daruje, tako dobrega, kakor grešnega, tega, ki prisega, kakor tega, ki ne daruje, tako dobrega, kakor grešnega, tega, ki prisega, kakor tega, ki se prisege boji!« (Prid 9,2).

Jezus nas torej vabi, da se zavemo tega stanja v katerem živimo. Da je poleg dobrega na svetu tudi slabo, včasih se zdi, kot, da to slabo hoče zadušiti dobro. Naša reakcija je lahko, da rečemo: »Saj se nič ne da narediti, spremeniti,…« Jezus nas vabi k aktivni drži, da po svojih močeh naredimo vse, kar lahko. Seveda nas mora pri tem spremljati zavest, da na koncu ne bo zmago slavilo slabo temveč dobro. Živimo torej v upanju. To upanje je potrjeno z vstajenjem Jezusa Kristusa, ki pomeni zmago nad smrtjo, grehom in hudobijo!

15. navadna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 12 Julij 2014 18:21

V središču današnjega bogoslužja je tema o Božji besedi.

Prvo berilo jo primerja s podobo dežja, ki prihaja iz neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, ji da rodovitnost in rast, da bi dala seme sejalcu in kruha lačnim.

V evangeliju Jezus uporabi podobo semena, to pade enkrat na kamen, potem med trnje, in slednjič na dobro zemljo, kjer šele daje svoj sad.

Razlaga te prilike nas lahko zanese v razmišljanje o različnih razpoloženjih ljudi v odnosu do Božje besede. Pri tem pa spregledamo prvotno sporočilo prilike v kateri nastopa v prvi osebi sejalec, Jezus, razodeti Bog.

Sejalec, ki gre sejat, je on sam, ki je prišel med nas, kot znanilec božjega kraljestva. Prišel je k nam kot Odrešenik, kot prijatelj grešnikov in cestninarjev, kot tisti, ki nas želi popeljati k polnemu življenju, ne pa kot grozeči sodnik.

Jezus je torej utelešena Beseda Očeta. Beseda, ki seje božje usmiljenje in obljublja bogato žetev.

Božje kraljestvo nam predstavi bolj s podobo setve, kot  žetvijo, kajti božje kraljestvo je že med nami navzoče, deluje pa tiho in neopazno.

Druga stvar, ki je v priliki zelo poudarjena je to, da sejalec ne izbira terena. Normalno bi bilo, da izbere tistega, kjer se splača sejati in se izogiba tistega, kjer ve, da se tam sejati ne splača. Je pa tudi res, da je težko vnaprej napovedati, katero zemljišče bo res rodovitno. To se pokaže šele ob žetvi.

Jezus hoče povedati to, da beseda, ki jo oznanja v sebi nosi izredno moč in trdoživost. To lastnost semena zelo dobro oriše prerok Izaija:«Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji in oplodi…,tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust«(Iz 55,10).

Božja beseda je učinkovita in ustvarjalna. Edina je, ki lahko kamnito srce lahko preobrazi v živo srce, sposobno ljubiti.

Ravno tukaj je razlog, zakaj je vsako sejanje smiselno in zelo pomembno. Le tisto seme, ki ostane v zaprti pesti, bo ostalo za vedno nerodovitno.

Današnja božje beseda je izredno spodbudna. Danes tarnajo starši, vzgojitelji, duhovniki, da so sadovi pičli, kljub temu, da se iskreno trudijo in vlagajo svoj čas in energije. Setev je vedno smiselna, žetev pa je v božjih rokah.

Božje kraljestvo je med nami in sicer po Kristusu sejalcu in po nas kristjanih. Sadovi pa so negotovi zaradi nas ljudi, ki smo dostikrat neodgovorni in ne pustimo, da bi nas božja beseda dosegla.

Kristjani smo po vzoru Jezusa /sejalca/ poklicani, da tudi mi postajamo sejalci Božje besede. Kakor Jezus smo poklicani, da svoje vsakdanje poslanstvo, delo, opravljamo vestno in odgovorno, obenem pa moramo zaupati Bogu, ki daje rast in blagoslov.

Če hočemo biti uspešni sejalci Božje besede, moramo najprej pustiti, da beseda živega Boga nas same preoblikuje, prekvasi in posveti. Zato jo moramo vsak dan brati in premišljevati.

14. nedelja med letom – zunanja slovesnost sv. Cirila in Metoda

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 05 Julij 2014 18:21

Včeraj smo obhajali god slovanski apostolov sv. Cirila in Metoda. Danes je zunanja slovesnost, ki nam daje priložnost, da se Bogu zahvalimo za dar vere, ki sta jo oznanjala našim prednikom, prav tako tudi za njuno kulturno delo in izročilo, iz katerega živimo.

Sveta brata po pravici slavimo vsi slovanski narodi kot svoja blagovesnika in misijonarja, ne toliko ker sta prva širila med nami Kristusovo blagovest, ampak zato, ker sta s svojim delom med Moravani in panonskimi Slovenci postavila temelj slovanski krščanski omiki.

- Božja beseda nam kot izhodišče za praznovanje sv. bratov Cirila in Metoda, slovanskih apostolov, nudi zelo pomenljive in značilne misli:

- Ezekijel z značilno prispodobo svojega okolja opisuje skrb Boga za ljudi: jaz sam bom skrbel za svoje ovce, na dobri paši jih bom pasel, izgubljene poiščem, ranjene obvežem, bolne pokrepčam;

- Pavel Solunčanom: naše oznanjevanje ne izvira iz nečednih nagibov, ni bilo pretveza za pohlep, hoteli smo vam dati ne le evangelij, ampak tudi svoje življenje, ker ste se nam priljubili;

- Gospod: jaz sem dobri pastir, dobri pastir da svoje življenje za ovce.

- Ali bi poleg teh svetopisemskih misli mogli najti še primernejše besede, s katerimi bi primerno ovrednotili sveta brata, ki sta utrjevala krščanstvo med našimi predniki, polagala temelje cerkveni organizaciji ter veljata za začetnika slovenske in slovanske pisne kulture in književnosti?

- njun praznik ni le spomin, postala sta del nas, del našega naroda, ne le naše preteklosti, ampak tudi sedanjosti, ni le spoštovanje njunih zaslug: brata sta luč tudi za danes;

- v čem je njuna veličina: v sebi sta uresničila poklic Jezusovega učenca, po tem sta vedno sodobna, sta zgled: Grka, tujca, visoko izobražena, obenem vraščena v Boga - gresta med Slovane z dobroto, ljubeznijo, prijaznostjo;

- izhodišče njune dejavnosti: kar ste storili enemu izmed mojih najmanjših bratov - ljubezen, ki ni le na jeziku, vidi človeka, ne gleda na osebo, kulturo, izobrazbo, politično okolje; najde prav tisto, česar človek najbolj potrebuje;

- ob njunem prazniku se nam postavlja vprašanje: ali vidimo stisko bližnjega, materialno (naj ne ve levica), duhovno (osamljenost sredi hrupa, teža razočaranja, bolečina nerazumevanja)!

Blagor nam, če znamo najti pot do človeka, reči pravo besedo, izkazati se vredne zaupanja, prižgati luč upanja, veselja, optimizma!

- Kje sta se sv. brata navdihovala, dobivala moč?

- brala, premišljevala, prevajala sta Sveto pismo, ga posredovala drugim;

- zavedala sta se, da po Pismu Bog govori njima; ko sta bila poslana med Slovane, so ju očitno spremljale misli: izgubljene poiščem, ranjene obvežem, bolne pokrepčam; naše oznanjevanje ne izvira iz nečednih nagibov, priljubili ste se nam, da bi za vas dali tudi svoje življenje;

- in spet vprašanje nam: kako zadene nas beseda o Samarijanu, o očetu, ki odpušča, o Kristusu, ki ni prišel obsojat, o njegovem merilu: lačen sem bil in ste mi dali jesti - nas te besede usmerjajo, spreminjajo?

Hvaležni bodimo Bogu za velika učitelja, ki sta tudi danes svetilki na naši poti. Sta trden most med krščanskim Vzhodom in Zahodom, sta vzor vsem, kako je potrebno delati, da bi kristjani vedno bolj  postajali eno v veri in ljubezni.

SVETI PETER IN PAVEL , 13. nedelja med letom

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 28 Junij 2014 18:21

Pred nas Cerkev postavlja podobo apostolov Petra in Pavla. Pravimo jim  prvaka apostolov. Cerkev, katere del smo tudi mi, je v vseh časih apostolska, da po vzgledu apostolov oznanja evangelij.

Kdo sta bila Peter in Pavel?

Pri obrezovanju so Petru dali ime Simon. Ko ga je Jezus poklical za učenca, mu je spremenil ime v pomenljivo ime PETER (Skala). Zakaj, mu je povedal pozneje v Cezareji Filipovi: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Peter je bil prvak apostolov in prvi papež. Po Jezusovem vnebohodu je vodil Cerkev najprej v Jeruzalemu, nato v Antiohiji, slednjič v Rimu, središču tedanjega sveta. Prvič je prišel Peter v Rim verjetno leta 42, potem ko ga je bil angel čudežno rešil iz Herodove ječe.

Iz Rima je pisal svoji dve pismi, kjer bodri kristjane, naj se celo radujejo, če morajo nekaj časa v raznoterih preizkušnjah trpeti. Peter je bil mož vere, ki je izmed apostolov Gospoda najbolj ljubil. Živo je izpovedal vero: »Ti si Kristus, sin živega Boga!« ali po obilnem ribjem lovu:

»Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.«

Res je bila njegova vera spočetka nekoliko vihrava - bil je pač po naravi preprost, odkrit, zvest, nekoliko nagel. V grenki preizkušnji, ko je Gospoda zatajil, se je ta ljubezen izčistila, se ponižala in se oprla edino na božjo milost. »Gospod, ti vse veš, ti veš tudi to, da te ljubim,« je ponižno odgovoril ob Genezareškem jezeru, ko ga je Gospod dokončno postavil za poglavarja Cerkve. To je Peter tudi dokazal. Vrgli so ga najprej v mamertinsko ječo in ga na današnji dan leta 67 po starem izročilu križali po Gospodovi napovedi: »Ko si bil mlad, si se opasoval sam, ... ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal.« Ob smrti naj bi Peter prosil, naj obrnejo križ narobe, češ da ni vreden, da bi umrl tako kakor njegov Učenik.

Nad njegovim grobom stoji danes v Rimu največja cerkev sveta.

PAVEL je apostol narodov in največji misijonar vseh časov. Rodil se je v Tarzu v Mali Aziji. Jezus sam ga je čudežno poklical za apostola, ko se mu je prikazal na poti v Damask (25. januar) in je Pavel iz preganjalca Cerkve postal njen apostol. Pavlova spreobrnitev je za Jezusovim vstajenjem eden največjih dogodkov krščanske zgodovine. Od farizejske usmerjenosti staršev je podedoval verski ogenj in rimsko državljanstvo, od učiteljev v domači šoli, zlasti pa v Jeruzalemu od slovečega Gamaliela, poznanje Svetega pisma. Šibak in bolehen po telesu, je bil silen po duhu in volji; kar je bil, je bil z vsem srcem.

S temi lastnostmi je Pavel dovršil čudovita misijonska dela, večja ko drugi apostoli. Na svojih treh misijonskih potovanjih je obšel skoraj ves tedaj znani svet. Povsod je šel v središče dežele, v glavna mesta in tam oznanjal Kristusov nauk, da se odtod razraste tudi po deželi. Najprej je vedno poskusil pri svojih rojakih, Judih, kjer je skoraj povsod slabo naletel. Potem se je obrnil k poganom. Na teh potih je moral veliko pretrpeti (2 Kor 11,16-33). Najbolj pa je poveličal svojega Gospoda s smrtjo. Za cesarja Nerona so ga obglavili isti dan kakor apostola Petra. Nad njegovim grobom v Rimu stoji veličastna bazilika.

V pričakovanju smrti piše učencu Timoteju: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal in vero ohranil. Odslej je namreč zame pripravljen venec pravice, ki mi ga bo dal tisti dan Gospod«.

Apostol Peter in Pavel naj tudi nas ogrejeta, da bo tudi naše življenje pogumno pričevanje za Kristusa, ki ima tudi za nas besede večnega življenja.

12. navadna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 21 Junij 2014 18:21

Trikrat v današnjem evangeliju naroča Jezus svojim učencem, naj se ne bojijo. Zakaj? Želi jih osvoboditi strahu. Strah nas spremlja od otroštva naprej. Že otrok se boji, da bi bil zapuščen, boji se teme, boji se tistega, ki povzdigne glas, boji se pošasti o katerih mu pripovedujejo odrasli. Odraščajočega je strah ped prihodnostjo, zaveda se svoje ranljivosti, ko opazuje krutost sveta.

Postavlja se nam vprašanje: kaj je strah? Nekaj kar ogroža naš notranji mir. Nekaj kar nas telesno, duševno in čustveno ogroža. Lahko gre za resnični /upravičen /strah, lahko pa gre za navideznega /patološkega, bolezenskega/.

Bolj, ko opisovanje teh različnih strahov, se je potrebno zaustaviti pri zdravilu, ki nam ga Jezus ponuja. Lahko ga povzamemo z eno besedo: zaupanje v Boga, vera v Božjo previdnost in ljubezen.

Korenina vseh strahov je: biti ali ostati sam. Jezus nam zagotavlja ravno to, da nikoli ne bomo zapuščeni. Četudi bi nas vsi zapustili. Njegova ljubezen je močnejša od vsega.

Sv. Pavel nam to potrdi, ko v pismu Rimljanom se sprehodi skozi različne nevarne položaje in stvari, ki so mu v življenju grozile, da ga potolčejo: stiska, nadloga, preganjanje, lakota, nagota, nevarnost, meč… Vsaka od teh stvari je del njegove izkušnje, del resničnosti, ki se mu je zgodila. Vse to pa je premagal v luči velike gotovosti, da ga Bog ljubi in zato zaključuje: »Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil!«

Vsak od nas ima svoje strahove: žalost, grožnje, morda telesne ali duševne hibe, ki najeda naše samozaupanje. Jezus  nam kaže pot, kako se vsega tega osvoboditi.

Jezus nam kaže  na Božjo ljubezen, ki odstrani strah iz našega srca. To je zavest bližine in ljubezni. Tako zaživimo z njim na nov, bolj svoboden način, ko strah postane priložnost, ko čutimo v najtežjem trenutku Božjo bližino. Pomislimo na vrst Getsemani, kjer je Jezus začel »trepetati in se žalostiti« Na nek način ta trenutek namiguje na grozo osamljenosti nekoga, ki se čuti izločenega iz človeške skupnosti in potisnjen v neskončno osamljenost. Jezus je želel izkusiti prav to, da bi odrešil tudi ta vidik človeške pogojenosti. Od tega trenutka naprej ima strah, še posebej strah pred smrtjo, ki ga doživljamo skupaj z njim, moč, da nas dviga, namesto da bi nas potrla, spodbuja nas, da smo bolj pozorni do drugih, bolj razumevajoči, bolj človeški.

Jezus nam tudi naroča: »Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu«. Hoče reči, da kar verujemo v globini srca in po čemer se skušamo  ravnati doma, pokažimo to tudi drugim na delovnem mestu, pri vsakdanjih opravilih… /v svetu/. Vabi nas da smo dosledni, pogumni, prepričljivi, odkriti in vzravnani. To kar nosimo v srcu, pogumno izpovejmo to tudi drugim. Jezus nam zagotavlja: »Vsakega, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih!«

Sveta Trojica - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 14 Junij 2014 18:21

Nauk o Sveti Trojici se je izoblikoval že na koncilu v Niceji (325 po Kr.) in je kot veroizpoved (credo) v bogoslužni rabi prisoten vse do današnjih dni. Vera v Sveto Trojico je sestavni del kristjanove vere v enega Boga v treh osebah. Na nedeljo Svete Trojice se pri bogoslužju zato posebej poglabljamo v skrivnost verske resnice o enem Bogu v treh osebah, ki so Oče, Sin in Sveti Duh.

Kristjani smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, s čimer postanemo tudi člani Cerkve. Skrivnosti enega Boga v treh osebah verujočim ni dano spoznavati samo z razumom, temveč tudi po razodetju Božjega Sina Jezusa Kristusa. O identiteti Boga Očeta in Svetega Duha smo največ izvedeli ravno po njem.

Čeprav tri Božje osebe ločimo med seboj, nobena od treh oseb nikdar ne deluje brez sodelovanja drugih dveh. Očetu pripisujemo, da je Stvarnik vesolja in človeka, Jezusu Kristusu dela odrešenja, Svetemu Duhu, ki izhaja iz Očeta in Sina, pa dela posvečenja.

Čeprav razlikujemo tri Božje osebe, jih ne smemo ločevati. Nauk o Sveti Trojici poudarja, da je delo stvarjenja skupno vsem trem osebam Trojice, saj so vse tri eno počelo stvarjenja. Hkrati pa je stvarjenje povezano z razodetjem in odrešenjem, ki je prišlo po Jezusu Kristusu, stvarstvu pa se posreduje po Svetem Duhu. Sveti Duh je kot tretja Božja oseba poslan od Očeta in Sina ter vodi Cerkev, ki je skupnost verujočih. Bistvo odnosov med tremi Božjimi osebami je brezpogojna ljubezen.

Kristani verujemo, da je Bog troedin, ker verujemo, da je Bog ljubezen. To ni iznajdba našega razuma. Da je Bog ljubezen nam razodene Sveto pismo. Če je ljubezen, je jasno, da mora nekoga ljubiti. Vprašanje je, koga Bog ljubi?Prvi odgovor bi lahko bil: Bog ljubi vse ljudi! Problem pa je v tem, dan je Bog bil prej, kot pa je bil človek. Koga je ljubil pred človekom? Vesolje in vsemirje? Pa tudi pred njim je Bog že bil? Ne moremo reči, da je prej ljubil samega sebe? To bi bilo samoljubje.

Krščanski odgovor je: Od vekomaj je imel ob sebi Sina, Besedo, ki ga ljubi z neskončno ljubeznijo, to je Sveti Duh.

Vsaka ljubezen ima tri razsežnosti:

-      nekdo, ki ljubi

-      nekdo, ki je ljubljen

-      in ljubezen, ki povezuje

Človek najde svoj smisel  življenja, ko ljubi Boga, ko ljubi bližnjega, ko ima prav odnos do sebe.

Da je temu res tako, nas  lahko še posebej spomni današnja nedelja, ki je posvečena Sveti Trojici. Gotovo je, da se vsak dan obračamo k troedinemu Bogu, vendar je današnja nedelja namenjena posebej temu, da zremo ljubezen, ki povezuje osebe v Sveti Trojici in to poskušamo prenesti v naše vsakdanje življenje.

 Človek je Božja podoba, saj je edini od vseh živih bitij sposoben ljubiti. Oče, Sin in Sveti Duh so tako močno povezani v medsebojni ljubezni, da so Sveta Trojica in en sam Bog. Tudi človek je poklican, da izkazuje ljubezen v treh smereh:  do Boga, bližnjega in samega sebe. Bolj kot je v nas čista ljubezen, bolj je smo podobni Bogu. Le na ta način smo lahko ljudje kot bitja, ki nas je ustvaril troedini Bog, povezani v medsebojni ljubezni kot bratje in sestre. Če bomo nenehno slavili Boga in se mu zahvaljevali za vse, kar prejemamo od njega, bomo z veseljem in hvaležnostjo postajali vedno zvestejši Božji sodelavci.

Binkošti 2014

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 07 Junij 2014 18:21

Ob poslušanju današnjih svetopisemskih odlomkov smo dobili vtis, da gre za navidezno nasprotje:

Prvo berilo iz Apostolskih del nam govori o prihodu Svetega Duha, ki se zgodi petdeset dni po veliki noči.

V evangeljskem odlomku pa nam apostol Janez predstavi Jezusa, ki se na velikonočni večer prikaže apostolom in jim podeli isti dar, rekoč: »Prejmite Svetega Duha!«

Ali gre za dvoje različnih binkošti? V določenem pomenu bo to držalo, toda ti dve pripovedi se  medsebojno ne izključujeta, ampak dopolnjujeta. Ustreza dvema različnima načinoma predstavitve vloge Svetega Duha, ki sta enako pomembna.

Evangelist Luka vidi v Svetem Duhu počelo enotnosti in univerzalnosti Cerkve ter moč za njeno poslanstvo. Predstavi prihod Svetega Duha petdeset dni po veliki noči vpričo predstavnikov različnih narodov in jezikov.

Apostol Janez pa vidi Sv. Duha, kot izvor življenja, ki ima svoj izvor v Kristusovi smrti in se pojavi že na sam dan Jezusovega vstajenja. Lahko bi rekli, da nam Janez pove, od kod prihaja Sveti Duh: iz prebodene Odrešenikove strani.

Evangelist Luka pa bolj poudari , kam vodi Duh Cerkev, do skrajnih mej sveta.

Zanimivo je tudi, da uporabljata različne simbole, ko opisujeta Svetega Duha.

Luka govori o vetru, da poudari moč Svetega Duha:« nenadoma je nastal z neba šum, kot b i se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.«

Janez v današnjem odlomku uporablja podobo »diha«, ki nam prikliče v spomin, kar je Bog storil v začetku, ko je »dihnil« v Adama oživljajočega Duha. Tako v današnjem evangeliju:«Dihnil je vanje in dejal: Prejmite Svetega Duha!«

V Janezovem evangeliju je najbolj izčrpno poročilo o tem, kako je Jezus apostolom obljubil Svetega Duha. Duha Tolažnika in večnega Spremljevalca. Prihod Svetega Duha je neposredno povezan z Jezusovim vnebohodom, torej z njegovo vrnitvijo k nebeškemu Očetu.

Vemo, da so bili ob Jezusovi napovedi, da bo odšel, apostoli zelo žalostni. Jezus je to vedel, zato jim je obljubil Tolažnika. Tako je v pričo apostolov na glas molil k Očetu, naj jim čim prej pošlje tega Tolažnika.
Delovanje tega Tolažnika se izraža v ljubezni, ki jo čutijo apostoli s strani Jezusa. Ta ljubezen se izraža tudi v tem, da se apostoli dobro spominjajo, kaj jim je prej Jezus pripovedoval. Ta ljubezen jim tudi omogoča, da ostajajo zvesti Jezusovim zapovedim. To, kar jim je dotlej Jezus povedal ni bilo neko suhoparno razpravljanje, ampak s konkretnim življenjem tesno povezana moralna načela ob konkretnih zgledih. Tak Jezusov način učenja je njegove učence kar sam od sebe vabil, naj z veseljem sledijo vsem njegovim navodilom.

 Danes se žal zdi, da je ravno obratno. Zelo veliko govorimo o vrednotah in o neizogibnih osnovnih moralnih principih, pri tem pa kaj radi izgubimo izpred oči življenjsko povezanost z Jezusom in možnost vedno novega začetka.  Prav tako smo v nevarnosti, da iz Cerkve naredimo v svoj ozki krog zaprte male skupinice »dozdevno popolnih ljudi«, tako da v njej skoraj ne ostane nobenega prostora več tudi za tiste, ki vero šele iščejo.

Za to pa je potrebna navzočnost Svetega Duha, ki deluje s svojim navdihovanjem prav tako vse čase, da se moremo spominjati resnično vsega tistega, kar je Jezus Kristus razodel najprej apostolom, nato pa po Svetem Duhu tudi nam.

Samo Duh je tisti, ki oživlja, pravi apostol Pavel. Samo Duh je tisti, ki želi vzpostavljati in nato omogoča, da ostanemo v življenjski povezanosti z Jezusom.
Vera ni nekaj okostenelega, temveč nekaj živega, kar se mora nespremenjeno ohranjati skozi stoletja, je dinamičen proces, ki je glede na konkretno življenjsko dogajanje lahko vedno aktualen. Kolikor bomo torej vero udejanjali v lastnem življenju, toliko jo bomo lahko posredovali tudi drugim.  Pri tem smo lahko prepričani, da bo tudi nam Sveti Duh pomagal, da se bomo razumeli med seboj in bomo sprejemljivi tudi za tiste, ki svojo vero morda še iščejo, saj jim bomo lahko prav na podlagi lastne izkušnje posredovali prave odgovore na vprašanja, ki jih sami ne morejo rešiti.

Kristjani smo poslani, ker smo prejeli Duha življenja, ki navdihuje, prenavlja in spodbuja… Sveti Duh deluje, kot kvas, ne pa kot uspavalni prašek.

Kristjani smo tako poslani v ta naš sedanji svet, takšen, kot je, da pogumno izpovedujemo svojo vero. To pa pomeni tudi soočanje s pritiski javnega mnenja, ki veri ni naklonjeno, obratno je proti njej.

Pričevanje naše vere pa pomeni v ta svet prinašati sadove svetega Duha: ljubezen, veselje, mir,potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestobo, krotkost, zdržnost.

Ne smo jokati nad starimi časi, ko je bilo to poslanstvo lažje, temveč se je potrebno odpreti delovanju svetega Duha, danes in tukaj in pustiti, da ta Duh deluje tudi preko nas. Samo tako bomo lahko oznanjali velika božja dela!

7. velikonočna nedelja - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 31 Maj 2014 18:21

Minuli praznik Vnebohoda nas je spomnil Jezusovega slovesa od učencev. Ko jim je govoril o odhodu k Očetu, je ugotavljal: žalost vam je napolnila srce. Vihrave ribiče je misel na slovo prizadela. Gospod, njihov pristen prijatelj, je tokrat razkril srce in jim razložil svoje poslanstvo. Kot da so se jim odprle oči: glej, zdaj govoriš čisto jasno in ne uporabljaš nobene prispodobe; zdaj vemo, da vse veš, zato verujemo, da si prišel od Boga. Ob potrpežljivih in obzirnih Jezusovih spodbudah vse bolj umevajo njegovo poslanstvo v svetu in prav tako tudi, da jih je izbral, da bi to delo nadaljevali. Ko so v svoj zbor namesto Juda izvolili Matija, je Peter poudaril: on bo z nami priča Gospodovega vstajenja. Mar jih ni v tem poslanstvu krepilo predvsem Gospodovo zagotovilo: z vami ostanem do konca sveta!

Prvo skupnost mož in žena, ki so priče Gospodovega vstajenja, skupnost, ki ji pravimo Cerkev, nam v nekaterih značilnostih oriše današnja beseda:

- Jezus jih v pogovoru z Očetom, kot ga slišimo v evangeliju, predstavlja: tvoji so, besede, ki si mi jih dal, sem dal njim, oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da si me ti poslal;

- ti ljudje, po imenu našteti apostoli in žene, postajajo priče za resnico o Bogu, o Odrešeniku, o človeku pred Bogom, odgovorne priče, ki jim je v moči Duha jasno, da v nikomer drugem ni odrešenja, zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili;

- ti ljudje imajo za svoje osebno odgovorno pričevanje pred seboj živ zgled Učitelja, ki je pred rimskim oblastnikom, torej pred uradno javnostjo zatrdil: zato sem rojen in zato sem prišel na svet, da pričujem za resnico.

Te ljudi, to skupnost, ki ji rečemo Cerkev, Gospod vključuje v svoj pogovor z Očetom, moli za Cerkev, moli za nas. Gospod ni samo naš Učitelj in Vodnik, po besedah apostola Janeza vendar imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega, in kako prav je, da se tega zavedamo in to upoštevamo! Če smo  prisluhnili Jezusovemu pogovoru z Očetom, nismo mogli prezreti besed, ki so človeku lahko stalni in zanesljiv temelj njegovega upanja:

-  zanje prosim, ker so tvoji –prosi torej za vse nas, ki Boga v veri sprejemamo in svojo vsakdanjost skušamo usmerjati po njegovi besedi;

- prosim, da jih obvaruješ hudega – prosi za nas, da bi bili obvarovani pred grehom, še posebej pred zlom nevere, nezaupanja v Boga;

- prosim tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame – prosi za vse, ki bodo slišali besedo o Bogu, o vstajenju in življenju, da bi v tej veri vztrajali.

6. velikonočna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 24 Maj 2014 18:21

Jezusova edina želja ob slovesu od učencev je bila, da bi ostali v njegovi ljubezni. On jim zagotavlja, da bo ostal z njimi, oziroma z nami. Krščanska skupnost ni Jezusova skupnost, če ni skupnost ljubezni. »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas, ostanite v moji ljubezni!«  Brez ljubezni je skupnost, Cerkev, »brez duše«, lahko bi jo imenovali »brneč bron«.

Prve krščanske skupnosti so se tega zelo močno zavedale. Da bi lahko živele to ljubezen, ki je zastonjska, ustvarjalna in občestvena, so si prizadevale živeti v odprtosti delovanju Božjega Duha. Tako nam današnji odlomek iz Apostolskih del (15, 1-2.22-29) poroča, da nam dosledno spolnjevanje pravil ne jamči, da pridemo v nebeško kraljestvo. Zato je potrebna vera v Jezusa Kristusa in življenje po zapovedi ljubezni, ki jo Jezus polaga v srce slehernega kristjana.

Apostol Janez nam v knjigi Razodetja (21,10-14.22-23) opiše svoje videnje nebeškega Jeruzalema, ki kar žari od prekrasne svetlobe Božjega veličastva. Od te lepote in popolnosti je bil očaran. Kar je opisal, je bleda senca tega, kar nas čaka v nebesih. Naše besede namreč ne morejo izraziti Božjega življenja, ki presega vse čutne zaznave. Bog je popolnost sama, zato ne potrebuje ne sonca ne lune, ampak sije v najlepšem sijaju. To je pripravil tudi za nas, ko se bo končalo naše zemeljsko romanje in bomo prispeli v Očetovo hišo.

Evangelist Janez (14,23-29) nam posreduje Jezusovo priporočilo, kako priti tja, da se ljubimo med seboj. Tega, ki ga imaš rad, se držiš in skušaš zmeraj ostati v njegovi bližini. Ljubezen je namreč vezni člen, ki združuje med seboj različne pole in ustvarja skupnost. Popolne skupnosti pa nismo sposobni ustvariti sami. Zato Jezus ob svojem odhodu v nebo učencem obljubi Duha Tolažnika. Če bomo poslušni Svetemu Duhu, bomo ob pravem času dobili navdih za pravilno ravnanje. Jezus pravi učencem, da bi se veselili, da gre k Očetu, če bi ga ljubili. Mnogokrat preveč mislimo samo nase in je naša ljubezen sebična. Takšna ljubezen je le bleda senca resnične brezpogojne ljubezni, ki se daruje za dobro drugega. Le brezpogojna ljubezen, darujoča  se ljubezen nam odpira vrata v nebeški Jeruzalem. Nesebična odprtost za bližnjega ustvarja v našem srcu pogoj za mir, ki ga  svet ne more dati, da ga lahko samo Bog.

Zato nas današnja Božja Beseda vabi, da stopimo na pot vere, upanja in ljubezni, da bo naše življenje slavilo Boga in bo v službi našim bratom in sestram, ki nas potrebujejo.

Na svetu ni nobenega instrumenta, s katerim bi mogli meriti svojo ljubezen do Boga. Dano pa nam je področje za preverjanje: občestvo, naša župnija, Cerkev, v kateri se uresničuje edina Jezusova želja:« Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi, jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj.«

5. VELIKONOČNA NEDELJA – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 17 Maj 2014 18:21

Današnji evangelij nam posreduje del Gospodovega poslovilnega govora. Jezus govori učencem  o »odhodu«. Slovo bi utegnilo učence zbegati. Kako naj razumejo njegov odhod? »Gospod, ne vemo, kam greš, in kako bi mogli vedeti za pot?«

Jezus jih želi osvoboditi občutka izgubljenosti z besedo domačnosti in topline, ko jim spregovori o Očetu in njegovem domu, ki ni le obljuba za daljno bodočnost, temveč zagotovilo Njegove in Očetove bližine že sedaj tukaj na zemlji. V Jezusu se odpira pot k Oče. Zato o tem zelo jasno spregovori  v odgovoru na Tomaževo vprašanje o poti, po kateri naj bi šli k Očetu, Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje.
Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«

Jezus je v Svetem pismu predstavljen kot »srednik med Bogom in ljudmi« (1 Tim 2,5). Ne med Bogom ter med to ali ono vrsto ljudi, ampak med vsemi ljudmi, vsem človeštvom.

Na čem temeljijo tako absolutne trditve? Na dejstvu, da se je Bog osebno srečal z ljudmi, ko se je kot človek spustil mednje. Ne gre torej za običajnega poslanca ali preroka. To je del najglobljega jedra krščanske vere. Že pred mnogimi stoletji je nekdo rekel: »K popolni Resnici ni mogoče priti le po eni poti; možne in potrebne so različne poti.« Sv. Avguštin mu je odgovoril, da je to sicer res, razen če Resnica sama postane pot, kar pa se je resnično zgodilo  po učlovečenju Jezusa Kristusa. Ker je Jezus Bog, je resnica in pot; ko je postal človek, je postal tudi pot, ki vodi k resnici in življenju.

Jezus je tako potrdil, da je prišel, da bi nam prinesel življenje in da bi to življenje imeli v izobilju (Jn 10.10). Če verujemo Jezusu, če sprejmemo njegove besede, se nam ni potrebno bati in vznemirjati, kajti vemo, da smo na pravi poti.

Božja beseda današnje nedelje spregovori tudi o tem, da je Jezus vogelni kamen, z drugo besedo, da je temeljni kamen, oziroma skala, na katero je zidana hiša. Ta hiša je duhovna zgradba Cerkve.

Apostol Peter nam tako kaže pot in nas vabi:« H Gospodu, živemu kamnu, ki so ga ljudje zavrgli, pri Bogu pa je izbran in dragocen in se dajte tudi sami vzidati, kot živi kamni«.

Po Petrovih besedah smo mi verniki »živi kamni« v tej »stavbi«. Vsak od nas se »vzida« v to občestvo po krstu in veri, ki raste po zakramentih. Verjetno se tega premalo zavedamo. Brez nenehnega odločanja za Kristusa in brez rasti v veri, smo zgolj kamni, mrtev del, ki k živosti občestva nič ne prispevamo, ali pa celo slabimo njeno trdnost in pričevalnost. Ravna zaradi tega naša občestva ne nagovarjajo današnjega človeka, kajti premalo je vidno, da so ta občestva grajena na Kristusu, ki je Vstali in živi Gospod, ki je prisoten in delujoč sredi med nami.

Sporočilo nedelje je jasno: središče in gonilo krščanskega življenja ni nauk, zapovedi, pravila, filozofija, temveč oseba. Oseba Jezusa Kristusa, ki je živa, ki hodi z mano, ki se srečujem z istim svetom, kot jaz. Če središče ni Kristus, potem s tako vero nimam kaj početi, ker bo vse skupaj zvodenelo.

Krščanstvo ima samo eno pot, eno samo resnico, eno samo življenje: Kristusa, ali pa ga ni!

4. velikonočna nedelja -A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 10 Maj 2014 18:21

Današnji evangelijski odlomek se bere vsako leto na 4. velikonočno nedeljo in se po njem današnja nedelja imenuje nedelja Dobrega pastirja. Posvečena je molitvi in premišljevanju o duhovnih poklicih, na kar smo se pripravljali z molitvijo ves teden.

Nevarnost pri razumevanju ali razlagi tega odlomka je, da bi tako poudarjali pomen in vzvišenost vloge pastirja, da bi s tem nehote potisnili vse ostale vernike v vlogo neukih in nebogljenih ovac, ki so povsem odvisne od pastirja in so mu zato povsem podrejene. Tega Jezus prav gotovo ni hotel poudariti, saj je samega sebe imenoval Dobrega pastirja. Iz njegovega ravnanja pa vemo, da nikoli in nikdar ni hotel gospodovati, ampak je sam rekel, da je prišel zato, da bi služil in s tem izpolnil Očetovo voljo. Bistvo današnjega evangelijskega odlomka torej ni pokorščina in podrejenost, ampak zagotovilo, da imamo nekoga, ki za nas skrbi in je pripravljen za nas dati celo svoje življenje. Vse to pa samo zato, da bi vsi imeli življenje, in to v izobilju! Dobri pastir ima en sam cilj: poiskati za svoje ovce najboljše pašnike in ji nuditi tisto, kar je zanje najboljše. Seveda tu ne gre samo za duhovno dimenzijo življenja v polnosti, ampak tudi za tisto, kar nam ljudem mnogo pomeni: zdravje, hrano, čast, pravico, itd.

Ena stvar je, ki v današnjem času še posebej preprečuje, da bi imeli življenje v obilju. To je strah. Strah v najrazličnejših pojavnih oblikah je postal nekakšen razpoznavni znak naše dobe.  Velikokrat so žrtve tega ravno otroci. Strahu pa ne moremo premagati s tem, da ga zanikamo ali zmanjšujemo njegov pomen. Treba je najti izhod iz ujetosti, ki jo tak strah povzroča. Tu nam prihaja naproti Jezus s svojo obljubo življenja v obilju. On pravi svojim učencem takoj po vstajenju: Mir vam bodi! Vedenje o tem, da je Jezus za nas vse trpel in umrl, da je šel tudi sam skozi vse naše strahove in da je vse to premagal – to je tisto, kar nas zares rešuje strahu. Jezus se je prikazal učencem in jim dokazal, da je resnično vstal. Hkrati je učencem podaril Svetega Duha, da so lahko prišli iz zaklenjenega prostora, v katerem so bili iz strahu pred Judi in začeli oznanjati o Jezusu. Da lahko pridemo iz lastne ujetosti v strah in zaživimo življenje v obilju, nam lahko omogoči samo Jezus.

Kako bomo našli rešitev? Preprosto. Jezus pravi: Jaz sem vrata. Kdor hoče resnično vstopiti v življenje, lahko to stori le tako, da sprejme Jezusa za osnovni princip svojega življenja. Vrata k polnosti življenja so odprta! Cerkev je poklicana, da oznanja Jezusa, ki nam omogoča življenje v obilju. To njeno oznanjevanje pa bo prepričljivo in za današnjega človeka vabljivo, če bo tudi sama ustvarjala tisti prostor, kjer ne bo strahu, ampak zavest, da nam življenje v skladu z zapovedmi in po Jezusovem zgledu zares omogoča, da imamo življenje v polnosti.

Na današnjo nedeljo duhovnih poklicev nam ravno ob evangeliju postane bolj jasno, čemu so potrebni duhovni poklici. Potrebni so, ker nam kažejo in omogočajo, da kot kristjani živimo življenje v obilju. Poslanstvo duhovnih poklicev je pričevati za življenje v polnosti in drugim omogočati, da tako življenje tudi dosegajo. Ta »duhovni poklic« moramo v sebi odkriti in negovati prav vsi. Potem bo med nami dovolj tistih, ki si bodo to izbrali za svoj edini življenjski poklic. To pa delamo tako, da po Jezusovem zgledu drugim služimo in zaradi prijateljstva z Jezusom živimo brez strahu. Noben duhovni poklic ni brez povezave s krščanskim občestvom, ampak iz njega izhaja in njemu služi. Zato je naša naloga, da to svoje prizadevanje za služenje in življenje brez strahu razširjamo tudi v svoje okolje. Najprej seveda v naša župnijska občestva, kjer se mora čutiti vedno večja povezanost med nami. To se bo zgodilo, če bomo resnično sledili Kristusu, ki je naš Dobri Pastir.

3. velikonočna nedelja -A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 03 Maj 2014 18:21

Čudovita zgodba o učencih na poti v Emavs nam dokazuje, kakšno moč ima lahko upanje. Preden sta učenca prepoznala Jezusa, sta hodila proč od Jeruzalema. Ločila sta se od malega verskega občestva, ki se je zbralo ob Jezusu in njegovem oznanilu. Zapustila sta ljudi, ki so molili z njima; ljudi, ki so z njima okusili Božjo ljubezen in usmiljenje; ljudi, s katerimi sta videla toliko čudežev in ozdravljenj. Zdi se, kakor da bi s tem, ko sta zapustila to skupinico vernikov, zapustila tudi samega Jezusa in vse, kar jih je učil.

Toda Jezus ju ni tako hitro zapustil. Celo poiskal ju je. Kakor dobri pastir iz prilike ju ni pustil oditi v upanju na najboljše; šel je za njima in ju poskušal pripeljati nazaj domov. In kako je to storil? Ne s čudežnim prikazom moči. Ni ju rotil in prosil, naj se vrneta domov. Niti ju ni poskusil prepričati, da delata veliko napako. Preprosto je v njiju znova zanetil upanje. Razodel jima je božji načrt odrešenja in jima tako dokazal, da njegova smrt ni bila nesreča. Bog jih ni prepustil usodi – tudi Jezus jih ne bo.

Ko je Jezus spregovoril, so jima Božje obljube vnele srce. Prihodnost je bila videti lepša, saj so se obljube preteklosti uresničevale pred njunimi očmi.

Prej sta učenca na poti v Emavs čutila, da v Jeruzalemu ni prihodnosti. Jezusove obljube – vse vesele blagovesti, ki jih je oznanjal – je zasenčila njegova smrt.

In tako si je Jezus vzel čas za njiju, da jima je pomagal na novo videti pot pred njima in izbrati prihodnost, ki jima jo je namenil.

Prav to želi Jezus storiti tudi za nas, kadar izgubimo upanje. Želi se nam pridružiti na naši poti – četudi hodimo »proč od Jeruzalema« – in nas prepričati, da ima načrt za naše življenje. Rad bi nam pomagal na naše okoliščine gledati z očmi vere in upanja, da bomo spoznali, da njegova roka še vedno bdi nad nami in da nam lahko pomaga. Želi nam dvigniti pogled proti nebesom in nam pokazati, da smo del veliko večje zgodbe. S tem nam želi podati veliko večji, bolj nebeški pogled na naše izzive in preizkušnje. Želi nas prepričati – celo vsej človeški logiki navkljub – da vedno ostaja prostor za upanje in da nas resnično čakajo lepši dnevi.

2. velikonočna nedelja - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 26 April 2014 18:21

Današnja, bela nedelja je nedelja Božjega usmiljenja. O njem beremo v današnjem evangeliju. Na veliko noč, po svojem vstajenju, se je Jezus spustil v predpekel, da bi Adama in Evo, ta dva sta podoba vseh ljudi, ki so že umrli, osvobodil smrti in jima prinesel večno odrešenje, da bi jima izročil v dar nebeško slavo, ki jo je zaslužil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Kristusovo vstajenje so hrepeneče pričakovali in se ga veselili tisti, ki so že odšli v večnost, ki se jim je od mrtvih vstali Kristus prikazal.

V evangeljskih besedah, ki smo jih danes prebrali, ponovno premišljujemo o Jezusovem spustu do človeka, ki je bil ujet v grob svoje nevere. Premišljujemo o Jezusovem prihodu k apostolu Tomažu, ki sta ga težili nevera in tesnoba in si je mislil: »Blagor ostalim apostolom, ki verujejo, jaz pa ne morem verovati!«

Vstali stopi do Tomaža in ga »povleče« iz njegove nevere, razsvetli njegove temine, mu vlije novo življenje in podeli upanje, z drugo besedo obudi ga od mrtvih.

Vse prizadevanje Jezusa za rešitev apostola Tomaža izhaja iz Jezusovega Božjega usmiljenja, iz njegovega presvetega Srca, izhaja iz njegovih svetih ran, ki so nas odrešile. Ko Jezus od apostola Tomaža zahteva, naj položi svoje prste v njegove, Odrešenikove rane, naj položi celo dlan v njegovo Božje Srce, to je dejanje Jezusovega usmiljenja in popolne ozdravitve apostola Tomaža, je dejanje obuditve od mrtvih zaradi nevere. Jezus ozdravi z besedo »Božjega ukaza«, kakor je rekel Lazarju: »Lazar pridi ven!«, tako reče sedaj: »apostol Tomaž pridi ven iz groba svoje nevere in ne bodi neveren, ampak veren!« (Jn 20,27).

Apostol Tomaž je začutil osebno skrb Vstalega zanj. Stoji pred njim. Verovati ne pomeni oklepati se materialnih dokazov, marveč v Gospodovi prebodeni strani prepoznati delo njegove Ljubezni za ljudi in zame.

Apostol Tomaž pade na kolena in vzklikne:«Moj Gospod in moj Bog!« Noben drug apostol ni prišel tako daleč, da bi Jezusu rekel: »Moj Bog!«. Jezus ga je tako vzljubil in tako nežno ozdravil, da ga je ponesel v višave. Tako Bog odpušča, da iz človeške krivde naredi »srečno krivdo«, ki se je ne spominjaš več, razen zaradi čudovitega izkustva usmiljenja in ljubezni.

Jezusovo Božje usmiljenje tudi danes ozdravlja in obuja od mrtvih tiste, ki so zapadli v različne odvisnosti: droge, alkohol…, ozdravlja zakone, ki so razbiti, ozdravlja in daje upanje tistim, ki so težko bolni, ozdravlja tiste, ki so v depresiji.

Na današnjo nedeljo bo papež Frančišek v Rimu za svetnika razglasil dva papeža, ki sta nam Slovencem  blizu, papeža Janeza XXXIII., ki ga poznamo pod imenom »papež dobri« in papeža Janeza Pavla II., ki ga poznamo pod imenom »papež veliki«.

Papež Janez Pavel II. Se je v zgodovino najbolj zapisal po svojih treh stavkih: »Ne bojte se!« »Na široko odprite vrata Kristusu!« »Papež ima vas rad!« Šel bo v zgodovino, kot veliki romar, saj je obiskal neštete države, nagovarjal različne politične in gospodarske sisteme, stopal v dialog s kulturo, znanostjo  in tehniko.

Papež Janez XXIII., se je vpisal v zgodovino po svojem nasmehu, po svoji skromnosti in dobroti. Neki politik je zapisal o njem: Mi z veliko besed povemo malo, on pa je z siromašnimi besedami povedal veliko in  s svojimi gestami častitljivega starčka dal smernice za prihodnost!

Vrnimo se nazaj k apostolu Tomažu. Ne zapre vrat, »češ, da je enkrat za vselej rešil problem«.  Kljub razočaranju ostaja odprt. Čez osem dni ga najdemo zopet skupaj z ostalimi apostoli v dvorani zadnje večerje. Če bi se bil zaprl vase, ga tam ne bi bilo. Hoče videti in se dotakniti. Torej ostaja iskalec. Na koncu, ko je videl in se z roko dotaknil znamenja ran, vzklikne, ne kot poraženec, ampak, kot zmagovalec: »Moj Gospod in moj Bog!«

Mi lahko najdemo Boga, ker nas  on išče. Znani mislec Pascal je zato to resnico takole izrazil:«Človek se ne bi mogel podati na pot iskanja Boga, če se On že prej ne  bi  podal na pot iskanja«.

Kakor je Vstali iskal  apostola Tomaža, išče tudi nas. Hvala ti Gospod!

Cvetna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 12 April 2014 19:21

S cvetno nedeljo, se začenja neposredna priprava na Veliko noč, ki je naš največji praznik. Uvaja nas v veliki teden, zato beremo poročilo o Jezusovem trpljenju, ki je osredotočeno na Jezusov križ, ki pomeni višek njegovega odrešilnega dela za nas.

V nedeljo smo poslušali evangelij o Lazarjevem obujenju od mrtvih. Velike množice so prihajale, da bo videle Jezusa in Lazarja. Množice so bile navdušene nad Jezusom.

Prihajali so z ojčnimi vejami in cvetjem in pozdravljali Jezusa Kristusa. Apostoli so pripeljali oslico, da bi Kristus zmagoslavno prihajal na njej v mesto Jeruzalem. V tem trenutki se slišijo vzkliki veselja in petje množice, ki razglašajo Jezusa Kristusa za kralja.

Mnogi prisotni so bili prepričani, da bo Jezus osvobodil Jude rimskega suženjstva in sebe razglasil za zemeljskega kralja.

S prihodom Jezusa v Jeruzalem, na cvetno nedeljo, se v resnici začenja uresničevanje Jezusovega kraljestva. Vendar to ni, zemeljsko kraljestvo oboroženo z vojsko, policijo in državnim uradništvom, temveč kraljestvo ljubezni in miru, katero bo zavladalo v srcih ljudi.

Jezus prihaja v mesto Jeruzalem, da bo tu za nas trpel in umrl na križu, s svojim vstajenjem pa premagal smrt in nam odprl pot v večno življenje.

Božja beseda nam danes predstavi Jezusovo pripoved trpljenja, kot jo je zapisal evangelist Matej. Zanj je pasijon /poročilo o Jezusovem trpljenju/ predstavljen, kot izpolnitev Božjega načrta in kot dopolnitev človeške zgodovine.

Kaj je tisto, kar evangelist še posebej podčrta?

• Jezus križ in trpljenje sprejme svobodno. V času svojega delovanja je naredil mnogo čudežev s katerim je lajšal bridkosti, trpljenje in bolečine. Ni pa trpljenja odpravil. Ga pa je vzel nase. Ne samo tistega vsakdanjega, drobnega, ampak tudi veliko, ki nas lahko doleti. Dopustil je, da so ga trpinčili in umorili na enega najstašnejših načinov, kar jih je izmislila človeška izprijenost.

• Jezus nas želi poučiti, da križ postane lažji, ko ostanem odprt za druge. Mnogi se takrat, ko jih križ doseže zaprejo vase, v svoj svet osame, jezni so na vse, njihovo srce otopi in mnogi se strejo in obupajo pod težo križa. Jezus je trpljenje daroval za naše odrešenje. Na ta način trpljenje postaja most do bližnjega in mi pomaga, da bolje razumen bližnjega.

• Križ pa je tudi zadeva vere. Jezus med zadnjo večerjo ni skrival vznemirjenosti. Izrekel je besede, ki čudovito razkrivajo njegovo notranje razpoloženje:«Ali naj ne pijem keliha, ki mi ga je dal Oče«. Križ je za Jezusa dejanje ljubezni do Očeta, lahko bi rekli da je »pot do Očeta«. Nad trpljenje se gre z molitvijo, s predanostjo Očetu, ki nam želi samo dobro.

Samo tako je moj križ udeležba pri Jezusovem križu. On je udeležen v mojem križu in jaz v njegovem.

Trpljenje, ki nas lahko doleti, je lahko pot v velikonočno jutro. V trpljenju, ki ga sprejmem, ostajam povezan z drugimi in ga živim v veri, je preizkušnja, ki ostaja težka, a je edina pot po kateri prihajam do vrednot, ki jih ne morem doseči brez napora. Največja med njimi je ljubezen, ki je najčistejša takrat, ko je prečiščena v trpljenju. Kjer pa je ljubezen, tam je Bog, kjer je Bog, pa ni smrti, je življenje samo.

5. postna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 05 April 2014 19:21

Še dva tedna nas ločita od velike noči. To je čas, ki nas še posebej vabi k duhovni prenovi našega življenja. Današnja nedelja se imenuje »tiha«, kar pomeni,  da naj bi si kristjani v tišini ob misli na Kristusa, poglobili v temeljna življenjska vprašanja: Od kod? Kam? Čemu? Z drugo besedo, da razmišljamo o najvažnejšem v našem življenju. Čas beži. Nenadoma opaziš, da nisi več mlad, smrt se postavi pred tebe, kot prepad, mimo katerega ne moreš. Lahko te preseneti, kje na cesti ali kje drugje. Lahko te preseneti v tebi v obliki raka, kapi, infarkta ali kakšne druge bolezni.

Smrt je resničnost s katero se prej ali slej sreča vsak človek. Ali jo znamo razvozlati mi, ki se imenujemo kristjani? Odgovor je »da«, vendar samo v luči Jezusa Kristusa.

K odgovoru na to vprašanje nam pride naproti današnji evangelij, ki  pripoveduje o Jezusovem obujenju Lazarja. Jezusov prijatelj Lazar je zbolel. Njegovi sestri Marta in Marija pošljeta po Jezusa, ki je bil daleč, a ko je Jezus prišel, je bil Lazar že štiri dni mrtev v grobu. Sorodniki so jokali in žalovali. Tudi Jezusa je ganilo in se je »zjokal«.

Da bi razumeli, v kakšnem smislu nas lahko ta zgodba zadeva danes, moramo izhajati iz naslednjega opažanja. Tudi Jezus bo kaj kmalu zatem umrl in vstal od mrtvih. Toda Lazarjevo vstajenje je bilo drugačne vrste kot Jezusovo. Jezus vstane za naprej, za večno življenje; Lazar pa vstane za nazaj v življenje, ki ga je živel prej. Vstali Jezus zapusti ta svet; Lazar pa ostane na tem svetu. Jezus po vstajenju ne umrje več; Lazar pa ve, da bo moral spet umreti. Lazarjevo vstajenje je torej začasno, zemeljsko. Začasno se vrne v ljubeče okolje svojih najdražjih. Je nov, »vstali« človek. On ve, da je nekdo močnejši od smrti.

Jezusova obljuba nesmrtnosti noče biti neka meglena špekulacija v zraku. Temelji na veri, ki je potrebna. Marta, sestra Lazarja, je ob grobu izrekla to vero:«Da, Gospod, jaz verujem, da si ti Kristus, božji Sin!«

Ne samo Marta, tudi Marija, obe sta trdno prepričani, da ob Jezusu ni smrti. V večno življenje niti malo ne dvomita. Marta pravi: »Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan..«

Ta vera je očitno odraz njenega prijateljstva z Jezusom. Njun odnos je bil tako pristen, tako prisrčen, tako globok, da je spoznanje o njegovi moči samo privrelo na dan.

Tudi naša vera lahko raste na podoben način. Pravzaprav lahko raste skozi prepletanje našega in Njegovega življenja. In s tem prepletanjem in združevanjem bo rasla tudi  naša vera v vstajenje. Potem smrt ne bo konec, ampak prehod v večnost, v novo življenje.

Postni čas nam ponuja pregled temeljnih situacij, v katerih naj bi bili skupaj z Jezusom, v katerih sta bili Marta in Marija zagotovo z njim.

Tako kot Samarijanka sta tudi Marta in Marija doživeli moč resnice. »Vse nama je povedal«. Ta resnica Gospoda ju je osvobajala. Brez njega bi bili popolnoma zmedeni.

Današnji evangelij nam govori o logičnem nadaljevanju prijateljstva z Gospodom. Če je z nami v življenju, je z nami tudi v smrti. Če ga vzamemo zares v vsakdanjih trenutkih, nam bo ob smrti naših najdražjih samo privrelo na dan: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi ta ne umrl, a vseeno vemo, da živi, ker si ti življenje.

Vera, ki je življenje samo, nas osvobaja, prinaša nam brezmejno upanje. Solze niso več tragika, tudi te osvobajajo. Če je Gospod z nami v preizkušnjah, v hrepenenjih in v odločitvah, je vedno vse dobro, vse vstajenjsko.

To je sporočilo tihe nedelje. Vse se bo dobro izteklo, če bomo z Gospodom na vsakem koraku. Na koncu bomo lahko rekli:«Gospod, ker si bil ti tukaj, je vse v redu!«

Tedaj bomo lahko tudi drugim pričevali temeljno resnico naše vere: zmago luči nad temo in življenja nad smrtjo.

4. postna nedelja - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 29 Marec 2014 19:21

Evangelij četrte  postne nedelje lažje razumemo, če imamo pred seboj bogato simboliko luči in svetlobe. Svetloba je prvina, ki je potrebna za rast slehernega življenja, kot voda, kot zrak, ki ga dihamo. Svetlobo celo istimo z življenjem. Na ozadju te bogate simbolike svetlobe bomo tudi lažje razumeli današnje razmišljanje o Jezusovi ozdravitvi sleporojenega.
»Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva ... Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: 'Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa'. Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.«
Vid je resnični čudež, le da se tega ne zavedamo, ker smo se nanj navadili in nam je sam po sebi umeven. Bog pa včasih naredi isto stvar na hipen, izjemen način in nas tako predrami v naši otrplosti, da bi bili pozorni. Prav to je storil z ozdravljenjem sleporojenega in ostalih slepih, ki jih srečamo v evangeliju. Ko Bog naredi čudež, stori nekaj podobnega, kot učitelj v šoli, kadar opazi, da so učenci raztreseni in nepozorni: močno zaploska, da bi pritegnil pozornost.
Ali Jezus ozdravi sleporojenega samo zaradi tega? Ne. Mi smo sleporojeni še v nekem drugem pomenu. Še neko drugo oko je, poleg materialnega, ki se še mora odpreti svetu: to je oko vere! To nam omogoča, da se zavemo še nekega drugega sveta, ki je za vsem tistim, kar vidimo s telesnimi očmi: Božji svet, svet večnega življenja, evangeljski svet, ki se ne konča niti s … koncem sveta. Vera je kakor okno, ki pred nami na široko odpira brezmejno obzorje.
Na to nas je hotel spomniti Jezus z ozdravljenjem sleporojenega. Zakaj sleporojenega najprej pošlje k vodnjaku Siloa? Ali ga ne bi mogel, kot v drugih primerih, takoj in neposredno ozdraviti? Ko ga je poslal, da se umije, je Jezus hotel pokazati, da se to drugo oko vere začenja odpirati pri krstu, ko prejmemo prav dar vere.
V današnjem evangeliju ne gre le za splošno vero v Boga, ampak za vero v Kristusa. Dogodek evangelistu služi zato, da nam pokaže, kako priti k polni in zreli veri v Božjega Sina.
Vzporedno s povrnjenim vidom sleporojeni tudi odkriva, kdo je Jezus. Obnovimo tri etape te poti.

• Na začetku slepi ne ve nič o Jezusu. Na vprašanje: »Kako so se ti torej oči odprle?« odgovori: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato …« Jezus je zanj še vedno »človek«, nič drugega, kot človek.
• Kasneje ga spet vprašajo: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« In on jim je odgovori: »Prerok je!« Naredil je korak naprej; spoznal je, da je Jezus Božji poslanec, da govori in dela v Božjem imenu. Do tega je prišel na temelju preprostega premisleka, ki ga je vsakdo sposoben: »Če ne bi bil od Boga, ne bi zmogel narediti stvari, ki jih dela.«
• Ob koncu, ko so ga farizeji vrgli iz shodnice in ga ozmerjali, ker si je upal braniti Kristusovo delovanje, je ponovno srečal Jezusa in tokrat mu zakliče: »Verujem, Gospod!« in se je pred njim poklonil, da bi ga počastil in ga tako javno priznal za svojega Gospoda in Boga.

Kaj današnji evangelij govori nam?
Ko Janez evangelist tako podrobno vse opiše, je kot da bi nas hotel zelo diskretno povabiti, naj se vprašamo: »In na kateri točki te poti sem jaz? Kdo je za mene Jezus iz Nazareta?« Da je Jezus človek – kar pomeni, da je obstajal človek z imenom Jezus – tega danes nihče ne zanika. Da naj bi bil prerok, Božji poslanec, ki je človeštvu odprl nova verska in moralna obzorja, tudi to je skoraj vsesplošno sprejeto.
Mnogi se ustavijo tu. A to ni dovolj. Tudi musliman, če je le dosleden temu, kar bere v Koranu, priznava, da je Jezus prerok. A zaradi tega se nima za kristjana. Preskok, zaradi katerega nekdo v pravem pomenu besede postane kristjan, se zgodi takrat, ko človek, enako kakor sleporojeni, prizna, da je Jezus »Gospod« in ga časti kot Boga.
Razlog, zakaj je potrebno narediti ta skok, je preprost: Jezus se je predstavil svetu kot Božji Sin in je na edinstven način, drugačen od drugih, imenoval Boga svojega »Očeta«. Gotovo lahko razpravljamo o zgodovinskosti tega ali onega izreka, ki ga pripisujejo Jezusu, toda ne moremo tajiti vsesplošnega pričevanja Nove zaveze glede te točke. Pridemo do nujnega sklepa: ali je On to, kar je razglasil, da je, ali pa je največji slepar zgodovine in je bilo vse krščanstvo do danes pomota. Srednje poti ali kompromisa ni. Nič ne reši, če rečemo: on je izreden človek, verski genij.
Vera ni prehod iz nevedenja v vedenje, marveč prehod iz nevedenja v novo bivanje.
Krščanska vera ni v prvi vrsti nekaj verovati (da Bog obstaja, da je nekaj onstranskega ostaja, ampak je vera v nekoga. Jezus nam v evangeliju ne daje seznama stvari, ki naj bi jih verovali, ne pravi: »Verujte to in to«, pravi pa: »Verujete v Boga, tudi vame verujte!« (Jn 14,1). Za kristjane verovati pomeni verovati v Jezusa Kristusa. Če bi ravnali drugače, bi bilo, kakor da bi postavili voz pred vola. Težave številnih intelektualcev glede verovanja so odvisne od dejstva, da niso nikdar zares srečali Jezusa Kristusa in morda se niso niti prizadevali, da bi ga srečali. Če ne bi srečal Jezusa Kristusa, bi bil verjetno danes tudi jaz nevernik.
Prosimo danes Gospoda, da nas obsije s svojimi žarki, da bomo rastli v veri, v osebnem odnosu z Njim v katerega smo bili krščeni. Takrat je krstitelj nad nami molil: »Nekdaj ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Kakor otroci luči hodite.., in preudarjajte, kaj je všeč Gospodu!«
Če nam še ne bo uspelo, da bi zaklicali kakor sleporojeni: »Verujem, Gospod!«, mu recimo vsaj, kakor je to storil nekdo drug iz evangelija: »Gospod, pomnoži mojo vero!«.

3. postna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 22 Marec 2014 19:21

Evangelij tretje postne nedelje je po Janezu in nam spregovori o Samarijanki pri vodnjaku. Ves dogodek je osredotočen na simboliko vode. Jezus se utrujen usede na rob vodnjaka. Pride neka žena iz Samarije, da bi zajela vodo. Samarija je današnji Nablus in je ena od žariščnih točk v judovskem- palestinskem sporu. Jezus pravi:«Daj mi malo vode, da pijem«. Bilo je, kot bi v današnjem Nablusu Jud prosil Palestinca, naj mu da piti. To mu žena da vedeti, toda Jezus ji odgovori:«Če b i poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi:«Daj mi piti«, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.

Žena je zaslutila, da ta moški, ni navaden moški, da ima v sebi nekaj preroškega.

V današnji pripovedi si stojita nasproti dve vrsti vode, ki pomenita dva načina dojemanja in uresničevanja lastnega življenja, dva različna cilja, dvoje različnih obzorij.

Samarijanka je doslej skušala dati smisel svojemu življenju in napolniti praznino svojega srca s človeško ljubeznijo. Toda zaman, kot ji razodeva Jezus, je zamenjala pet moških in trenutno živi z ljubimcem. Doslej ni delala drugega, kot pila vodo, »ki ne more pogasiti žeje«, kar pomeni, da je iskala srečo tam, kjer je ni ali pa je zelo kratkotrajna.

Samarijanki in vsem tistim, ki se do določene mere prepoznajo v njeni zgodbi, Jezus predlaga nekaj radikalnega: iskanje drugačne »vode«, dati smisel in novo obzorje svojemu življenju, obzorje večnosti. Jezus želi pripeljati Samarijanko do tega, da si postavi vprašanje o resnici njenega življenja in ne do aktualnih, čeprav zanimivih debat. Kako in čemu živim? Na to vprašanje mora žena odgovoriti tu in sedaj, pred Mesijem, ki jo čaka pri studencu. Tu Jezus stopi v njeno življenje in ji odpre pogled na stvarnost, ki je bila doslej zanjo zakrita, odpre ji studenec drugačnega življenja. Jezus je spremenil njeno življenje.

Žena je prišla k izviru, da zajame vode z vrčem. Razlagalci Svetega pismo vidijo v tem praznem vrču simboliko praznega življenja, življenja, ki ga spremlja pekoča vest, ker se zaveda, da ni po Božjem načrtu.

Pri vodnjaku je Jezus, ki ima pravi vrč, ta vrč je on sam, to je vrč odpuščanja, vrč Božjega usmiljenja. Samarijanka ga je sama prosila: Gospod, daj mi te vode, da bom lahko začela novo življenje..!« Jezus ji je to prošnjo izpolnil.

Bila je tako vesela: ni se več vračala k svojemu šestemu moškemu, tudi vrča ni več vzela s seboj, šla je v mesto in pripovedovala ljudem o svojem bogatem srečanju.

Srečanje z Jezusom ni nikoli nepomembno. Je bogato in učinkovito. Če se le pustimo srečati. Če hočemo in si želimo srečanja.

Danes smo zelo podobni Samarijanki pred srečanjem z Jezusom. Ta teden sem prebral stavek, ki dobro odraža to stanje: »Nič več nebes, nič več pekla, nič drugega več, kot le zemlja..« In kakšne so posledice? Naše življenje, človeška bolečina, vse postane neskončno nesmiselno. Če ni Boga, potem tudi ni večnosti, potem tudi vsako trpljenje, vsaka žrtev se zdi veliki nesmisel.

Samarijanka je od Jakobovem vodnjaku odkrila v svojem življenju Odrešenika. Ob njem, ob njegovi besedi, ki se je dotaknila njenega srca je odkrila globinski vir svojega življenja.

Pri krstu smo mi vsi bili pri tem studencu deležni novega, božjega življenja in prejeli smo božjega Duha, da bi živeli in pričevali obupajočemu svetu, »da je Gospod med nami!«

Samarijanka je tistega dne razumela Jezusove besede o živi vodi, ker je malo zatem postala prinašalka veselega oznanila. Ko se je vrnila v mesto, je na levo in desno brez sramu pripovedovala vsem, kaj ji je povedal Jezus. Najlepša stvar za vsakega pridigarja bi bila, če bi slišal besede, ki so jih someščani rekli ženi: «ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta!«

2. postna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 15 Marec 2014 19:21

Cerkev nam danes, potem, ko smo prejšnjo nedeljo premišljevali o Jezusovih skušnjavah v puščavi, spregovori o Jezusovem spremenjenju na gori. Zakaj? Predvsem kot spodbuda apostolom, da bi lahko zdržali v njihovem bivanju v puščavi in v postu in pokori.

Jezus je slišal apostole tarnati: Kaj nam boš dal, ko hodimo za teboj? Slišal jih je, ko so se spraševali: Kdo je prvi, kdo bo sedel na njegovi desni, v njegovem kraljestvu? Poznal je njihov odpor do trpljenja. Slišal je Petrov protest glede trpljenja: Ne, Jezus, ti ne smeš trpeti!

Zato, da bi učenci lažje vztrajali v hoji za njim, v odpovedovanju in postu, se je pred njimi spremenil.

Glavne osebe »na gori«, to je kraju božje bližine in srečanja z Bogom, so Jezus »ki se je spremenil«, Mojzes in Elija, predstavnika postave in prerokov Stare zaveze, učenci Peter, Jakob in Janez, po judovski tradiciji tri priče ter nebeški Oče. Zdaj nam Oče ne govori več po različnih prerokih, sedaj nam namerava govoriti dokončno po svojem Sinu. Kdor hoče spolniti njegovo voljo, mora poslušati njegovega Sina, tudi takrat, ko govori o trpljenju, preganjanju in smrti.

Spremenjenje se je zgodilo na gori, kamor je šel Jezus molit. Kaj je hotel Bog povedati s tem skrivnostnim dogodkom? Evangelist ga postavi med dve Jezusovi napovedi svojega trpljenja in smrti, česar pa apostoli niso mogli sprejeti. Vendar hoče z njim povedati, da se Jezusova božja moč razodeva tako v trpljenju, kot v slavi.. Jezus je s svojim spremenjenjem hotel učence obvarovati pred pohujšanjem križa, da ne bi njegovo prostovoljno ponižanje v trpljenju omajalo njihove vere.

Božje sporočilo ob Jezusovem spremenjenju na gori se konča z besedami: »Njega poslušajte!« On je tisti, ki stopa na mesto Mojzesa in Elija, ona dva izgineta, kar pomeni, da imamo sedaj v Jezusu dovršitev Stare zaveze. Odslej naj bi ljudje poslušali Jezusa in mu sledili. V njem, Ljubljenem Sinu in zvestem služabniki, je resničen šotor Božje navzočnosti, srečanje z Bogom in odrešenje.

Kaj nam sporoča današnji evangelij?

Da mora iz našega življenja, našega bogoslužja, našega dela, odsevati Kristusov obraz. V drugem berilu nas sv. Pavel zato vabi k svetosti, ki pa je v tem, da zaživimo občestvo z Bogom. V postnem času se moramo še posebej vprašati: »Ali dovolimo Bogu, da vstopi v naše življenje?« Postni čas nas vabi, da se iz povprečja vsakdanjega življenja dvignemo, naredimo nov korak, ki ga pa lahko naredimo samo, če se spreobrnemo. To pa je možno samo ob Kristusu. V postnem času smo vsi poklicani, da se po zakramentu sprave začnemo spreminjati v smer dobrega in da odpravimo naše zastoje in padce.

Jezus nam tudi na pot našega življenja pošilja trenutke duhovne tolažbe in sreče, da bi nas opogumil, nam pregnal negotovost in malodušje in nas okrepil za prihajajoče preizkušnje.

Živimo v družbi pozabljenega Boga, odrinjenega in v dušah zatrtega Boga. Pa čeprav sleherni izmed nas nosi globoko v sebi hrepenenje po sreči v njem.

Naša naloga je, da ta Bog postaja živ in dejaven, saj smo z njim intimno povezani. Spremenjenje na gori nam govori, da je tudi nam Gospod blizu. Znani Ruski pisatelj Dostojevski je svojo vero takole izpovedal: »lahko preživimo brez znanosti, celo brez kruha, toda brez njegove bližine hiramo, kakor cvetlica brez sonca.«

Iz naše povezanosti z Bogom dobivamo moč, pogum in novo gotovost, tudi za trenutke teme in stiske, s katerimi se v življenju srečujemo.

Poslušajmo Kristusa in doživeli bomo, da je njegova dobrota resnično nad nami.

1. postna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 08 Marec 2014 19:21

Današnji evangelij nam ponuja veliko vsebin za razmislek. Je prava priložnost, da se v začetku letošnjega posta vprašamo, kje smo in kam gremo.

Prva vsebina današnjega evangelija je Jezusovo jasno soočenje s skušnjavami in s hudičem samim. Evangelij to soočenje predstavi po Jezusovem krstu in pred začetkom javnega delovanja. Krst je potrditev in znamenje, da smo božji otroci. Krst nas tudi naravnost sili v delovanje, v življenje po evangeliju. In tega ne bo, če se najprej ne zavedamo resnosti spopada med dobrim in zlim, ki bije v nas. Hudič nas skuša, to je dejstvo. Vprašanje je, ali se sami tega zavedamo in ali se temu upiramo. Poglejmo, o kakšnih skušnjavah nam govori Jezusovo soočenje s hudičem. Ob tem tudi sami lahko odkrivamo, kje vse so nam nastavljene pasti.

• »Iz kamna kruh«: tipična logika današnjih reklam, vse na lahko, vse takoj. Npr. reklama: »Vsi tečemo za denarjem. Mi vam pomagamo, da boste iz malo imeli največ!« Kdo si ne želi zaslužiti denar na hitro, brez večjega truda. Vse to pa nas vodi v neko lenobnost, brezciljnost in na koncu v razvrednotenje vsega. Jezus kljub preizkušnji ne popusti in noče zapraviti svoje identitete in dostojanstva za košček kruha. Bolj, kot kruh je pomembno to, da ohranim odnos s svojim Očetom, »kajti človek ne živi samo od kruha, temveč od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.«

• »Vrzi se dol, angelom bom zapovedal« Poskrbeti zase, imeti svoj mir, biti sam svoj gospodar, ne obremenjevati se z drugimi… Ob vseh problemih, ki jih je iz dneva v dan več, človek ostaja ravnodušen, brezčuten… Jezus kljub zelo težkemu položaju, v katerem se je znašel, ohranja moč zdrave razsoje in ohranja »strahospoštovanje« do Boga. Hudiča enostavno in jasno odvrne s citatom iz Svetega Pisma:«Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!« Jezus tako ohranja uravnovešenost, katerega vir je »strah Božji« oziroma »pravi odnos do Boga«.

• »Vsa kraljestva sveta ti dam, če me počastiš« - pohlep po »imeti in biti« je pomemben, kajti opeva se tiste, ki so uspeli, ki nekaj imajo, ni pomembno na kak način se pride do tega. Polna oblast oziroma polna svoboda se v današnjem svetu pojmuje, kot da se je nekdo osvobodil tudi Boga. V resnici to pomeni, da stopiš v svet lastne vsemogočnosti, kar pa vodi v kaos. Jezus tudi tokrat zavrne hudiča in njegovo povabilo, da bi častil njegov, oziroma svoj egoizem z besedami Svetega Pisma:«Gospoda, svojega Boga moli in samo njemu služi!«

Na začetku posta nam Cerkev predstavi skušnjave. Ali ostaja tudi orožje proti njim? Da, postni čas nam predstavi predvsem tri vrste orožja v boju proti njim: odpoved, dobra dela in molitev.

Prve skušnjave niti ne prepoznamo, če se ne začnemo odpovedovati. Saj se nam niti ne zdi noben problem, če iščemo le, kako bi bilo lažje. Zdi se, da smo iznajdljivi, ustvarjalni, napredni… V gonu po zadovoljitvi svoje lakote je človek vedno znova v skušnjavi, da zavoljo »ljubega kruha«, izda vse višje vrednote, človek niti ne opazi, da se vedno bolj vdaja neizmernosti, potrošništvu in požrešnosti. Izmišlja si vedno nove potrebe, ob vsem pa pozablja na druge in postaja vedno bolj suženj svojih strasti.

Gon po neodvisnosti in neomejeni svobodi nas pripelje do tega, da vidimo le sebe. Drugega lahko opazim le tedaj, ko se zamislim nad samim seboj in svojim egoizmom. Takrat šele postanem pozoren in ponižen.

Če ne častim Boga, častim koga ali kaj drugega. Nešteto malikov si ustvarimo, da bi zapolnili luknjo, ki nastane, ko ne častimo več Boga. Postni čas nam želi pomagati, da bi zopet našli pot k Bogu, do Boga ubogih in zapostavljenih.

Skušnjave so del naše poti. Papež Frančišek pravi: »da se je skušnjavi lahko upremo, če poslušamo Jezusovo besedo«. Papež tudi pravi, »da se skušnjava na začetku predstavi, kot neškodljiva mikavnost, na koncu pa nas zapre v kletko«.

Vsaka skušnjava, pravi papež Frančišek, ima tri značilnosti: raste, okuži in na koncu sebe opravičuje. Raste na videz mirno inče je ne zaustavimo se razraste in začne kraljevati. Skušnjava išče tudi drugega, da bi imela družbo. Tako okuži. Tako okuži okolje. Skušnjava nas zapira vase, zapira nas v ozko obzorje. To kar delamo opravičujemo s tem, da tudi drugi tako delajo, da je vse to »normalno«. V takem okolju, stanju, ni prostora, ni časa niti volje, da bi se odprli Božji Besedi. Ko smo v oblasti skušnjave, ne slišimo Boga. Iz tega začaranega kroga nas lahko izpelje le Božja Beseda, seveda, če se ji odpremo.

Potrebno je prositi za razsvetljenje, da lahko najdemo pot iz tega stanja, kajti On je vedno pripravljen, da nam prihiti na pomoč.

Postni čas, ki je pred nami, nas vabi, da dvignemo svoj pogled nak križ Jezusa Kristusa in se odpremo njegovi besedi, ki nas želi rešiti neštetih ujetosti in sužnosti in nas popeljati na pot lepšega in bogatejšega življenja.

6. nedelja med letom - A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 15 Februar 2014 19:21

Današnji evangeljski odlomek, vzet iz Jezusovega govora na gori, vsebuje na videz trde in težke zahteve. Človek se vpraša, ali jih je sploh mogoče izpolniti.

Evangelij govori o petih pomembnih stvareh:

• O postavi
• O Božji zapovedi: »Ne ubijaj« in o jezi
• O prešuštvu
• O ločitvi zakona
• O prisegi

• Jezus se je kot učitelj vključil v točno določeno zgodovinsko okolje, ki mu je vera dajala temelj. Božja postava je bila vse. Problem pa je bil, da so varuhi postave dajali večji poudarek svojim razlagam in izročilom. S tem pa je postava postala zanje sredstvo za gospodovanje nad množicami. Vezali so in nalagali težka bremena na ljudi, oni pa se jih še s prstom niso hoteli dotakniti. Jezus se je odločil za svojo temeljno izbiro: popolnoma izpolnjevati Božjo voljo, živeti od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. On se je torej odločil, da bo dal prvenstvo Božji besedi, ki odmeva v postavi in prerokih in jo namerava izpolniti v vsej polnosti. V polnosti se zaveda poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče. Ko pravi, da je prišel dopolnit postavo in preroke, jasno pokaže svojo voljo, da bo naredil tako, da bo postava dosegla svoj cilj, dana pa je za življenje. Polnost življenja je v darovanju. Jezusov učenec živi in izpolnjuje postavo, medtem, ko farizeji in pismouki govorijo, pa ne delajo.
• O Božji zapovedi: »ne ubijaj in o jezi: Jezus nas želi pripeljati do svetosti, do popolnosti.  Pot nas vodi preko srca, jezika, besede, preko zvestobe, preko brzdanja strasti. Pot odrešenja se začenja v srcu. Zapoved »Ne ubijaj« je bila dana za življenje. Kršenje te zapovedi pahne v smrt, tistega, ki je ubit in tistega, ki ubije. Jezus tukaj ne misli samo že na izvršeno dejanje, ampak tudi na ubijanje z besedo. Preden namreč nekdo ubije nasprotnika z »mečem«, ga ubije ali rani z besedo, ki prihaja iz srca. Jezus se torej ne omeji samo na obsodbo tistega, ki dejansko nekoga ubije, ampak obsodi tudi tistega, ki nekoga ubije v svojem srcu, ki ga odstrani »iz svojega življenja«, ko živi, kakor, da tega človeka ne bi bilo, če deluje tako, da nekoga izloči iz občestva. Zakaj je Jezus tukaj tako stog? Bogu se ne moremo približati brez resnega pregleda medsebojnih odnosov. Jezus nas želi pripeljati do tega, da se odločimo za spravo in mir, kajti, ko se to zgodi, zapoved, ki pravi »ne ubijaj«, doseže svoj cilj in življenje slavi zmago. Jezus je prišel, da bi prinesel spravo in je prvi, ki je v polnosti živel to besedo postave.  Jezus govori tudi o jezi. Sveti Avguštin razlaga Jezusove besede takole: »Če se jeziš, Jezus takoj odide iz tvojega srca. On noče bivati z demonom jeze pod isto streho«. Kako velika naloga nas čaka, da v svojem življenju vedno bolj premagujemo jezo in da nas Božja milost pri tem podpira.
•  »Ne prešuštvuj«, Jezus s tem želi reči, da ne dovolimo, da bi zaradi našega očesa naše srce poželelo ženo, še manj, da bi postala tvoj plen. Jezus želi ženi vrniti ugled, nanjo gleda, kot na osebo, ne kot na predmet. Ko se nas polasti strast, druga oseba ni več spoštovana, nanjo ne gledamo več v njeni izjemnosti, skrčena je zgolj na predmet. Kako iziti iz tega? Obrzdati se moramo vzgibov strasti, krotiti moramo oči. Pripravljeni moramo biti na žrtev, ne le zato, da ne bi prizadeli pravic drugega , ampak, da ženska ne bi postala predmet užitka, to velja tudi v odnosu do poročene žene. Jezus nas želi pripeljati do spoštovanja drugega, ko nihče ni nikoli skrčen na predmet užitka. V vsakem primeru je drugi tisti, ki ga je potrebno spoštovati, ne zaradi postave, ampak postava je kot pomoč za ohranjanje prave harmonije v človeških odnosih.
• Ločitev je bila vedno nekaj težkega.  Sledi, kot dva ugotovita, da med njima ni več  ljubezni, obratno celo sovraštvo, ko se je dejansko ločitev že zgodila v srcu. Jezus nam danes govori, da je potrebno vložiti vse napore, da se ohrani veljavno sklenjena zakonska zveza. »Ni ljubezni brez bolečine«, to velja tudi za zakon. Brez žrtev in odpovedi ni mogoče ohraniti žive ljubezni. Toda potrebno je vedeti, da človeška sredstva ne zadostujejo, potrebna je pomoč od zgoraj. Te pa smo deležni, ko gojimo molitev,  ko skupaj pristopamo k zakramentom in tako ohranjati živo vez z izvirom vsake ljubezni.
• O prisegi – Jezus naroča:«Sploh ne prisegajte«, še posebej pa nas svari:«Nikakor ne prisegaj po krivem«, kriva prisega je težka krivda pred Bogom.

Naš govor naj bo resnicoljuben, naj bo »da«, kadar je »da« in naj bo »ne«, kar je več, kot to, je od hudega.

Jezus ve, da so v človeku poleg dobrih tudi slaba nagnjenja. Ve, da jih ne moremo zlahka  in na hitro izkoreniniti. Zato nam prihaja naproti, da se ne bi nikoli zadovoljili z doseženo pravičnostjo temveč jo vedno znova prečiščevali in preraščali. Samo tako smo lahko Jezusovi učenci sredi tega sveta!

5. nedelja med letom – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 08 Februar 2014 19:21

Današnji evangeljski odlomek je nadaljevanje Jezusovega znamenitega Govora na gori, besede, ki so bile izrečene učencem in nam vsem.

Danes evangelist Matej nadaljuje s tremi presenetljivimi podobami, s katerimi želi pokazati, kakšen naj bo odnos učenca do sveta.

Pomen izbranih prispodob se je danes nekoliko spremenil. Ko je Matej pisal evangelij, je bila sol glavno sredstvo za konzerviranje živil. Čeprav ima še danes enako vlogo, ob soli najprej pomislimo na sredstvo za izboljšanje okusa.

Prispodobo luči na kratko prekine omemba mesta, ki stoji na gori. Mesta so bila tedaj v glavnem grajena na vrhu vzpetine, saj jih je bilo tako lažje braniti pred napadi. Tako so obvladovala širše območje in bila vidna od daleč.

Nato Jezus nadaljuje s primerjavo z lučjo. Danes imamo s preprostim pritiskom na stikalo možnost poljubno razsvetliti prostor, ko elektrike ni, pa si razsvetljujemo z generatorjem ali pa žepno svetilko. Včasih pa temu ni bilo tako. V Jezusovem času so prostor razsvetljevale le enostavne oljne svetilke, na prostem pa so svetile zvezde, luna in prav nič drugega. Zato je bila luč toliko bolj pomembna. Jezus svoj nauk podkrepi s humorjem: nihče ne bi niti v sanjah postavil svetilke pod skledo, saj bi bil to nesmisel, luč pa bi kmalu povsem ugasnila.

Po zapisu evangelista Mateja Jezus naravnost poisti učence s soljo in lučjo, s prvinama, ki dajeta hrani okus in prostoru svetlobo. Naš prevod Svetega pisma za razliko od nekaterih drugih, ki prevajajo bolj primerjalno: » vi ste kakor sol zemlje« oziroma »vi ste kakor luč sveta«, naš prevod natančno sledi grškemu izvirniku in dobesedno prevede:«vi ste sol zemlje« ter »vi ste luč sveta«.

Toda, kaj pomeni biti luč in svetiti? Blesteti zaradi znanja, kulture, bogastva, popularnosti? Ne, Jezus govori o drugačni luči. Ne govori toliko o luči, ki prihaja od idej, ki so zbrane v knjigah, ampak tisti luči, ki jo odsevajo dela, ko spregovori življenje. »Vaša luč naj sveti« pomeni: »Vidijo naj vaša dobra dela«. O tem govori že prvo berilo: »Dajaj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v hišo…«

S temi besedami Jezus nam kristjanom kot posameznikom in Cerkvi kot celoti poveri odgovornost in nas pooblašča, da smo sol zemlje in luč sveta, oziroma mesto na gori. Kaj to pomeni: kazati moramo pot, dodajati okus in biti zgled v skupnosti. S tem dajemo slavo Bogu in »posvečujemo Njegovo ime«.

Pred leti so v Nemčiji naredili anketo s vprašanjem: »Ali verujete, da Bog živi v Cerkvi?« Le ena tretjina se je izrazila pozitivno, za ostale je »Cerkev božji grob«. Kristjani smo ljudje, kot drugi. Kdaj smo lahko luč? V kolikor pustimo Kristusu, ki je Luč, da je prisoten v nas. Apostol Pavel nas opominja, naj se ne zanašamo nase, pač pa na moč Sv. Duha (prim. Ef 1,17-20).

Koliko bolj živa in globoka je naša vraščenost v Kristusa, toliko bolj smo luč ali sol, takrat, ko se svobodno in zavestno odločamo za držo ljubezni, darežljivosti, solidarnosti in pozornosti…

Človek potrebuje zgledov, prijaznih besed, dejanj, ki so drugim v korist.

Prosimo Gospoda za moč in pogum, da bomo lahko luč v svoji družini, na delovnem mestu in širši skupnosti!

Svečnica – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 01 Februar 2014 19:21

Na današnji praznik se spominjamo, kako je Marija s svetim Jožefom nesla Jezusa v tempelj, da bi ga darovala Bogu kot svojega prvorojenca in dala v odkupnino dve grlici. Tako je Mojzesova postava predpisovala, da gredo starši štirideset dni po rojstvu prvega sina v Jeruzalem in prvorojenca darujejo Gospodu ter opravijo obredno očiščenje za mater. Tako sta storila tudi Jožef in Marija. Obred je bil, kot spomin na Božjo rešitev izraelskih prvorojencev v Egiptu.

Evangeliji dajejo pomen temu dogodku predvsem zaradi pomembnih razodetij o osebi Jezusa Kristusa. Ko je namreč starček Simeon  zagledal Jezusa, je bil zelo ganjen in je po navdihu Sv. Duha Jezusa označil  z besedami »luč v razodetje poganom«, »slavo Izraela, svojega ljudstva« in »znamenje, ki se mu bo nasprotovalo«.

Občudujemo  tega starčka Simeona, ki v rokah drži Božjega Sina, njegovo srce pa zapoje hvalnico, ki odraža vso njegovo duhovno veličino in veselje, da njegovo življenje ni izvenelo v prazno, obratno čuti, da je vse, kar je delal osmišljeno in dopolnjeno. V otroku starček prepozna Luč v razsvetljenje poganov. Tudi Ana postane prva oznanjevalka veselega oznanila.

Kaj je skupno starčku Simeonu in prerokinji Ani, ki ju evangelist Luka predstavi: bila sta pravična, bogaboječa in odprta za Božje namige.

Obred darovanja ne obstaja več, aktualen pa je ostal njegov duhovni pomen. Z drugo besedo darovanje pomeni: »otroka postaviti pred Gospoda«. To pomeni priznati, da so otroci Božji dar, da pripadajo Njemu, še preden so očetovi in mamini. To pomeni, da verujemo, da pri spočetju Bog otroku podari duhovno počelo, ki ga imenujemo duša.

Starši, ki se zavedajo tega velikega daru, ki so ga bili deležni njihovi otroci, prevzamejo skrb za njihovo duhovno vzgojo, s tem, da jih dajo krstiti, da jih uvajajo v svet molitve, zakramentov in življenja po veri.

Ko otrok začne stopati na samostojno pot, se mu prižgejo še druge luči, drugi interesi,  še druge vrednote. Vera, ki jo je imel, kot otrok, lahko začne bledeti in mnogi se ščasoma niti ne zavedajo več, da so jo imeli. Toda pridejo trenutki, pridejo dogodki, ko nas postavijo na realna tla. Takrat mnogi zopet odkrijejo vero, ki je kot žerjavica tlela pod pepelom.

Najboljši način, kako otrokom posredovati vero je, da z njimi in pred njimi živimo vero in tudi priznavamo, da nam to življenje po veri vedno ne uspeva, vendar to nas ne sme ustaviti, kajti kriza vere je lahko tudi pot k poglobljeni in osebni veri.

Pomembno je tudi, da ta verska vzgoja vsebuje vzgojo za svobodo, da se bodo otroci čutili svobodne, ko sprejmejo ali zavrnejo vero staršev, zaradi tega se ne smejo čutiti manj ljubljene.

Ko starši storijo vse, kar so lahko storili in otroci postanejo odrasli in samostojni, pride čaš, ki sv. Frančišek Saleški imenuje čas, ko starši »govorijo Bogu o svojih otrocih«, se pravi, da za nje molijo.

Darovanje v templju razodeva celotno Jezusovo poslanstvo, ki bo ena samo darovanje Očetu in se bo zaključilo s popolno predanostjo na križu:«Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!«

Jezus je darovan Očetu, da bo luč ne samo Judom temveč vsem ljudem, nihče ni izključen.

Začeli smo današnjo slovesnost z blagoslovom sveč in prihajanjem k oltarju v procesiji: iti s prižgano svečo v roki, za njim ki pravi« Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi!«

Poklic kristjana je, da osvetljen s Kristusovo lučjo prinaša luč v okolje, kjer živi in dela in tako postaja luč za druge.

Zato smo danes blagoslovili sveče, ki jih bomo odnesli domov, v želji, da bi še bolj zavestno hodili za Kristusom, ki je Luč na naši poti in da bi Njegov evangelij razsvetljeval pot našega življenja.

3. NEDELJA MED LETOM – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 25 Januar 2014 19:21

Evangelist Matej opisuje Jezusa kakor nekakšnega »brezdomca«, kot potujočega pridigarja, ki potuje iz kraja v kraj: »Jezus je hodil po vsej Galileji« (Mt 4,23).

Jezus se  je zaradi nas učlovečil in zapustil nebesa. Postal je nekak brezdomec zaradi nas in našega zveličanja, zato, da bi nam, ki smo »tavali sem in tja«, pokazal pot, ki vodi v nebesa.

Matej Jezusa opisuje vedno blizu ljudi. Prihaja tja, kjer ljudje živijo. Ne gre mimo njih. Nagovori jih z besedo ali pa z globino svojega pogleda. In ljudje se morajo opredeliti.

V današnjem evangeliju evangelist še posebej pokaže, kako Jezus poišče ljudi tam, kjer živijo in delajo. Pokaže, kako sredi vsakdanjega življenja, sredi spiranja ribiških mrež in sredi urejanja ribiških čolnov ob Genezareškem jezeru sreča in nagovori brata ribiča Petra in Andreja, brata ribiča Jakoba in Janeza. Nagovori jih s svojo besedo, ki je beseda pravega Boga in pravega človeka. Ta beseda seže tako globoko v srce teh štirih ljudi, da tudi oni odgovorijo Kristusu in postanejo njegovi prvi štirje učenci.

Zakaj jih ni nagovoril na posvečenem tempeljskem dvorišču? Že v Stari zavezi beremo, da je Mojzes slišal glas, ko je pasel čredo svojega  tasta Jetra.

Kaj pomeni odgovoriti na Jezusov klic? Dosti več, ko posnemanje Jezusovih znamenj dobrote, več, kot verovanje v njegov nauk… Ni samo odraz nekega navdušenja temveč pomeni, da ga sprejmem za Odrešenika in pustim, da se on lahko razodeva po meni.

Katere so značilnosti Jezusovega učenca?

V središču je Jezus: to smo videli že prejšnjo nedeljo, ko je Janez Krstnik s prstom pokazal na Jezusa:« Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta!« Pobuda je na Jezusovi strani, on je tisti, ki vidi, on je tisti, ki spregovori, on je tisti, ki pokliče. Ni človek tisti, ki bi prišel k Jezusu in se »mu ponudil«. Jezus je tisti, ki človeka naredi za učenca.

Nenavezanost: iti za Jezusom pomeni tudi, da nekaj zapustim. Današnji odlomek nam pove, da to pomeni: »pustiti mreže in očetov čoln«. To pomeni zapustiti neko ekonomsko varnost, ki so jo do tistega trenutka imeli.  Po drugi strani pa pomeni zapustiti tudi dom in očeta. Z drugo besedo »stabilnost«.

Biti učenec, pomeni biti romar, biti na poti. Ta vidik je zelo pomemben, kajti pomeni sprejeti Jezusov stil, stil brezdomca, kot romarja, ki potuje iz kraja v kraj.

Misijonska razsežnost: biti učenec, pomeni imeti misijonskega duha, ki se odraža v tem, da grem tja, kjer so ljudje. Učenec ni nekdo, ki »se je utaboril in čakal«, da bodo ljudje prišli k njemu temveč »je ribič«, ki meče mrežo in tisti, ki se znajde v bližini ljudi.

Za četverico se začenja novo življenje. Življenje tistega, ki se je spreobrnil, in to, čemur se je prej posvečal, pusti za hrbtom, da bi se odprl kraljestvu, ki se je približalo v Jezusu. Spreobrnili so se  h kraljestvu, in to pomeni obveznost, da Jezusovo usodo naredijo za svojo: biti morajo ujeti, da bi sami postali ribiči. Vendar se to ne zgodilo takoj. Jezus jim je govoril v prihodnjem času: »Naredil vaju bom!« Preden se bo to zgodilo, je treba hoditi za Jezusom, da bi se od Njega naučili, kako naj se lotijo oznanjevanja kraljestva.

Lepo je vlogo Kristusovega učenca orisal papež Frančišek prejšnjo nedeljo /19.1./pred opoldansko molitvijo: »Kaj torej pomeni, za nas danes, da smo učenci Jezusa? Pomeni, da namesto zlohotnosti postavimo nedolžnost, namesto moči ljubezen, namesto napuha ponižnost, namesto ugleda služenje. Zajetno delo torej. Biti Jezusovi učenci ne pomeni živeti kot 'oblegano mesto', temveč kot mesto, ki stoji na gori, odprto, gostoljubno in solidarno. To pomeni, da ne zavzamemo drže zaprtosti, temveč predlagamo evangelij vsem in pričujemo s svojim življenjem, da nas hoja za Jezusom osvobaja in napravlja bolj vesele«.

2. nedelja med letom –A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 18 Januar 2014 19:21

»Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta!«

Jagnje je v Svetem pismu simbol nedolžnega bitja, ki ne more nikomur storiti nič žalega, leto lahko samo sprejme. Ta simbolika je pomenljiva tudi v prvem Petrovem pismu, ko imenuje Kristusa »brezmadežno jagnje«, ki »ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel ni grozil«. Jezus je torej v najbolj pristnem pomenu besede Nedolžni, ki trpi.

Zakaj trpi nedolžni? Ta vprašanja se pojavljajo na ustnicah ljudi od vsega začetka. Tako v Svetem pismu najdemo zgodbo o pravičnem Jobu, kjer se Bog postavi na stran Joba, pa čeprav so njegova usta polna »zakaj?« Krščanski odgovor na vse te »zakaj?« ni v učeni razlagi o trpljenju ampak v osebi Jezus Kristus, ki je trpljenje molče vzel nase.

Jezus torej ni prišel, da bi nam dal učeno razlagal trpljenje, ampak je prišel in ga molče vzel nase. Ko je to storil, je trpljenje spremenil od znotraj: iz znamenja prekletstva je naredil orodje odrešenja. Še več, iz njega je naredil največje junaštvo, nekaj najvišjega na tem svetu.

Tisto, kar je v očeh sveta največje pohujšanje, trpljenje nedolžnih, je pred Bogom najdragocenejši biser.

Janez Krstnik se zato na začetku Jezusovega javnega delovanja ne obotavlja pokazati nanj, kot na jagnje, ki bo nase prevzel grehe sveta, ki bo tako dosegel spravo med človekom in Bogom in spravo med ljudmi.

Jezus pa trpljenju nedolžnega ni dal samo smisla, ampak je dal tudi moč. Vsako trpljenje se na skrivnosten način staplja s Kristusovim, ga dopolnjuje in sprejema od njega sposobnost, da okoli sebe poraja upanje in življenje.

Glede trpljenja nedolžnih nas vera vabi, da se ne ustavljamo toliko ob njegovih vzrokih, zakaj trpljenje, ampak ob njegovih učinkih, kaj se rojeva iz takšnega trpljenja. Kolikokrat se tudi mi sprašujemo:«Kaj sem slabega naredil, da me je sedaj to doletelo?« Kot, da bi bilo trpljenje samo kazen in prekletstvo, ne pa kot pravi apostol Pavel tudi priložnost, da imamo delež pri Njegovem trpljenju, ki nam potem dovoljuje, da smo deležni tudi njegove slave in radosti vstajenja.

Moramo gledati predvsem na to, kaj se je rodilo iz Jezusovega trpljenja: vstajenje in upanje za človeštvo.

Izkušnja iz vsakdanjega življenja: koliko moči in herojskega žrtvovanja so deležni tisti, ki nesebično strežejo težko bolnim, ki so leta in leta priklenjeni na posteljo, ali ko starši sprejmejo in vzgajajo prizadetega otroka. Koliko ljubezni in solidarnosti so deležni in si jo medsebojno delijo. Tu se uresničuje Jezusova napoved, da ga bo moč najti med najbolj ubogimi.

Današnji svet se izogiba vsake obveznosti, kajti hoče biti svoboden in »nevezan«, navezan na nič drugega, kot na svoje navidezno dobro. Za ta svet je Jezus »božji služabnik znamenje navezanosti na človeka. Božja ljubezen ne beži iz sveta, ne zapušča človeka tudi v najtežji situaciji, takrat mu je najbližji.

V naši naravi je, da se na vsak način želimo razbremeniti vsake krivde in odgovornost in jo radi prenašamo na druge. Jezus pa obratno, je tisti, ki nase jemlje našo krivdo.

Janez Krstnik na začetku Jezusovega javnega delovanja želi s prstom pokazati na Maziljenca, Odrešenika, ki bo kot jagnje vzel nase grehe sveta.

Na koncu božičnih praznikov, po nedelji Jezusovega krsta, je ta nedelja za nas vabilo, da se oklenemo Njega, ki nam v svoji dobroti in usmiljenju želi podariti svoje odpuščanje in mir.

1. nedelja med letom -Jezusov krst – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 11 Januar 2014 19:21

Današnja nedelja je nedelja Jezusovega krsta.  V bogoslužju smo ob spremljanju Jezusovega življenja naredili velik korak naprej. Ta korak obsega 30 let Jezusovega skritega življenja v Nazaretu. V božičnih dneh smo se spominjali Jezusovega človeškega rojstva iz Device Marije. Na praznik Gospodovega razglašenja  smo premišljevali, kako so sveti trije kralji obiskali in obdarovali malega Jezusa. Na današnji praznik pa »stopi« pred nas Jezus v starosti 30 let.

Ta starost je tista, ko v Jezusovem času nekateri možje smejo nastopiti službo učitelja, tistega, ki ima komu kaj povedati in ga poučiti v modrosti. Jezus to nenapisano pravilo svoje dobe spoštuje in se predstavi ljudem, ki so prišli k reki Jordanu in k Janezu Krstniku, da poslušali Božjo besedo, se spokorili in se pripravili na Mesijev prihod.

Najpomembnejše pri Jezusovem krstu ni zunanje dejanje, ko se Jezus da krstiti Janezu Krstniku. Bistven je Očetov glas, ki Jezusa razglasi za svojega ljubljenega sina.: » To je moj ljubljeni  Sin, nad katerim imam veselje!« Očetov glas se v evangeliju pojavi dvakrat, ob Jezusovem krstu in ob njegovem spremenjenju na gori. Bog Oče razglasi Jezusa, vendar ne njegova dejanja, temveč njegovo bistvo: on je ljubljeni Sin, na njem počiva Božje veselje.

Pri krstu odkrijemo vzajemno ljubezen med Očetom in Sinom. To kratko doživetje tistega dne je Jezusa spremljalo naslednja leta in dajalo pečat vsemu njegovemu delovanju.

Jezus je v resnici vse življenje Očetu delal veselje. Svoj krst je vzel dosledno in odgovorno. Tudi nad nami bo Bog imel veselje, če bomo tudi mi svoj krst jemali resno. Če bomo svoj krst cenili, da smo zanj pripravljeni tudi kaj tvegati in se povzpeti za Jezusom na goro, stopiti pod križ in tam vztrajati, pričati  za resnico, tam, kjer jo izigravajo, delati za pravico tam, kjer jo kršijo.

Krst je tudi za nas začetek duhovnega življenja, ki se lahko v polnosti uresniči le v občestvu Cerkve. Cerkev moli in Bogu izroča novega člana in ga podpira v rasti in krščanski vzgoji. Kot člani Cerkve odgovorno skrbimo drug za drugega.

S krstom tudi na nas pride sv. Duh, ki nas vodi, kot notranji glas in nas skrivnostno vabi naprej. Biti krščen pomeni odmreti staremu človeku in slediti Jezusu v moči Svetega Duha.

Današnji človek je ves usmerjen v zunanjost. Zanj velja predvsem, kar se da tehtati, meriti, kupiti in prodati. Ves je zagnan v dejavnost, a pri tem vse bolj živčen, razklan in duhovno prazen. Sv. Duh, ki smo ga prejeli pri sv. krstu je Duh nas iz tega zemeljskega, končnega, dviga k Večnemu, Neskončnemu. Oče nas bo vesel, če bomo tega Duha v molitvi prosili zase in zanj pričevali s svojim življenjem.

2. nedelja po božiču – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 04 Januar 2014 19:21

Božična skrivnost je še vedno živa v naši zavesti. Novo leto smo pričeli v zaupanju, da nas bo spremljal Božji blagoslov, da bo Bog z nami.

Na to drugo nedeljo po božiču nam sveti Janez želi razodeti bogastvo skrivnosti Besede, ki je živi in je delujoči Bog med nami.

Uvod v Janezov evangelij je kot uvodni akord, ki napoveduje glavne teme tega evangelija: Božja Beseda, luč, pričevanje, sprejemanje Jezusa, vera, rojstvo iz Boga, učlovečenje, resnica… Vse te teme imajo svoje središče v osebi Jezusa Kristusa.

Na začetku je Jezus predstavljen, kot Božja Beseda, ki je bivala že pred stvarjenjem sveta in je bila od vekomaj enaka Bogu. Kot Bog je sodelovala pri stvarjenju sveta. Vendar »Kristus – beseda« ni ostal »pri Bogu«, temveč je zaradi nas ljudi, ki smo živeli » v temi«, zapustil svoje božansko bivanje in prišel » na svet«. Bog je postal eden izmed nas, človek, »meso«. Iz čiste, nezaslužene ljubezni do nas je postal Emanuel, »Bog z nami«.

Prevajalci so na različne načine nam želeli približati to skrivnost, tako, da so eni prevajali, se je Božja beseda »učlovečila«, drugi, da »je meso postala«. Verjetno bi najbolje zadeli, če bi rekli, da se je Beseda med nami »ušotorila«.

To kar je pomembno je, da se to ni zgodilo samo nekoč, temveč se še vedno znova nadaljuje. Beseda se vedno znova, tudi danes, učlovečuje in razpenja šotor med nami in razveseljuje vsakega človeka.

Osrednja misel današnjega evangelija je ravno to, da »Beseda meso postala in se naselila med nami«. Vemo, kaj to pomeni za nas kristjane. Sin Božji, druga oseba Svete Trojice, se je »spustil« v telo Device in tako postal človek kakor mi.

»Med nami je razpel svoj šotor«. To je osrednja krščanska resnica, ki nas skupaj z resnico o Sveti Trojici razlikuje od vsake druge religije. Skoraj vse religije si predstavljajo razum kot možnost »dviganja k Bogu«, gradijo nekakšno piramido, na vrhu katere bi lahko srečali božanstvo. V krščanstvu, pa se zgodi prav nasprotno: Bog je tisti, ki se je spustil med nas ljudi in nas vse vodi k sebi.

Pa še na nekaj nas spominja uvod v Janezov evangelij. Na neko drugo resnico: da tudi v našem življenju beseda mora postati meso, kar pomeni, da se mora naša vera izražati v delih, ljubezen se mora spremeniti v konkretna dobra dela. Žal je tu za nas tudi nevarnost, da ostanemo le pri besedah, nikoli pa ne preidemo k dejanjem. Jezus nas na to vedno znova opozarja v evangeliju: Ne tisti, ki pravi, ampak tisti, ki izvrši..! V nebeško kraljestvo ne stopil tisti, ki samo posluša besedo, ampak tisti, ki jo uresničuje.

To je za nas vse veliko spraševanje. Dostikrat poznamo evangelij, a ga ne uspemo udejanjiti. Že sv. mučenec Ignacij Antiohijski je rekel: »Bolje je biti kristjan in o tem ne govoriti, kot pa o tem govoriti, pa ne biti!«

Živimo v času, ko je poplava besed, sporočil, izrečenih in natisnjenih, mnoge so samo lepe fraze, da bi pritegnile našo pozornost. Zdravilo proti temu je samo eno: manj govoriti, pa več narediti.

Današnji evangelij zelo podčrta misel: »da tisti, ki sprejmejo Besedo, jim ta da moč, da postanejo Božji otroci«.

Tisti, ki ga sprejmejo, ki začnejo vanj verovati, mu zaupati in se nanj zanašati, so deležni njegovega radodarnega odrešenja in prekipevajočega obilja milosti. Prerodijo se, postanejo Božji otroci.

Ta čudovit odrešenjski načrt je vseskozi delo Boga, ki ga »ni nikoli nihče videl« in presega kakršno koli človeško predstavo, zmožnost in spoznanje.

Nasprotno, on sam nam prihaja naproti v osebi svojega Sina!

Amen

Praznik Sv. družine – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 28 December 2013 19:21

Na nedeljo po božiču obhajamo praznik Svete družine: Jezusa, Marije in Jožefa.

Praznik želi podčrtati dva temeljna odnosa, ki skupaj ustvarjata družino: odnos med možem in ženo ter odnos starejši in otroki. Nakazane so tudi značilnosti teh dveh odnosov: med možem in ženo ljubezen, med starši in otroki pa ubogljivost.

• Jezus je s svojim ravnanjem pokazal, kako pomembna je družina in kako moramo storiti vse, da bo družina za svoje člane srečen in blagoslovljen kraj.
• Jezus je bil rojen v družini
• Jezus je odraščal v družini
• Jezus je 30 let svojega življenja preživel v družini
• Jezus je prvi čudež v Kani galilejski  namenil družini

Ko je Jezus poslal svoje učence na pot oznanjevanja evangelija, jih je poslal v družino saj pravi:«V katero koli hišo pridete, recite najprej:«Mir tej hiši«. Prinašanje evangeljskega oznanila in prinašanje miru v družino je zelo pomembna naloga evangelizacije.

Z vsemi temi dejanji je Jezus posvetil družino in pokazal, kako pomembno mesto ji gre.

Jezus se je vedno obračal k vsem članom družine:

• Otroke je blagoslavljal, jih sprejemal
• Starejše je ozdravljal, jim odpuščal grehe, jim govoril o Očetu, prostoru, ki ga ima Oče za vsakega…
• Staršem je naročal o njihovem poslanstvu, o obveznosti vzgoje, ki jo imajo do otrok.

Jezus s svojim oznanilom in poslanstvom poveličuje naravno družino, hkrati pa prinaša raven novih odnosov med ljudmi. Ti odnosi, ki jih Jezus prinaša, niso že dani po sebi in prirojeni. Ti odnosi so možni, kajti vsi lahko postanemo člani nove družine, bratje in sestre, če le sprejemamo njegov program, če se odločimo za spolnjevanje Očetove volje. Takrat postane še tako majhno in nepomembno občestvo del večjega občestva, domača Cerkev postaja del velike Cerkve.

Ko Jezus govori o družini, kot o skupnosti medsebojne ljubezni, ta lahko najde sebe in izpolnjuje svoje poslanstvo, ko se odpre Bogu. Pri tem so pomembni trenutki skupne molitve, pogovora in izkušnja družinske mize, ko si družina zna vzeti čas. Zares varen in topel dom je tisti, kjer je Bog v njem.

V mašni prošnji praznika Sv. družine molimo: da nam Bog v Sveti družini daje čudovite zglede lepega življenja!« V čem so ti zgledi?

Svoje poslanstvo sta živela, kot izpolnjevanje Božje volje. Živela sta v ljubezni. Težko si predstavljamo, da sta se kdaj prepirala. To pa ne pomeni, da nista bila kdaj različnih misli in imela drugačne načrte. Preveč sta spoštovala resnico, da bi imela lastno sodbo za nezmotljivo. Zato sta resnico iskala skupaj, in ko sta jo našla, sta se ji uklonila, pa naj je bila na strani enega ali drugega.

Sveti Jožef in Marija s svojim ravnanjem dokazujeta, da se vloga staršev do otrok ne konča z rojstvom otroka, temveč so starši dolžni svojemu otroku nuditi vzgojo, človeško in pa tudi vzgojo v veri. Jezusa sta vzgojila tako, da je vzljubil Jeruzalemski tempelj, kot poseben kraj, kjer je Bog navzoč.

V čem je Jezus vzgled našim otrokom? Sveto pismo pravi, da je napredoval v modrosti, starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh. Otroci ne rastejo samo telesno, rastejo tudi v modrosti, rastejo v dobrem. Jezus jih vabi, da vztrajajo na dobri poti, da težijo k boljšemu, da se ogibajo slabemu.

Molimo danes za vse družine, posebej za družine v naši župniji, da bi živele v ljubezni, slogi in medsebojnem spoštovanju, da bi znale skrbno vzgajati in varovati svoj največji zaklad, to je otroke, na katere danes še posebej kličemo Božji blagoslov!

4. adventna nedelja – A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 21 December 2013 19:21

V adventnem času sta dve osebi najzgovornejši, Janez Krstnik in Marija. Je pa še nekdo, ki nanj ne smemo pozabiti, saj je močno vpleten v zgodovino odrešenja, to je sv. Jožef.

Ko evangelist Matej opisuje sv. Jožefa,  se zdi, da ga predstavi kot opazovalca dogajanja. Skoraj, kot katerega koli človeka iz množice.  Je preprost, dobrodušen mizar, ne obdaja ga tista veličina, ki je značilna za Marijo, Božjo izvoljenko in blagoslovljeno med vsemi ženami. Na njem ne vidimo nič podobnega, kot najdemo pri preroški podobi Janeza Krstnika

Pa temu ni tako. Ime Jožef pomeni: »Bog dopolnjuje, dodaja«. Jožef ima kapljico kraljevske , Davidove krvi, ki pa ga krasi posebna vrednota, to je »pravičnost«. V Svetem pismu to pomeni, da je Jožef pobožen, popolnoma predan Bogu in vestno spolnjuje Gospodovo postavo. To pa ga postavi ob bok velikim osebnostim Stare zaveze: Mojzesu, Izaiju, Jeremiju, itd. Vsi ti so od Boga prejeli posebno poslanstvo: prisluhnili so Božji besedi, se ji dali poučiti in jo ubogali.

Veličina Jožefa je v tem, da se ne odloča po zunanjem videzu: posluša glas v globini svoje duše, pripravljen je prerasti svoje predstave in načrte. Samo tako, lahko zavzame v tej zgodovini odrešenja tisto mesto, ki mu ga je Božja previdnost odmerila. S tem, da je »vzel k sebi Marijo«, da je sprejel otroka, ki mu je dal ime Jezus, kar pomeni »Bog, ki odrešuje, ki ljubi in odpušča«, je izpovedal svojo globoko vero v Boga.

Sv. Jožef je tako nam postavljen, kot »vrata«, ki vodijo k božiču. Potrebna je vera, ki prisluhne Božji besedi, jo uboga in s tem omogoči, da se ta Beseda lahko naseli med nami, se utelesi, si postavi šotor. Že prerok Izaija je pred 800 leti napovedal, da bo Odrešenik Emanuel – Bog z nami. Ker je odrešenik, drugače ne more biti. Vsi poskusi človeštva, da bi se svojo lastno močjo izvleklo iz zla, so doslej krepko spodleteli. Večje upanje so dajali, hujša polomija je sledila. Bolj obetajoče so bile obljube, večje razočaranje so prinesle. O tem lahko vsak dan okušamo na lastni koži. Reši nas lahko samo nekdo, ki ni samo človek, ki prihaja »od zgoraj«, ki je»spočet po Sv. Duhu, rojen iz Device, samo On je lahko Emanuel – Bog z nami.

Današnji čas razodeva temo v katero smo pogreznjeni. Vsi čutimo močno potrebo po upanju, po Luči, ki bi nam pokazala pot iz te teme. Kako blagodejno zvenijo besede preroka Izaija:

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč… Zbudil si silno radost, naredil si veliko veselje… Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan…«  (Iz 9,1-5).

Te besede vsebujejo obljubo na izhod iz teme v kateri se nahajamo, potrebno je sprejeti Dete, kot ga je sprejel sv. Jožef.

Božični praznik je vedno priložnost, da se v naših srcih, ne samo v otroških, tudi pri odraslih,prebudi tisto, kar je najlepše, najplemenitejše, sposobnost čudenja in veselja. Pa ne samo enkrat na leto. Bog ni kot gumijasta žoga, ki bi se za božič dotaknila zemlje in spet odskočila.  Božji Sin je s svojim učlovečenjem vzel nase »nas vse«, našo krhkost in grešnost in je z nami v vseh situacijah in nam prižiga luč upanja tudi sredi najgostejše teme.

III. adventna nedelja –A

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 14 December 2013 19:21

»Veselite se v Gospodu zmeraj: ponavljam vam, veselite se. Gospod je blizu!«

Današnja berila so polna tolažbe. Prerok Izaija, ki nas velikokrat nagovarja v adventu, nam vzklika:« Bodite močni, nikar se ne bojte« Glejte vaš Bog! On prihaja, da vas reši.« Če pomislimo na to, da je prerok te besede zapisal, ko je ljudstvo bilo v sužnosti, lažje razumemo, da jih je prerok s temi besedami tolažil in vabil, naj se popolnoma zaupajo Bogu, naj opustijo svoja kriva pota in se prepustijo Božji previdnosti.

Te besede preroka so namenjene tudi nam. Kolikokrat smo tudi mi nemočni v boju zoper vse, kar je slabo, povprečno in površno.

 Zato nam Bog prihaja naproti, da nas ozdravi v naši nezvestobi in grešnosti. Prihaja, da ozdravi naše korake, ki dostikrat vodijo stran od Boga in jih pripelje nazaj k Bogu.

Prihaja, da bi naše oči spregledale, da bi bile sposobne videti Božjo moč, ki se nam razodeva na poti našega življenja. Prihaja, da v naša srca prinese pravo veselje, ki v naša srca prinaša mir.

Problem našega pričakovanja je lahko v tem, da imamo svoje predstave o Odrešeniku, kot jih je imel Janez Krstnik. Ker se ne ujemajo z našimi se nam lahko pojavi isto vprašanje, kot Krstniku: »Ali si ti tisti, kateri mora priti, ali naj čakamo drugega?« Ker so k njemu prišle novice o Jezusovih delih, ki so bile drugačne, kot si jih je predstavljal, se ga je polastil dvom. Mi imel dvoma o času in o osebi Mesija, drugačen je bil stil njegovega prihoda. Jezus je začel oznanjati čas milosti in odpuščanja, Krstnik in drugi pa so pričakovali, da bo naredil »red«: »Že je sekira nastavljena drevesom na korenino, vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bo posekano in vrženo v ogenj« (Mt 3,10).

Janezu Krstniku ni bilo najtežje biti zaprt v ječi. Tudi umreti za resnico mu ni delalo težav. Sprejeti drugačnost razodevanja Boga, je dejanje vere.

 Jezus prihaja k nam in svoje odrešenjsko delo opravlja tiho, skromno, preprosto in ponižno, ne pa hrupno, kakor bi to delal kakšen mogočnež.

On prihaja zato, da nas ozdravi naše slepote. Ta je lahko v tem, da ne vidimo Božje besede, ne vidimo njene moči.

Prihaja, da nas osvobodi naše ohromelosti, ko smo polni sebe in nesposobni služiti Bogu in bližnjemu.

Prihaja, da nas osvobodi duhovne  gobavosti greha, ko se sami izključujemo iz skupnosti in  namesto, da bi živeli »umiramo« in životarimo.

Apostol Jakob v drugem berilu nas zato vabi, da »utrdimo svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu« (Jak 5,8). Kakor so bili preroki potrpežljivi in odrti za Odrešenikovo prihajanje, takšna naj bo tudi naša drža. Vsi vemo, kako nepotrpežljivi znamo biti. Vse bi radi čim prej, takoj, brez neke priprave ali čakanja. Mnogim se zdi nepotrebno posvečati toliko pozornosti adventni spokornosti, resnosti, ko pa je božič brez vsega tega lahko pravljičen.

Advent nas vabi k novemu gledanju, k občutljivemu gledanju, gledanju, ki se ne zapira pred človeško stisko in brezupom.

Advent ni čas bleščeče predbožične romantike. Nasprotno: v adventu smo poklicani k treznosti in odločitvi, da damo prostor Bogu, ki prihaja v naš svet.

Janeza se je v ječi polastil dvom. Ne sramuje se tega dvoma izraziti. Ni poln sebe. Da se poučiti od Jezusa, zaupa Njegovim besedam.

Advent je čas našega globljega spoznanja Boga in pogum sprejeti evangeljsko podobo Jezusa Kristusa. Božja logika je drugačna od človeške, zato tudi nam veljajo Jezusove besede:«Blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne!« (Mt 11,6)

BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 07 December 2013 19:21

2. adventna nedelja –A

Marijin praznik, njeno brezmadežno spočetje, se letos ujema z 2. adventno nedeljo. Simbolično sovpadanje, saj je Marija eden od ključnih likov adventa, saj se pripravljamo na prihod Odrešenika, Božjega in njenega Sina.

Ključ za razumevanje današnjega praznika je v stavku: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!«.

Ko pravimo, da je Marija brezmadežna, želimo povedati dve stvari: prva, da je bila Marija spočeta brez madeža izvirnega greha, druga pa, da je prišla na svet polna vseh milosti in darov.

Beseda milost ima dva pomena: pomeni lahko naklonjenost, odpuščanje, pomilostitev. Lahko pa pomeni lepoto, privlačnost ali ljubezen.

Tudi v Svetem pismu ima beseda milost dva pomena: pomeni lahko zastonjsko in nezasluženo Božjo naklonjenost, pomeni pa lahko tudi lepoto, ki izhaja iz te Božje naklonjenosti.

Marija je polna milosti zato, ker je predmet edinstvene Božje naklonjenosti in izvolitve. Ta Božja izvolitev jo je napravila »lepo, bleščečo, brez madeža«.

Ta lepota ni zunanja, telesna, temveč notranja. Ustvarja jo luč, harmonija…

Današnji praznik se lepo vključi v naše adventno pričakovanje. Če advent pomeni prvi Jezus prihod, ga Marija ni samo pričakovala skupaj z drugimi, ampak je ona ustvarila pogoje, da je Gospod lahko prišel. Če advent pomeni tudi drugi Jezus prihod, ko bo stvarstvo in mi z njim končno osvobojeni sužnosti greha in odrešeni, je Marija že sedaj to, kar mi pričakujemo in upamo.

Danes se zbiramo ob Mariji, da bi slavili to, kar ji je Bog  podaril, da jo je obvaroval madeža izvirnega  greha in njegovih posledic.

Prvi človek, ki ga predstavljata Adam in Eva, je podlegel skušnjavi in se ujel v njene zanke in s tem prelomil zavezo z Bogom. Tako je bil tisti prijateljski in spontan odnos z Bogom porušen. Če je prej bil domač, vsakdanji, čist, se sedaj čuti razdalja. Lahko bi rekli, da je nastalo nekaj podobnega, kot nastane takrat, ko starši naredijo zgrešene izbire, ima to posledico ne samo za njih, trpijo tudi otroci in nosijo posledice.

Mi smo bili osvobojeni vezi izvirnega greha pri sv. krstu, Marija pa je bila obvarovana  vezi tega greha že od samega spočetja in sicer v luči poslanstva v katerega jo je Bog poklical. Marija je od vsega začetka bila »polna Boga«, polna njegove ljubezni. Brez madeža zato, ker greh pojmujemo, kot madež, kot oviro na poti odnosa z Bogom in bližnjim.

Marija je bitje, ki celostno pripada Bogu, zato Marijo kličemo: »vsa sveta«, »polna Sv. Duha«, »polna milosti«…

Božja zamisel, da človeka ustvari »po Božji podobi« se je končno uresničila v Mariji. Z Marijo se začenja novo človeštvo. To, kar je Bog podaril Mariji, to želi podariti vsakemu od nas. Tudi nas je izbral, »da bi bili sveti in brezmadežni«.

Marija je podoba Cerkve v kateri naj bi bili »sveti in Brezmadežni«, naš krst je naše »brezmadežno spočetje«.

Vzemimo si Marijo za vzor in vodnico, da uresničimo svoje poslanstvo, ki smo ga prejeli pri sv. krstu. Knjiga Razodetja nam Marijo kaže, kot »veliko znamenje na nebu: ženo obdano s soncem in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd« ( prim Raz 12,1). Prosimo, naj nas Marija ogrne s svojim plaščem, nas varuje pred vso hudobijo sveta in nam pomaga, da bomo ostali čisti na poti za našim Odrešenikom. Amen

1. Adventna nedelja –A /nedelja Karitas/

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 30 November 2013 19:21

Beseda, ki posebej izstopa v današnjem evangeliju je: Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!«

Ne samo evangelij te nedelje, tudi narava nam v tem letnem času molče oznanja, če ji znamo prisluhniti. Poglejmo, kaj se dogaja na drevju. Ob vsakem sunku vetra odpade še tisto listje, ki je ostalo na drevju. Počasi na drevju ne bo nobenega lista več. 

Začeli smo advent, ki bi ga lahko označili, kot čas hrepenenja po odrešenju in pričakovanje Odrešenika. Današnja Božja beseda nas kar malo začudi, ko nam pogled usmerja na konec, ko bo Gospod dokončno prišel v slavi. Tako sta tudi dva Jezusova prihoda: prvi, ko prihaja Jezus k nam »povit v plenice« sredi jaslic, pri drugem prihodu pa bo Kristus odet v svetlobo kot z ogrinjalom. Na Kristusov prihod se pripravljamo, kakor nas uči Božja beseda prve adventne nedelje na dva načina. Prvi način je kratkoročna priprava na  Kristusov prihod ob božiču. Drugi način je dolgoročna priprava na drugi Jezusov prihod. 

Poglejmo kratkoročno pripravo. Prvo berilo nas poučuje, naj si z vsemi močmi prizadevamo, da bomo meče prekovali v lemeže. Na katere meče misli Božja beseda? Eden je gotovo moč jezika, kajti z njim mnogokrat lahko prebadamo bližnjega, netimo prepire, nagajamo drugemu,  zato nas vabi, da ta meč prekujemo v blage besede, besede, ki gradijo, povezujejo. 

V drugem berilu nam apostol Pavel naroča, da »odvržemo dela teme« (Rim 13,12) in »si nadenemo  orožje luči«. Kaj je ta luč? Kaj je to  »orožje luči«? Ta luč se imenuje Karitas. Današnja prva adventna nedelja je nedelja Karitas. Beseda »caritas« v latinskem jeziku pomeni dobrohotno ljubezen do bližnjega, ki se nahaja v stiskah življenja.

Danes smo vsi povabljeni, da z lučjo naših dobrih del pomagamo ljudem, ki so se znašli v stiskah življenja, morda so brez službe, brez sredstev za preživljanje, pa jim bo naš dar pomagal razsvetliti temine njihovega življenja v katerem so se znašli.

Evangelist Matej nam govori tudi o dolgoročni pripravi na drugi Jezusov prihod. V kratkem besedilu je Jezusov drugi prihod omenjen kar štirikrat. Bog nam ni razodel dneva in ure svojega drugega prihoda ob koncu časov. Pač pa nam naroča: »Bodite pripravljeni!« (Mt 24,44).

Znani italijanski pesnik Dante je lepo zapisal: »Čas odhaja in človek se tega ne zaveda!« Kot ljudje se ob tem minevanju počutimo nebogljene. Že s samim rojstvom se za vsakega od nas začenja odštevanje, ki se noč in dan niti za en trenutek ne zaustavi. Pred to kruto resnico minljivosti lahko zavzamemo dve drži: »Jejmo in pijmo, kajti jutri bomo umrli«, to prvo držo  predstavi Jezus v današnjem evangeliju, ko govori o dnevih pred potopom (Mt 24,38-39).Gotovo je boljša  drža tista, o kateri nam govori sv. Pavel:«Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro«(Gal 6, 10). Ob vsej minljivosti je nekdo, ki ne mine, Bog. Obstaja način, da tudi mi ne bi povsem preminuli: ravnati se po Božji volji, to je verovati, pripadati Bogu. Z drugo besedo pomeni prestopiti na stran tistega, ki je neminljiv. Preiti od sveta, da ne bi skupaj s svetom preminuli. Terezija Velika je to misel izrazila v stavku: »Nič naj te ne vznemirja, nič naj te ne prestraši. Vse mine, samo Bog ostane.«

Včasih se sprašujemo: zakaj nam Bog prikriva tako pomembno stvar, kot je ura njegovega prihoda, to je ura naše smrti? Mislim, da je temeljni razlog v tem, da nas Bog predobro pozna in ve, kako strašno bi nas stiskalo, če bi vnaprej poznali natančno uro in bi spremljali njeno počasno in neizbežno približevanje.

V glavni mašni prošnji smo molili:« Vsemogočni Bog, utrdi nam voljo, da bomo prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli.« Naj bo čas adventa, čas, ko bomo imeli odrto srce in roko drug za drugega. Amen

KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 23 November 2013 19:21

Ob zaključku bogoslužnega leta Cerkev praznuje svojega Gospoda in Kralja. Njegovo kraljestvo današnji slavospev opisuje kot »kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni«. Sv. Pavel v druge, berilu pravi, da nas je Oče iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina, v katerem imamo »odrešenje in odpuščanje grehov«.

Kakšno je sporočilo praznika?

Slovesna izpoved vere pravi, »Jezus je Gospod!«. Prve upodobitve Kristusa, ki so nam ohranjene so: podoba Dobrega pastirja in podoba Pantokratorja, vladarja vesolja. Prav ta podoba Pantokratorja v cerkvah, ki so bile zgrajene potem, ko je Cerkev dobila svobodo, pokriva celoten gornji del apside (del nad oltarjem). Ko so začeli upodabljati križ ( v prvih časih so ga slikali brez Kristusa), so ga upodabljali s krono na glavi, v »mašnih oblačilih« in s kraljevsko krono, s tem so želeli podčrtati resnico, ki jo oznanja današnja Božja beseda: Bog kraljuje na lesu«.

Božja beseda Jezusa ne prikazuje kot nekoga, ki bi si želel postati kralj. Po pomnožitvi kruha se je ljudem umaknil ( prim. Jn 6,15).

Drugič pa, v odločilnem trenutku, ko je stal pred Pilatom, se je izrekel nedvoumne besede: »Kralj sem« (Jn 18,37). Kljub temu, da gre za globoko resničnost, ta oblast ni mišljena v političnem smislu.

Človeško gledano se Jezus tukaj pokaže poražen, neuspešen na celi črti. In vendar ravno tukaj pride do njegove zmage, do zmage ljubezni. Tukaj se kaže njegova neizmerna ljubezen do Očeta in do vsega človeštva. S Svojo smrtjo nam je pridobil polnost resničnega življenja. Po pokorščini Očetu do smrti na križu nas je spet združil z Njim. Po svoji zmagi nad smrtjo nam je pridobil moč, da lahko premagujemo greh in vse vrste zla.

Jezusovo kraljestvo je duhovno, ne bori se proti rimskemu imperiju, temveč proti zlu. Jezus, ko stoji pred Pilatom, je izmučen, zvezan, zasmehovan…, njegov edini prestol je križ, kot popolna izročitev Očetu in ljudem, njegova edina krona je trnjeva krona. Njegova postava ni nasilje, ampak postava ljubezni za vse.

V tej luči ni najpomembnejše vprašanje, ki naj bi si ga zastavili na današnji praznik: »ali on kraljuje svetu ali ne«, marveč , ali kraljuje v meni ali ne. Ni pomembno če države ali vlade priznavajo njegovo kraljevanje, ampak, če ga jaz priznavam in živim. Ali je Kristus Kralj in Gospod mojega življenja? Kdo vlada v meni? Kdo postavlja cilje in prioritete?

Sveti Pavel pravi, da obstajata dva možna načina življenja: »zase« ali pa »za Gospoda«, ko piše: »Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda, in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,7-9).

Živeti »zase« pomeni živeti kot tisti, ki ima sam v sebi svoj izvor in svoj cilj, pomeni samo vase zaprto bivanje, ki teži le k lastni potešitvi in lastni slavi, brez večnostne perspektive. Živeti »za Gospoda«, pa pomeni, nasprotno, živeti iz Gospoda /pomeni priznavati, da mi je življenje bilo darovano/, pomeni živeti z Božjim Duhom, ki mi je bil podarjen, upoštevajoč torej Boga in življenje živim Njemu v slavo.

Današnji praznik je veliko sporočilo o Božjem usmiljenju in ljubezni. O ljubezni, ki preseže vse ovire, o ljubezni, ki zna razumeti, zna sprejemati bližnjega, o ljubezni, ki ne sodi, o ljubezni, ki ne misli, da je nad drugimi, ampak se z njim poistoveti.

Kristus ni s križa nikogar sramotil. Nikomur ni pretil, temveč je celo desnemu razbojniku tik pred njegovo smrtjo obljubil raj, oz. večno življenje.

33. nedelja med letom – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 16 November 2013 19:21

Bližamo se zaključku bogoslužnega leta zato nam tudi Božja beseda predstavi enega od znanih govorov o koncu sveta. Zdi se, da so v krščanski skupnosti Tesaloniki, verniki ob branju teh govorov, naredili napačen sklep: nesmiselno se je truditi, nesmiselno je delati in pridelovati, kajti vse mineva, bolje je živeti iz dneva v dan in ne sprejemati odgovornosti na daljši rok, dovolj je če poskrbimo le za golo preživetje.

Tem odgovarja sv. Pavel v drugem berilu:«Slišimo namreč, da nekateri med vami živijo neredno, da nič ne delajo, ampak begajo sem in tja. Takšne opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v tišini delajo in jedo svoj kruh«

Jezus nam v evangeliju govori o prihodnosti, o zadnji etapi zemeljskega potovanja kot o »dnevu«, ko bo Bog končno uveljavil svoje dokončno kraljestvo nad svetom, in o sporočilu, ki iz tega sledi za življenje tu in sedaj.

Jezusov poudarek je na pripravi na prihod, torej o tem, da moramo biti vedno pripravljeni, pogumni, zvesti… Narobe bi bilo opuščati svoje obveznosti do tega sveta in razmišljati samo o prihodnjih dneh. Zavedajoč se, da bo prišel konec, moramo graditi edini svet, ki nam je dan. Z dobrimi deli in deli ljubezni pripravljamo zaklad, ki ne mine in je del božjega kraljestva.

Kristjana ne sme nič premotiti in presenetiti. Zgodilo se bo marsikaj, prišli bodo težavni trenutki, čas preizkušnje, katastrofe, ko se človek počiti izgubljenega, ko težko verjame, da lahko Bog vse to dopušča.

Stanovitnost, ki nam je potrebna, ni brezdelje ali brezbrižno čakanje, kaj se bo zgodilo, je vztrajna uporaba vseh zmožnosti duše in telesa, da bi se z lučjo in močjo evangelija dvignili nad grozote, ki jih je sposobna pripraviti nepreračunljiva narava.

Rešitev je samo ena. Potrebno je verovati v moč iskrene in čiste ljubezni, v solidarnost ponujene roke, biti zasidran v Bogu, ki naša Moč, naša Skala in naše Zavetje.

Jezus nam pravi, da si bomo s stanovitnostjo pridobili svoje življenje. Gre za trdnost v veri in zvestobo Cerkvi. Bomo ostali zvesti Bogu, ko bodo prišle preizkušnje? Ko nas bodo obrekovali, žalili, obtoževali, v obraz metali razne afere, itd. Nihče na tem svetu ni zares pravičen, to je samo Bog. Nihče ni popolnoma čist, le Bog je in nič ni večno tukaj, kjer smo sedaj, samo Bog je večen.

Stanovitnost pomeni, da se trdno oklepam vere, da mora biti nekje to, po čemer hrepeni moje srce in da bo po končanem romanju, katerega sestavni del so tudi preizkušnje, nastopila večna blaženost.

Jezus nas danes poziva, da naj bomo vedno pripravljeni, tako da svoje krščansko življenje živimo odgovorno in dosledno, da živimo po Besedi s katero nam prihaja vedno znova naproti in, da sprejmemo križ, kadar nas doleti v zavesti, da nismo prepuščeni samemu sebi temveč nam prihaja naproti z močjo Svetega Duha.

32. nedelja med letom – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 09 November 2013 19:21

V današnje evangeliju so Jezusovi sogovorniki saduceji. Iz zgodovine je znano, da so bili versko politična stranka uglednih, premožnih in vplivnih osebnosti.  Kljub takšnemu vplivu so imeli tudi svoje nasprotnike, farizeje in pismouke.

Saduceji so bili bolj popustljivi in prilagodljivi, samo da so ohranili svoj vpliv in privilegije. Znano je, da so zavračali neumrljivost duše ni posmrtno življenje. Zato niso radi brali svetopisemskih spisov poznejše dobe, ki že opisujejo poslednje reči življenja in zgodovine.

K Jezusu so zato prišli z namenom, da bi se posmehovali nauku o vstajenju od mrtvih. Pripovedovali so mu zgodbo, za katero ne vemo, ali je bila resnična ali izmišljena o ženi, ki se je poročila s sedmimi brati. Katerega izmed njih naj bi potem imela ob vstajenju? V resnici so hoteli zasmehovati vero v vstajenje.

V odgovoru Jezus znova potrdi predvsem dejstvo vstajenja, hkrati pa popravi materialistično in karikirano predstavo saducejev: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ženili ne možile. Tudi umreti ne morejo več, enaki so namreč angelom in so Božji sinovi, saj so sinovi vstajenja.«

Jezus saducejem predstavi Boga, kot »Tisti, ki je«, kot »Bog Abrahama, Izaka in Jakoba«, kot Stvarnika in kot tistega, ki je zvest svojim obljubam, ki »ni Bog mrtvih, ampak živih, zakaj njemu vsi živijo«.

Zgrešen je že sam pristop saducejev, ki si predstavljajo vstajenje in življenje po smrti ločeno od Boga, ki je po svojem  imenu in bitju »vstajenje in življenje« (prim. Jn 11,25). Če obstaja Bog, obstaja tudi življenje onstran groba. Enega brez drugega ne more biti. Boga ne moremo klicati »Boga živih«, če bi na koncu kraljeval brezmejnim pokopališčem mrtvih.

Kako naj si potem razlagamo, da je manj ljudi, ki verujejo v posmrtno življenje, v primerjavi s tistimi, ki priznavajo Boga? V posmrtno življenje je težje verovati zato, ker nimamo predstave, kaj more ostati od človeka, ki je strohnel ali bil upepeljen.

Abraham, Izak in Jakob so v grobu strohneli. Toda Jezus je rekel o njih, da živijo. Ne trdi pa, da živijo tako, kakor so živeli na zemlji.

Vse, kar je bilo v življenju lepega, veselega in osrečujočega, bo v večnosti ostalo, vendar pa nič več tako, kot je bilo na zemlji. Vse bo preseženo, povišano, poveličano,... Nič namreč, kar smo na zemlji v telesih storili, ni izgubljeno, vse živi in bo živelo v Bogu, ker je Bog živih in Bog življenja.

Sodobni človek, kot pravijo statistike, komaj še razmišlja o onostranosti.  Nekaj je takih, ki kujejo teorije o reinkarnaciji in o domnevah, ki jih nikakor ne zavezujejo. Ostajajo jetniki svojih misli.

Jezusov nauk o vstajenju je on sam. Njegovega nauka ne moremo razumeti drugače kot sestavni del njegovega javnega delovanja v katerem je budil vero v življenje: mnogi so vstali, ko se jih je dotaknila njegova roka, ko jih je zadel njegov pogled, ki jih je nagovorila njegova beseda.

Vera v posmrtno življenje je ena temeljnih stvari naše katoliške vere. Vsako nedeljo obhajamo spomin tistega dne, ko je Jezus vstal od mrtvih.

Naša vera in s tem povezano naše upanje pravi, da Bog ni Bog mrtvih ampak živih, da je življenje močnejše od smrti.

Res je smrt konec našega zemeljskega življenja, toda hkrati je tudi nov začetek večnega življenja pri Bogu.

31. nedelja med letom – C – zahvalna

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 02 November 2013 19:21

Evangelij te nedelje (Lk 19,1-10) nam predstavi čudovito Zahejevo zgodbo. V njej sta dva prizora: prvi se odvija zunaj in drugi v hiši, prvi med množico, drugi na samem med Jezusom in Zahejem.

Zahej si je želel Jezusa videti. Ker pa je bil majhne postave, se je moral povzpeti na divjo smokvo, da je preko glav množice mogel Jezusa videti. Toda tam ga je zadel Jezusov pogled z nasprotne smeri. Ne tisti pogled množice, ki je videla v njem navadnega malopridneža, neprijetnega cestninarja in izterjevalca v prid sovražnih Rimljanov.

Zahej je bil grešen človek, ni pa bil pokvarjen. Kar je storil slabega, je bilo iz človeške slabosti, ki ji pogosto podlegajo pripadniki njegovega poklica.

Jezusov pogled, ki prodira skozi lupino zunanjosti v samo globino srca, odkrije Zaheja v drugačni luči, pravega Zaheja. Lahko bi rekli, da Jezus v njem odkrije to, kar je najboljšega v Zaheju. Jezus se napoti z njim v njegovo hišo. Zapustil je množico občudovalcev, ki ga je sprejela v Jerihi in gre sam k Zaheju. Stori isto, kot dobri pastir, ki pusti devetindevetdeset ovac, da bi šel iskat eno, ki se je izgubila. Za Jezusa je Zahej »Abrahamov sin«. O tem nam danes govori tudi odlomek prvega berila  vzet iz Knjige modrosti ( Mdr 11,22-12,2)o »Božjem usmiljenju do vseh»:

 »Vendar si z vsemi usmiljen, ker zmoreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš, da bi se spreobrnili. Kajti ljubiš vse, kar je. Nič tega, kar si naredil, ti ni zoprno, saj tega kar bi sovražil, ne bi ustvaril….

Te besede spominjajo in morda komentirajo Ezekijelov izrek:« Nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi« (Ez 33,11). Sv. Irenej je to sporočilo povzel v slavnem stavku: »Božja slava je živi človek!«

Zahej je po srečanju z Jezusom začel gledati nase in svet okoli sebe  z Jezusovimi očmi. Nič več ni vase zagledan:«Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno«. Stvari, ki si jih je prej prilaščal, sedaj podarja bližnjemu. Ljudje zanj niso več sredstvo za izkoriščanje. Materialne dobrine niso več za plenjenje in grabljenje temveč priložnost da to deli z drugimi. Zdaj je postal človek odnosa.  Postal je odrešen človek.

Opis srečanja Zaheja z Jezusom predstavlja konkreten primer globokega spreobrnjenja, kar pomeni korenito preobrazbo srca in delovanja.

Vsak od nas je velikokrat podoben Zaheju, v sebi pa tudi nosimo hrepenenje po Bogu, po prijateljskem sožitju in solidarnosti.

Jezus je Bog z nami. Cilj njegovega prihoda je biti z nami, prebivati v naših domovih, v naših srcih. Kdor začuti odrešenje, se ga razveseli, drugo zanj postane manj pomembno.

Evangelist Luka in sv. Pavel nam želita pokazati našo grešnost, da bi se odprli tistemu, ki nam lahko edini podari usmiljenje. V nasprotnem primeru gre Kristus mimo nas, se ne ustavi » v naši hiši«.

Zadnja vrstica evangelija nam prinaša bistvo sporočila: »Sin človekov je prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno. To nam predstavlja ključ za branje celotne Jezusove prilike. Sin človekov, ki gre na križ in vstane od mrtvih, išče in rešuje izgubljene.

Celotno Sveto pismo govori o tem, kako Bog išče človeka od prvega greha prvega človeka dalje. »Adam, kam si se skril?« Jezus tudi danes išče in rešuje tiste, ki so se izgubili v svojih iluzijah in samozadostnosti.

Evangelij po tem srečanju Zaheja  z Jezusom ne govori o njem. Pomembno je, da se je z njim srečal in tako na nov način zaživel odnos s samim seboj, s svojim imetjem in z drugimi, predvsem pa z Gospodom. Srečanje z Gospodom pomeni spremembo srca.

Na zahvalno nedeljo je prav, da se Bogu zahvalimo za dar življenja, za naravo, ljudi…, skratka za vse. Največ, kar nam je bilo dano, pa je odrešenje od greha in večno življenje. Se zavedamo tega, kakšen dar je to?

Hvala ti, Jezus, da se vsak dan znova daruješ za naše grehe.

Hvala ti, da nas rešuješ umrljivosti in nam daješ večno življenje! Hvala ti, da nam s tem pomagaš premagati strah pred smrtjo.

Hvala ti, Jezus, za vse, kar si in boš storil zame!

30. nedelja med letom – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 26 Oktober 2013 19:21

Evangelij današnje nedelje je prilika o farizeju in cestninarju.

Oba sta šla v tempelj molit. Ob vstopu vanj sta si bila moža, ki sta pripadala različnim verskim in socialnim skupinam, med seboj zelo podobna. Odhajala pa sta različna. Prvi je bil »opravičen«, kar pomeni, da mu je bilo odpuščeno, da je bil pomirjen z Bogom in postal nova stvar, drugi pa je ostal to, kar je bil na začetku, morda je svoj položaj pred Bogom celo poslabšal. Prvi je bil deležen  odrešenja, drugi pa ne.

Kaj sta ta dva naredila tako različnega v tistem kratkem času, ko sta bila v templju, da sta bila deležna tako nasprotnega rezultata? Jezus nam to razloži, ko nam predstavi delovanje obeh oseb.

Farizej je bil vesten izpolnjevalec postave, ki jo predpisuje njegova vera. Pobožen, kolikor se le da. Molil je po predpisih: pokonci, dvignjene glave, z rokami povzdignjenimi k nebu. Uporablja najlepši obrazec: slave in zahvale. Toda Boga hvali zaradi sebe, ker sam ni takšen, kot drugi. Ne hvali Boga, ker je usmiljen in dober, ki odpušča grešnikom, kot so prešuštniki, kradljivci,… Farizej želi pred Bogom povzdigniti sebe. Da bi ta lik še bolj zasijal, se primerja s cestninarjem, ki stoji za njim, tam nekje pri vratih. Bogu se pohvali s svojim pogostim postom, z neštetimi dobrimi deli. Poln je ponosa in zaupa vase. Pred Bogom sebe vidi kot pravičnega.

Napaka farizeja je v tem, da mu manjka ponižnosti. Sam je določil, katere stvari so tiste, ki odločajo, kdo je pravičen in kdo grešnik, kdo je dober in kdo slab. Zanj so to: ne biti grabežljivec, ne biti krivičnik, ne prešuštvovati, postiti se dvakrat na teden in dajati desetino. Pomembno je tisto, kar on izvršuje. Na ta način iz soočenja človek vedno pride kot zmagovalec. Farizej ne opazi, da je izpustil zelo pomembno točko postave, to je ljubezen do bližnjega.

Je pa še nekaj kar je farizej storil. Zamenjal je vlogi Boga in sebe. Boga je naredil za dolžnika in sebe za upnika. On je storil nekaj dobrih del in sedaj prihaja pred Boga, da bi prejel, kar mu pripada.

Kaj pa cestninar? Čuti se zavrženega in grešnega. Še oči ne upa dvigniti k nebu, roke so mu prazne in dobre samo za to, da se z njimi bije na prsi.

Zanimiv komentar nam daje sv. Avguštin: Cestninar je stal v svetišču daleč zadaj, a mu je bil Bog blizu«.

Evangelij nam večkrat pokaže zgrešenost  človeškega obnašanja, ki vidi  le sebe, gradi na sebi in svoji pravičnosti in je njegov odnos napačen tako do Boga, kot do bližnjega in na drugi strani. Z drugo besedo, si domišlja, da se bo odrešil sam. 

Na drugi strani je odnos cestninarja, ki na odrešenje gleda, kot na zastonjski dar, sad milosti in usmiljenja.

Grešnik cestninar je opravičen, ker prizna svojo grešnost. Tudi se ne vtika v farizeja, češ, ta hodi vedno v tempelj, se dela nedolžnega…, a je slabši od drugih. Enostavno se zaveda, da je grešnik in to prizna. Ve, da stoji  pred Bogom s praznimi rokami. Ve pa tudi, da mu samo Bog lahko pomaga, da zaživi novo in lepše življenje.

Cestninar nas uči, kako na preprost in učinkovit način stopiti pred Boga:« Bog, bodi usmiljen meni, grešniku. Ta kratka molitev vsebuje vse. Človek in Bog stojita drug pred drugim, vsak s tistim, kar jima je najbolj lastno. Človek s svojim grehom, Bog  s svojim usmiljenjem. Molitev, ki  je hkrati polna ponižnosti in zaupanja, ki seže naravnost v Božje srce.

Iz tega sledi, da je za pravo molitveno držo bistvena zavest lastne praznine, nevrednosti, bede in grešnega položaja in zavest, da je dar odrešenja zastonjski dar.  Cestninar se je v svoji molitvi tega zavedal in je šel opravičen na svoj dom.

Misijonska nedelja – 20. oktober 2013

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 19 Oktober 2013 19:21

Blažena mati Terezija, velika misijonarka ljubezni, je zapisala:« Na svetu je veliko ljudi, ki hrepenijo po koščku kruha, še veliko več pa jih je, ki hrepenijo po košku ljubezni.«

Tudi mi sami bi namesto bogato pogrnjene mize velikokrat rajši imeli v družini in v našem narodu razumevanje, sodelovanje, mir, ljubezen.

Za oboje nas je Bog ustvaril – da bi uživali sadove zemlje in da bi kot bratje in sestre živeli v ljubezni med seboj.

Vsi vemo, da držijo besede pesnika Simona Gregorčiča:« Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili.« Torej ne gre za pomanjkanje kruha, ampak za pomanjkanje ljubezni.

Misijonska nedelja nas hoče spomniti ravno na to, da smo ljudje izgubili čut za ljubezen, ker smo se oddaljili od Boga, ki je ljubezen. Ustvaril nas je z ljubeznijo in nam jo vtisnil v naša srca, da bi nas osrečevala. Iz ljubezni nam je poslal svojega Sina, ki nas je z ljubeznijo odrešil na križu, po Svetem Duhu izliva ljubezen v naša srca, da bi imeli pogum živeti pravo ljubezen.

Temeljna zapoved je zato nosilka srečnega življenja:«Ljubi Boga z vsem srcem in bližnjega kakor samega sebe!« 

Če je kriza pri nas, če so v svetu nemiri, lakota, vojne, nepismenost, bolezni, je razlog za vse to potrebno iskati v tem, da so se ljudje oddaljili od Božje ljubezni in zato ne znamo in ne zmoremo živeti medsebojne ljubezni.

Toliko garamo za svoj vsakdanji kruhek in vendar nam je zelo grenak. Mati Terezija bi nam rekla:«Ne gre za to, koliko delamo, ampak koliko ljubezni polagamo v svoje delo.«

V stari zavezi je Mojzes na težki poti v obljubljeno deželo poslal v boj pogumne junake, sam pa je šel na goro in je molil. Dokler so bile njegove roke dvignjene v molitvi, je Izrael zmagoval, ko pa so mu omagale, se je bližal poraz. Zato sta ga prijatelja podpirala.

To je naše vsakdanje življenje. Na poti k tako zaželeni obljubljeni deželi na sončni strani Alp, bomo premagovali težave, če bomo v molitvi povezani z Božjo ljubeznijo in če bomo sodelovali in se med seboj podpirali.

Tu nam postane tudi jasno, zakaj so naši misijonarji tako hvaležni, če zanje molimo. Enostavno ne morejo zmagovati v oznanjevanju in pričevanju ljubezni, če jih ne krepi Božja moč. Hvala vsem, ki molite za naše misijonarje in jih s tem podpirate v njihovem poslanstvu!

Apostol Pavel nas opominja: »Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo«(2Tim 3,14 sl).

V teh besedah je pokazana pot k uresničevanju ljubezni. Naša vera se je ohladila, ker ne sprejemamo božje modrosti in rajši poslušamo sodobne nasvete, ki se prilagajajo po meri človeške razvajenosti, ne pa požrtvovalne ljubezni.

Da se naša vere ne ohladi jo je potrebno nenehno hraniti z molitvijo. Ravno to nam danes  Jezus sporoča s priliko, ki govori o vdovi, ki vztrajno prihaja k sodniku in ga prosi pravice, in to vse dotlej, dokler ji sodnik  ne ugodi, da bi se je znebil. S priliko nam Jezus želi poudariti pomen prizadevnosti in neutrudne vztrajnosti v molitvi.

Iz tega izhaja Jezusov nauk: »Če že tako nepravičen in trd sodnik popusti pred prošnjami uboge vdove. Koliko bolj bo neskončno dobri Bog in ljubeznivi Oče sprejel in uslišal prošnje svojih otrok.«

Naša molitev v duhu te Jezusove prilike temelji na brezpogojnem zaupanju v Boga, na otroški odprtosti in vdanosti Bogu Očetu, ki je potrdil svojo ljubezen do nas po svojem lastnem Sinu.

Ob koncu prilike Jezus postavlja pomembno vprašanje: »Ali bo Sin človekov, kadar pride, našel vero na zemlji?« Se mar boji, da bo plamenica vere sčasoma ugasnila? To vprašanje postavlja, ker se krščanska molitev ne more ločiti od vere. Ni čudno, da za nekoga, ki veliko moli rečemo, da je zelo veren.

Molitev je vztrajati v Božji bližini. Mi spoznamo človeka, ko z njim nekaj časa živimo. Tako tudi Boga ne moremo prav spoznati, če k njemu samo občasno pristopimo s kakšno prošnjo. 

Molitev je dihanje v Božji bližini. Je zavest, da je Gospod blizu in mu zato lahko izročamo svoje skrbi, želje, zahvale….

Ob današnji misijonski nedelji s svojo molitvijo in konkretno ljubeznijo objemimo naše misijonarke in misijonarke, ki uresničujejo Jezusovo naročilo, da se Evangelij oznanja na vseh koncih sveta.

28. nedelja med letom –C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 12 Oktober 2013 19:21

Današnji evangeljski odlomek je kratek, a zelo bogat in poln pomena. Gre za Jezusovo srečanje s Samarijanom. Bil je eden iz skupine desetih gobavcev, ki jih je Jezus čudežno ozdravil. Vendar se je ta Samarijan edini vrnil, da bi se mu zahvalil in slavil Boga.

Nad brezbrižnostjo devetih smo začudeni. Če pa se skušamo vživeti v katerega od njih, bomo morda našli v njem prepričanje, da se nima za kaj zahvaljevati. Ko je bil rešen gob, mu ni bilo nič podarjeno, marveč le vrnjeno nekaj, do česar je imel pravico. Prijatelj zdravnik mi je pripovedoval: »koliko je pacientov, ki vsak dan v čakalnici trepetajo za življenje, ko so ozdravljeni, jim niti na misel ne pride, da bi spregovorili besedo zahvale. Morda si mislijo, da je zdravnikova dolžnost, da zdravijo in da so za to plačani…«

Deset gobavcev bi po takem prepričanju moglo Jezusu kvečjemu očitati, zakaj je sploh dopustil, da so za gobavostjo zboleli, če pa je že to dopustil, zakaj je tako dolgo odlašal z ozdravljenjem.

Zakaj devet ozdravljenih ni prišlo nazaj k Jezusu, je potrebno iskati tudi v miselnosti, ki se pojavi na samem začetku Jezusovega javnega delovanja, kakor nam ga opiše evangelist Luka. Potem, ko je Jezus oznanjal evangelij po galilejskih vaseh, se je odpravil še v svoj rojstni kraj, Nazaret. Luka nam pove, da ga Nazarečani niso dobro sprejeli. Ko so ga poslušali, so ga kritizirali. Nazadnje so ga zavrnili zlasti zaradi tega, ker so od njega pričakovali čudeže, kot, da je to neka pravica. Pozabili so, da ima vsak čudež svoj izvor v Božji ljubezni, ki je popolnoma zastonjska. Zato je odgovor na čudež lahko globoka ponižnost in hvaležnost.

V današnjem evangeliju vidimo odsev dveh možnih drž v odnosu do čudežev: pri devetih gobavcih, ki se ne vrnejo, je drža koristnosti tistega, ki išče čudež, potem pa ga zlepa ne vidiš več. Pri desetem, ki se je vrnil in zahvalil, pa je pravična drža tistega, ki ne išče pri Bogu le čudežev, ampak še prej Boga, ki dela čudeže. Ta ni bil deležen le zdravja, ampak tudi odrešenja. Jezus ga namreč odslovi:«Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila!«

Sedaj ni težko doumeti nauka, ki nam ga želi Cerkev dati s tem prizorom. Želi nas spomniti, da smo bili tudi mi nekoč oboleli za gobavostjo greha. O tem se lahko prepričamo, ko prebiramo pisma apostola Pavla, tukaj predvsem mislim na Prvo pismo Korinčanom, Rimljanom, Efežanom in Kološanom, kjer Pavel oriše, kako nas je Kristus dvignil iz sužnosti greha in smrti.

Jezus se je učlovečil in se naselil med nami predvsem zato, da nas reši greha, da nas popelje na pot odrešenja, na pot ljubezni, pravičnosti, miru in svetosti.

Pri krstu nas je prerodil, dal nam je novo srce, ki je sposobno ljubiti in delati dobro.

Zanimivo pa je to, da današnja družba, ki jo je evangelij oblikoval in ji pomagal, da je prišla do takšne stopnje civilizacije, na vsakem koraku pozablja na Jezusa ali pa ga celo zavrača in se mu posmehuje. Obrnila se je k drugemu »evangeliju« gmotnega napredka, k sebičnosti, užitku in iskanju oblasti.

Jezus nas danes vabi,  da se vrnemo k Njemu, da bi prepoznali dar, ki smo ga bili deležni in se mu zanj zahvalili. Vrniti se k Jezusu pomeni tudi našo odprtost, da sprejmemo njegov evangelij, ki je edina pot v resnično odrešenje.

Naša zahvala je v tem, da svobodno vračamo Očetu tisto bogastvo, ki nam ga je podaril. Bog nam je dal vse, da mu lahko tudi vse vračamo.

Jezusu je bila izkazana hvaležnost všeč. Sprejel jo je, kot sad plemenitega srca in hkrati, kot izpoved vere v Njega, ki edini lahko ozdravi našo gobavost in nas vodi na pot odrešenja.

27. nedelja med letom –C /ROŽNOVENSKA/

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 05 Oktober 2013 19:21

Današnji evangelij se začenja s prošnjo apostolov:« Pomnoži nam vero!« S prispodobo možnosti presajanja murve v morje, Jezus svojim učencem želi pokazati, da je tudi nemogoče –mogoče. Če je le še tako majhno seme žive in pristne vere v njihovih srcih, vere v Stvarnika in Gospoda vesolja, pri katerem ni nič nemogočega (Lk 1,37 in 18,27).

Vera je osrednja misel današnje nedelje. V prvem berilu, ki je vzeto iz knjige preroka Habakuka razvija misel, da marsikdo moli in kliče Boga na pomoč, a ostaja praznih rok in njegovi kriki ne dosežejo nebes. Vzrokov je lahko več: morda prošnje niso pravilno naslovljene, morda v molitvah ni resnega namena, morda pa prosi nekaj, kar bi mu lahko škodovalo. Prerok nas vabi, da je potrebno vztrajno moliti, da se zgodi Božja volja, ne moja.

Kaj je pravzaprav vera?

Če bi postavil to vprašanje vsem, ki se zbiramo ob oltarju vsako nedeljo, bi dobil zelo različne odgovore. Kajti vero razume vsak po svoje. Eni mislijo bolj na resnice, ki jih izpovedujemo. Drugi mislijo bolj na krščanske dolžnosti, obveznosti in predpisane obrede.

Za Staro zavezo je  zadostovalo vestno izpolnjevanje predpisov in zapovedi.

Jezus, ko govori o veri, v ospredje postavi srce. Pomeni mojo predanost in zaupanje Bogu. Kristjan je tako človek, ki je osredotočen na Boga. Svet, dogajanje v njem, ne presoja po svoji modrosti temveč v luči Boga. Mnogi danes nas kristjane vidijo na stranskem tiru. Zakaj? Marsikdo se skriva in se boji priznati, da veruje v Jezusa Kristusa. V drugem berilu zato apostol Pavel roti Timoteja, naj bo močan in pogumen, kajti »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti«. Zato apostol Pavel vabi, da se oklepamo vere, ki je razumna in vse prenese. Zato so apostoli prosili Jezusa:« Pomnoži nam vero!« Vere si ni mogoče izboriti z dejanji in molitvijo, ampak je Božji dar, ki ga Bog daje po svoji meri. Mi moramo sicer narediti prvi korak: iskati vero in se vsak dan truditi, da bi jo našli. Drugo bo naredil Bog.

Današnji evangelij želi učence in vsakega od nas opogumiti, da bi živeli iz vere. Dostikrat imamo zgolj človeška merila in za vero v našem življenju je komaj malo prostora. Če pogledamo kristjane v času rimskega cesarstva lahko vidimo, da so številčno, gospodarsko in politično, pomenili toliko, kot nič. Javno mnenje jim je bilo vse prej, kot naklonjeno, oblast jih je preganjala in zatirala. Veljali so za manj vredne, drugorazredne in celo škodljive državljane. A se je zgodilo nekaj nepričakovanega: cesarstvo se je čez noč zavedelo, da je preplavljeno s krščanstvom. Njihova vera je bila živeta v moči Sv. Duha. Bila je živa in resnična. Bili so sposobni premagovati zlo, sovraštvo in krivice. Na vse to so odgovarjali z ljubeznijo in zaupanjem v Boga.

Blagor nam, če imamo vero v Boga, pri kateri ni nič nemogoče, če imamo zrno vere, ki premaguje svet. Potem občutimo, da je vse naše življenje, tisto v sreči, pa tudi tisto, ki ga zaznamujejo preizkušnje, zaobseženo v Njem, ki nas vodi in podpira na naši poti v skupni dom. Pomislimo na svetnike, ki za nas predstavljajo tiste »prave vernike«, ki so dosegli to, kar se nam zdi nemogoče.

Takšno vero pa moramo izprositi. Prav je, da na to pomislimo na današnjo rožnovensko nedeljo, ko nas Cerkev spodbuja k molitvi rožnega venca. 

26. navadna nedelja – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 28 September 2013 19:21

Evangelij današnje nedelje je prilika o pogoltnem bogatašu in ubogem Lazarju. Zveni skoraj kot pravljica, ki se začenja z »Nekoč je živel bogataš…!«

Jezus želi s to priliko nagovoriti konkretnega človeka, tudi mene, me soočiti s problemi s katerimi se vsak dan srečujem sredi tega sveta.

Bogataš predstavlja tip človeka, ki je suženj tega sveta, suženj: denarja, uspeha, stvari… Zanimivo, da v pripovedi nima imena. Tako je zatopljen v svet katerem živi, da ne vidi nikogar, razen sebe.

Revež ima ime, ki v hebrejščini pomeni »Bog pomaga, Bog prihaja v pomoč«. Ničesar nima: ubog je, poln čirov in lačen. Ima pa nekaj: zaupanje v Boga.

Zanimivo je to, da Jezus bogatašu ne očita, ker nekaj ima, tudi Lazarja ne postavlja v »Abrahamovo naročje« zato, ker je ubog. Ne bomo obsojeni zaradi tega, ker smo v življenju nekaj imeli ali rešeni zato, ker nismo nič imeli. To kar Jezus obsoja je zlorabljeno bogastvo na račun drugega, predvsem ubogega. To je brezčutna zaprtost vase, ki že tukaj na zemlji ljudi ločuje.

Jezus tudi v tem primeru ne obsoja bogastva samega na sebi, ker je dobrina, ne nekaj slabega, ampak obsoja njegovo zlorabo, obsoja nebrzdano samoljubje, ki v človeku ugasne občutek za človeško solidarnost. Na drugem mestu, ko govori o bogatem Zaheju, Jezus pokaže, kako se lahko tudi bogatin reši: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno« (Lk 19,8).

Dati polovico svojega premoženja revežem lahko danes pomeni, da s svojim bogastvom nekdo ustvarja nova delovna mesta, namesto da nosi svoj kapital v tujino in se s tem izognil plačevanju davkov.

Evangelij nam razodeva, da ima bogataš več »bratov« po svetu. Te želi nagovoriti današnji evangelij, da bi opazili ob sebi ubogega Lazarja. Razmerje med ubogimi in bogatimi se ne izboljšuje. Kriza je naredila to, da bogati postajajo še bolj bogati, revnih pa je vedno več in tudi brezčutnost teh, ki imajo bogastvo je vedno večja.

Vsakemu se postavlja vprašanje:«Zakaj se pravica dokončno vzpostavlja šele v večnosti?« Mi bi želeli, da zavlada že na zemlji. To je tudi Jezusova želja. Zato nam pripoveduje zgodbo s katero svetuje bogatašu, da posluša Mojzesa in preroke. Še je čas, oziroma je ugoden čas, ki nam je dan, da odpremo oči in zaživimo drugače, z drugo besedo, da se spreobrnemo!

25. nedelja med letom - C SLOMŠKOVA NEDELJA

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 21 September 2013 19:21

Današnja prilika je že nekdaj povzročala težave tako razlagalcem svetega pisma, kot tudi pridigarjem.  To je klasičen primer podkupovanja pri obračunu, ki nam daje misliti na podobna pogosta dejanja v naši družbi, pogosto v precej drugačni meri.  Še posebej vznemirja sklep, ki najbolj bega:« In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal!«

Ali morda Jezus namerava potrditi ali spodbuditi podkupovanje? Učenje v prilikah, kot ga uporablja Jezus, je vezano na osnovno sporočilo. Zgodba, ki jo pripoveduje, služi samo kot podlaga neki ideji, ki jo želi podčrtati, vse drugo je potrebno pustiti ob strani. Gospodar hvali svojega oskrbnika zaradi njegove preudarnosti, ne zaradi česa drugega. Kot otrok tega sveta je v »mejnem položaju«, ko je bila v igri njegova prihodnost, dokazal dve stvari: skrajno odločnost in veliko iznajdljivost. Ukrepal je takoj in razumno, čeprav nepošteno, da bi se rešil. Danes Jezus ne bi govoril o kmečkem oskrbniku, govoril bi o borznem posredniku, ki je z očmi prilepljen na ekran, z ušesi in usti pa na slušalko, da sprejema in daje navodila. Tukaj je pomembna bistrost in naglica pri odločitvah. Ko je na vidiku propad določenih delnic, brez pomisleka vse prodajo in vložijo drugam.

Jezus v svoji priliki nekaj ugotavlja: da so otroci tega sveta modri, ko gre za njihove stvari, da znajo biti domiselni in ustvarjalni, da znajo poskrbeti za svoje življenje in svojo bodočnost. Sv. Bruno to lepo komentira, da otroci tega sveta vsak dan garajo, se borijo in z zvijačami, spletkami…, neutrudno kopičijo bogastvo. Le malo je svetnikov, ki vložijo toliko truda za dosego večnih ciljev, kolikor zvijačne prizadevnosti pokažejo otroci tega sveta za dosego zemeljski stvari. Nesorazmerje med delovanjem otrok tega sveta in otrok luči nas privede do zahteve: postavljeni smo za oskrbnike dobrin. Vsi bomo enkrat dajali obračun svojega poslovanja. Takrat bodo vprašani: na kaj smo se v življenju zanašali? Kdo lahko za nas pričuje? Kdo so naši prijatelji? Takrat se bo mogoče nekdo v množici oglasil: »Ta je nekoč z menoj delil svoj kruh. Ta mi je v trenutku življenja, ko sem bil v stiski, pomagal, da sem se lahko postavil na noge. Ta je imel odprte oči za bližnjega…?

Evangelij vsakemu od nas izprašuje vest: kdo more reči, da ob vsem kar je dobrega storil, da ni tudi zapravil kakšne priložnosti. Morejo starši reči, da niso pri vzgoji svojih otrok ničesar opustili?Tudi duhovniki nismo vedno naredili tega, kar se je od nas pričakovalo. Ali občinski možje in državni voditelji niso zapravljali na svojih sejah časa in denarja. Ni ga med nami, pri katerem se ne bi našlo, zaradi česar bi mogel biti pred gospodarjem tožen.

Mi živimo od Gospodarjeve naklonjenosti in prizanesljivosti, ki se vedno znova sklanja nad nas s svojim usmiljenjem in nam s tem daje možnost, da bolj odgovorno uporabljamo zemeljske dobrine, darove in čas.

Ne smemo pozabiti na prvo krščansko skupnost, ki je opisana kot skupnost bratov, ki so združeni v Kristusovem duhu:«Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno« (Apd 4,32). Tu Jezus zelo jasno pokaže, kako naj uporabljamo zemeljske dobrine, da nismo mi absolutni lastniki teh dobrin, temveč je potrebno bolj bratsko in solidarno gledanje. To gledanje izvira iz dejstva, da smo vsi mi ena sama velika družina, bolj teološko povedano, mistično Kristusovo telo, Cerkev.

Obhajamo Slomškovo nedeljo, ki nas vabi, da se bolj odločno prizadevamo za vrednote vere, narodne zavednosti in zvestobe evangeljskemu krščanstvu. Slomšek je močno poudarjal vrednost osebne vere in ogroženost njene vloge v javnosti. Zato njegov moto: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodne omike«. Ta moto je še kako aktualen danes, ko nam ta luč vere ne osvetljuje dovolj naših korakov sredi zmedenosti današnjega časa, pa tudi narodova omika in pripadnost nista kaj dosti cenjeni vrednoti in ne zbujata več navdušenja in požrtvovalnosti za narod, kulturo in domovino.

Obhajanje letošnje Slomškove nedelje poteka pod geslom: Ohranite vero in po njej živite!« Danes je med nami čutiti neko nelagodnost in utrujenost. Čutimo se nemočne pred velikimi izzivi. Kristjani ne smemo spregledati, da nam na pomoč prihaja Sv. Duh in svetniški zgledi naših blaženih in svetnikov, ki so naši priprošnjiki pri Bogu.

Slovenci imamo v blaženem A. M. Slomšku veliko luč, zagovornika in pobudnika, da se z novo voljo, vero in zvestobo Bogu trudimo iz globokih korenini naše preteklosti živeti in se soočati z izzivi našega časa. Če želimo biti kristjani, ki prinašamo luč vere v svet, jo moramo najprej sami živeti. Spomnimo se Slomškove misli:«Hočeš druge vneti? Moraš sam goreti!«

24. nedelja med letom –C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 14 September 2013 19:21

Ta nedelja nam predstavi celotno petnajsto poglavje evangelija po Luku, ki prinaša tri tako imenovane prilike »usmiljenja«: o izgubljeni ovci, o izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu. Vse imajo istega protagonista, ki ni ne ovca, ne drahma in še manj izgubljeni sin, ampak Bog sam. On je pastir,  ki je izgubil eno svojih ovac, on je žena, ki je izgubila svojo drahmo, in on je oče, ki je izgubil enega svojih sinov.  Vse tri prilike, vzete iz vsakdanjega življenja, osvetljujejo skrivnost Boga, ki se razodeva človeku v nepojmljivi dobroti, plemenitosti in usmiljenju.

Ustavimo se najprej pri prvi priliki, ki je kratka. Sporočilo je zelo jasno: vsakdo je povabljen, da doživi Božjo ljubezen. Nikogar ni, ki bi bil vnaprej izključen. Vsakdo je tako dragocen v svoji enkratnosti, da je vreden priznanja in iskanja. Danes v tej naglici in preračunljivosti je človek sposoben, da zanemari »eno ovčko« in ostane pri tropu devetindevedesetih. Bog pa ne pomišlja pustiti devetindevedesetih zato, da bi poiskal eno samo izgubljeno. Ne more prenesti, da bi se na smetišču zgodovine izgubila ena sama drahma.  

Po prvih dveh prilikah je že jasno, da je vodilna misel Božje veselje, zadovoljstvo, radost. V tretji priliki o dobrem očetu to veselje prekipi in postane praznik. Oče je ves iz sebe in ne ve, kaj bi si še izmislil: naroči, naj pripravijo najboljšo obleko, prstan, z družinskim pečatom, zakoljejo naj pitano tele.

Usoda mlajšega sina, po katerem to zgodbo največkrat poimenujemo, razgrne, kako hitro lahko človek zdrsne navzdol. Ta proces se dostikrat zgodi neopazno: na koncu mladostne dobe se mlad človek želi osamosvojiti, da bi spoznali vse čare, ki jih svet ponuja. Kaj se zgodi? Malemu spodrsljaju sledijo večji, ne de se jih več kontrolirati in katastrofa je tu.

Zgodba mlajšega sina se ponavlja vsak dan pred našimi očmi. V njem lahko prepoznamo vse, ki padajo v skušnjave, da bi našli srečo daleč  od Boga. Takšen človek se prej ali slej znajde v slepi ulici. Zakaj se ne vrne nazaj? Največkrat zaradi ponosa. Raje ostaja  v nekem življenju, ki je životarjenje, ki nima smisla in je na robu obupa.

Starejši sin ni simpatičen,  pa tudi hinavec ni in se ne obnaša arogantno in neobčutljivo kakor mlajši. Je tisti, ki je več let delal in ni imel poguma, da bi si vzel kakšen prost večer in se zabaval. To kar nas pri starejšem moti je to, da se nič ne spremeni. Drži se svojega dela, ne živi pa s srcem z očetom. V njem ni pravega življenja: vidi svoje zasluge, delo, pravice… V liku starejšega sina lahko hitro prepoznamo tiste, ki niso bili pripravljeni v svojo sredo sprejeti spreobrnjenih grešnikov.

Ob teh dveh sinovih lahko predvsem spoznavamo lik očeta: pozornega, dobrega, velikodušnega, zvestega, ljubeznivega… Bog nas resnično ljubi in da to, kar se z nami zgodi, ga ne pusti ravnodušnega, ampak vse odmeva v njegovem srcu.

Drugo sporočilo prilik je, da je v sak od nas dragocen. Nismo del množice, nismo samo številka.  Bog nas pozna po imenu, vsak izmed nas je zanj neponovljiv in enkraten. Najbolje to ponazorimo z ljubeznijo mame in očeta do svojih otrok. Lahko jih imata več, pa te ljubezni ne razdelita tako, da bi vsak dobil košček, ampak vsakega ljubita z vso ljubeznijo, ki jo premoreta.

Vse tri prilike so namenjene nam vsem. Vsakdo lahko v priliki odkrije delček, ki je namenjen prav njemu. Vzemimo si čas in si v miru in odprtosti doma preberimo vse tri prilike!

23. nedelja med letom – mali Šmaren

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 07 September 2013 19:21

»Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.«

Evangelij je na določenih mestih izzivalen, nikoli pa protisloven. V istem evangeliju Jezus govori, da je potrebno spoštovati očeta in mater (prim. Lk 18,20) in glede moža in žene pravi, da morata biti eno telo in da človek nima pravice ločiti to, kar je Bog združil.

Kako razložiti današnje vrstice, da ne bodo v nasprotju s tem, kar je Jezus govoril na drugih mestih? Hebrejski jezik nima primernika za več ali manj. Ljubiti eno stvar bolj, kot drugo, ali manj, kot drugo, vse zoži in poenostavi na »ljubiti in sovražiti«. Po naše bi se stavek glasil: »če kdo pride k meni, ne da bi imel mene rajši od svojega očeta in svoje matere…« da je temu tako je potrebno prebrati vzporeden odlomek pri evangelistu Mateju (Mt 10,37). Jezus zahteva, da ljubezen do njega stopi pred vse druge ljubezni, tako tiste do ljubljenih oseb (oče, mati, žena, otroci, bratje, sestre), kot tiste do imetja.

Biti Jezusov učenec, živeti krščanstvo, je nekaj zahtevnega. Mnogi danes mislijo, da je dovolj, če kakšno nedeljo in praznik grem k sv. maši, da dam občasno kakšen dar za Cerkev in že mislimo, da smo naredili več, kot smo bili dolžni narediti. Vera ni ena stvar med drugimi, kot so služba, in druge dejavnosti, ki med seboj tekmujejo, katera mi bo vzela več časa.

Kristus ni »tekmec«, ki se bori, da bi zase iztržil, kar največ časa. Ljubezen do Kristusa ne izključuje drugih. On je tisti v katerem vsaka pristna ljubezen najde  svoj temelj in oporo, da jo lahko živim.

Kristus nikogar ne slepi in tudi nikogar ne razočara, zahteva vse, ker hoče vse dati, pravzaprav je vse dal, kajti »vzljubil nas je in daroval samega sebe za nas« (Ef 5,2). Preizkusni kamen naše ljubezni do njega je: »Vzeti nase svoj križ«. Jezus ni prišel, da bi pomnožil naše križe, ampak jim dal smisel, saj nam daje moč, da ga lahko nosimo. Tudi navidezni neuspehi in nesreče, ki so del naše poti, kristjanu ne porušijo upanja, saj lahko vedno potka na vrata, kjer bo našel pomoč. In to kar je božje, je edino kar bo ostalo. Propadlo bo tisto, kar smo zgradili zaradi napuha ali da bi uveljavili sebe. Vera je vztrajna hoja za Kristusom, je celoten in popoln odgovor na njegov klic.

Te vere in tega zaupanja nas uči Božja Mati Marija, katere rojstni dan danes obhajamo.

Marija prosi za nas. Blaženi papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici »Odrešenikova Mati«pravi, da »ima Marijino posredovanje značaj priprošnje. To moč njene priprošnje dokazuje zgodovina, ko je v težkih trenutkih izprosila milost in pomagala potujoči Cerkvi. Njeno posredovanje je podrejeno Kristusovemu, zato ga ne zasenči, ampak ga prav nasprotno, močno osvetli. V tem smislu lahko Marijino vlogo osvetlimo s podobo lune. Luna ne odseva svoje svetlobe, ampak meče na zemljo svetlobo, ki jo prejema od sonca. Tako tudi Marija ne odseva svoje svetlobe, ampak Kristusovo luč.

Verjetno mi ne moremo narediti večjega veselja Mariji, kot da  se še naprej iz naše zemlje k Bogu dviga hvalnica in zahvala za velike reči, ki jih je Bog storil njej in po njej tudi nam.

22. nedelja med letom –C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 31 Avgust 2013 19:21

Jezus nima namena dajati nasvetov o lepem vedenju. Niti noče spodbujati preračunljivosti tistega, ki je sedel na zanje mesto s prikritim upanjem, da ga bo gospodar povabil, naj se pomakne više. Prilika nas lahko zapelje, če ne pomislimo, o kakšni pojedini in o kašnem gospodarju govori Jezus. Pojedina je nebeška in gospodar je Bog. Jezus hoče reči, naj v življenju izbiram zadnje mesto, skušam bolj osrečiti druge kot samega sebe, naj bom skromen v ocenjevanju lastnih zaslug in pustim, da jih drugi prepoznajo… Samo tako me bo Bog povišal. Kako? S svojo milostjo, da bom lahko učenec njegovega Sina, kar je edina stvar, ki res nekaj velja.

Evangelij nam spregovori o dveh značilnostih Jezusovih učencev. Kot prvo je to svoboda, ki se ne pusti ujeti v črke strogega in brezdušnega izročila. Pomembno je izpolnjevanje božje volje v zavzemanju za človeka in v resničnem češčenju Boga, ki je »oče« sirotam in varuh vdovam, ki pripravlja dom zapuščenim in pelje jetnike v srečo, kot beremo v psalmu 67.

Za Jezusa ni dovolj, da je človek svoboden, želi tudi, da je resničen do Boga in do človeka. Ta resničnost se z drugo besedo imenuje ponižnost. Pred Bogom smo »veliki dolžniki«, kajti vse kar smo in kar imamo je dar, je milost. Ponižen človek je resničen in verodostojen. Beseda ponižnost je v sorodu z besedo človek, obe izhajata iz besede »humus«, kar pomeni tla. Ponižen je tisti, ki je nizko, blizu tal, prav zaradi tega ga je težko spraviti iz ravnotežja. Noge ima na tleh, zasidran je na trdni skali resnice.

Današnji evangelij je še kako aktualen, saj živimo v družbi, kjer je iskanje prvih mest, iskanje slave, uspeha in časti del našega vsakdana, ko smo pripravljeni »pohoditi« drugega, da dosežemo svoje in, ko v drugem gledamo tekmeca, ki se ga je potrebno znebiti. Zato je Jezus pri zadnji večerji spregovoril o ponižnosti in skromnosti:«Razumete, kaj sem vam storil? Vi me kličete »Učitelj in Gospod«. In prav pravite, saj to sem. Če sem torej jaz, gospod in učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dožni drug drugemu umivati noge« (Jn 13, 12-14). Biti Kristusov učenec pomeni posnemati svojega Učitelja, kar pomeni biti resničen, ponižen, skromen…

21. nedelja med letom- C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 24 Avgust 2013 19:21

»Je veliko tistih, ki se zveličajo?« To vprašanje je vedno mučilo vernike. Bila so obdobja v zgodovini, ko so mislili, da bo  zelo malo ljudi doseglo odrešenje. To se je odražalo celo v upodabljanju križanega Gospoda. V 16. in 17. stoletju so ga na primer slikali enkrat z razširjenimi rokami, drugič se roke približujejo telesu. Prvi odraža nauk, po katerem Jezus visi na križu, da odreši ves svet, drugi odraža nasprotno mnenje, da je odrešenje le za »izbrane«.

V knjigi razodetja najdemo točno število odrešenih: sto štiriinštirideset tisoč. Toda to število ima zgolj simbolično vrednost, ki ga takoj razloži izraz:«Velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti« (Raz 7,4.9).

Jezus nam bolj, kot število odrešenih, želi povedati dve stvari: kaj nam odrešenja samo po sebi ne prinaša in kaj nam pomaga k njemu. Ne koristi, ali pa vsaj ne zadošča pripadnost določenemu narodu, plemenu, izročilo ali ustanovi. Zato, da bi se rešili, ne zadostuje dejstvo, da smo poznali Jezusa, ali da smo pripadali Cerkvi. Pomembno je še nekaj. Kaj? To Jezus razloži z besedami o »ozkih vratih«. To kar nas usmerja na pot odrešenja je osebna odločitev, ki ji sledi dosledno življenje.

Iz apostolskega časa, iz prvega stoletja, se je ohranil zanimiv spis »Didache«, ki govori o dveh poteh: »Dve poti sta:ena je pot življenja, druga pot smrti. Med tema dvema potema je velika razlika. Za pot, ki vodi v življenje je lastna ljubezen do Boga in bližnjega, blagoslavljanje tistega, ki te preklinja, izogibanje poželenjem mesa, odpuščanje žaljivcem, iskrenost in uboštvo. Za pot smrti pa je nasprotno lastno nasilje, hinavščina, stiskanje reveža in laž.

Življenje prvih kristjanov je bilo vznemirjajoče. Pavla in Sila so pri oznanjevanju prijeli in obtožili:«Ti ljudje vznemirjajo naše mesto« (Apd 16,20). Prve strani Apostolskih del so polne takih ovadb, obtožb, sojenj, zasliševanj in kazni.

Danes je dostikrat naše krščanstvo postalo mlačno, vedno bolj se izbirajo lažje variante, »vstop skozi široka vrata«: to je iskanje kompromisov, olajšav, .., s tem pa se dostikrat oddaljujemo od evangelija. Takšno krščanstvo nikogar ne nagovori.

Če sredi tega sveta izpademo drugačni, se tega ni potrebno bati. Če je krščanstvo »kvas, sol, luč..«, to pomeni, da vznemirja druge in daje okus.

Če je danes malo duhovnih poklicev, pomeni, da smo mlačni, boječi, brez besed in dejanj, ki bi nagovorile druge.

Mnogi danes mislijo, da so se mnogi oddaljili od Cerkve, ker naj bi bil ideal, ki ga oznanja previsok in prezahteven. Obratno, samo doslednost in zahtevnost privlači.

Iti za Jezusom pomeni »iti skozi ozka vrata«, prositi je potrebno Sv. Duha za moč, da se ne utrudimo, da nam ne upade pogum, kajti samo ta pot je tista, ki nas vodi v odrešenje!

»Ozka vrata«, o katerih govori evangelij, niso nujna tista, ki nas bodo nekega dne dokončno privedla v nebesa, ampak tista, ki nam dovolijo že v tem življenju vstopiti v kraljestvo, ki ga oznanja Jezus in živeti v skladu z njegovimi zahtevami. Da pa je malo takih, ki v tem življenju sprejmejo in vzamejo zares evangeljske zahteve, lahko ugotovimo, ko pogledamo okoli sebe.

Bog ima tudi izredne načine odrešenja, ki jih mi ne poznamo, toda ne moremo zanašati nanje, če hote zanemarjamo dano priložnost.

Cerkev ima poslanstvo, da spodbuja ljudi k zaupanju v Boga in nas vabi na pot odrešenja. Sveti Pavel nas vabi: »S strahom in trepetom delajte za svoje odrešenje« (Flp 2,12). Odrešenje je preveč  pomembna stvar, da bi ga prepuščali naključju ter računali na to, da nam bo Bog v zadnjem trenutku še dal eno možnost.

20. nedelja med letom-C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 17 Avgust 2013 19:21

»Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne vam rečem,  ampak razdor.«

Ali niso to najbolj izzivalne besede, ki jih je Jezus izrekel? Ob njegovem rojstvu je odmevalo: »Mir ljudem na zemlji!« V svojem programu, v govoru na gori, je to poudaril: »Blagor tistim, ki delajo za mir!« Kako si sedaj razložiti to nasprotje? Potrebno je pogledati, kakšen je ta mir, ki ga Jezus oznanja in prinaša. On je prišel, da nam prinese mir v dobrem. Tisti mir, ki nas vodi v večno življenje in s tem nas želi osvoboditi neresničnega miru, ki je samo stanje nekih kompromisov, ki uspavajo vest in nas vodijo v propad.

Jezus ni prišel na svet z namenom, da prinese delitev in vojno, toda njegov prihod neizbežno pomeni delitev in nasprotovanje, kajti on nas postavlja pred odločitev.

Starček Simeon, ko je vzel dete Jezusa v naročje, je napovedal: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in znamenje, ki se mu nasprotuje, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2, 34-35).

Besede  starčka Simeona so se izpolnile, kajti Jezus sam je povzročal razdor med poslušalci in različne opredelitve: eni so ga sprejeli, drugi zavračali ali celo obsodili na smrt.

Jezus nam je postavljen za »pot, resnico in življenje« (Jn 14,7). Za pot se je vedno potrebno odločiti, resnico je potrebno spoznati in življenje sprejeti, ali pa ne.

Ta delitev se lahko zgodi tudi znotraj družine. Iz vsakdanjega življenja vemo, kako je to resnična zgodba. Je pa tudi drugo res, da vera v Jezusa lahko poveže družino v neskončno lepšem in globljem soglasju.

Cerkev je znamenje Jezusove navzočnosti v svetu. Seveda je to Cerkev križanega in vstalega Gospoda. Če to ni, pravi sedanji papež Frančišek, je samo ena od dobrodelnih ustanov. Cerkev ni simbol edinosti in miru, tako da zbira v svojo vsakogar, ne glede na to, kaj veruje in kaj dela. Edinost in mir temelji na predhodni ločitvi, iskanju in odločitvi.

Jezus na vabi, da se ločimo od silnic greha in smrti, ki delujejo v nas in okrog nas. Ravno zaradi tega nas današnje drugo berilo iz Pisma Hebrejcem vabi, da vztrajamo v odločitvi za Boga in v boju zoper zapeljivi greh. Problem je, da se lahko hitro naveličamo, utrudimo, poplitvimo…, zato je potrebno vedno gledati na Kristusa, ki je voditelj in dopolnitelj naše vere.

Jezusov čas ni minil, On je vstal in živi sredi med nami. Potrebno ga je samo odkriti in prepoznati. Včasih Bog dopusti, da nam kakšna stvar razblini naše človeške načrte, nam prekriža poti in nas prisili, da odpremo oči in se zavemo, da hodimo v napačno smer, da nas obvaruje  pred breznom, ki ga ne vidimo.

Odločitev za Kristusa, dosledna, popolna in v resnici pomeni napoved boja proti vsem, ki sejejo laž. Poučen je primer Jeremija. Opredelil se je za Boga, ne za miselnost tistega časa, kar ga je pripeljalo v spor s krajani. Toda to ga ni ustavilo. Vrgli so ga v vodnjak, da bi ga utišali. Šel je do konca v svoji preroški službi in tako rešil vsaj ostanek izvoljenega ljudstva (prim. Jer 20,9).

Kristjani smo vsak dan postavljeni pred odločitve. Znajdemo se v negotovosti, kaj ukreniti, za kaj se odločiti? Dostikrat pridemo zato v nasprotje s svojo vestjo, okolico in Bogom.

Samo dosledno  in pokončno pričevanje za Boga je tisto, ki razodeva, da hodimo po poti za Kristusom, da smo resnično njegovi učenci.

19. navadna nedelja – »Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane«

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 10 Avgust 2013 19:21

V evangeliju prejšnje nedelje nas je Jezus poučil, kako prav uporabljati materialne dobrine. Danes nas spodbuja k pravi uporabi časa. Jezus s prilikami spodbuja k čuječnosti v pričakovanju svojega prihoda.

»Imejte ledja opasana in prižgane svetilke, glejte, da vas ob svojem prihodu najdem čuječe, pa vas bom povabil k mizi, se prepasal in vam stregel«, nam danes govori Jezus.

Pas preko ledij je znamenje tistega, ki je pripravljen, da oddide na pot, kakor so bili Judje med obhajanjem pashe v Egiptu (prim 2Mz 12,11), to pa je tudi drža tistega, ki je pripravljen na delo.

Jezus nam ne govori, kot starši dostikrat govorijo otrokom: »Prinesi dobro spričevalo, pa boš dobil kolo« ali »še dve leti vztrajaj do birme, pa ti bo boter kupil moped, računalnik, pa še kaj…«

Kristjan evangeljskih naročil ne spolnjuje zaradi obljubljene nagrade, ampak zaradi vrednot, ki jih evangelij vsebuje. Ve, da je to zanj resnično dobro. Ni čuječ, zvest in razumen, ker bo zato poplačan, kajti če nagrada ne bi bila obljubljena, bi ravnal drugače, temveč se čuti nagrajenega, da mu je sploh dana možnost služiti Bogu. Božje kraljestvo, ki nam je obljubljeno, za nas ni nekaj, kar bo šele prišlo na koncu, temveč ga že sedaj posedujemo, zato smo veseli in hvaležni, da to kraljestvo sploh obstaja in hvaležni, da smo vanj povabljeni.

Ko nas Jezus vabi, da smo čuječi in pripravljeni, lahko hitro zapademo v dvoumje: da se vse to nanaša na končni Kristusov prihod, kise bo uresničil ob koncu časov in za vsakega od nas ob uri smrti. Toda, če obstaja Kristusov prihod, ki se bo zgodil tistega poslednjega dne, je tudi prihod, ki se dogaja vsak dan. To je prihod v milosti, tihi prihod, ko Gospod obzirno trka na naša vrata s svojo besedo, svojim navdihom, kakšnim dogodkom, s trpljenjem…

»Glej stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj«(Raz 3,20).

Jezus stoji pred našimi vrati in trka. Pravkar je potrkal in čaka na odgovor. Sveti Avguštin je napisal čudovit stavek: »Bojim se Jezusa, ki gre mimo« Z drugo besedo: »Bojim se, da bi šel mimo, a jaz tega ne bi opazil«. Toda kako opaziti Njega, da stoji pred našimi vrati, da »gre mimo naših vrat?« Prositi moramo Sv. Duha, da nam bo pomagal odkriti, kaj za vsakega od nas v danem trenutku pomeni odpreti vrata Kristusu: odpreti mu vrata našega srca, našega razuma, naših čustev…

Bistvo čuječnosti je v tem, da spoznamo čas Jezusovega prihoda. Nenavezanost na zemeljske zaklade je pogoj, da se Njega oklenemo kot edinega zaklada, v katerem so bo umirilo naše hrepenenje in iskanje. 

Jezus od nas pričakuje, da svoje življenje živimo odgovorno, da zvesto uresničujemo poslalnstvo, ki nam je zaupano, …, dokler ne pride On.

Lahko se zgodi, da kdo noče biti čuječ, zvest in razumen. Rajši pojeda, popiva, se upijanja in uganja vsakovrstne nespodobnosti. Ali ni zanj največja kazen v tem, da s takim vedenjem kazi svojo osebnost in ponižuje svoje dostojanstvo?

18. nedelja med letom –C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 03 Avgust 2013 19:21

Ni pomembno koliko imam, pomembno je delati dobro

Evangelij današnje nedelje se želi dotakniti  bistvenega vprašanja, ki si ga prej ali pozneje postavi vsak človek: »Kaj je smisel mojega truda in dela tukaj na svetu?« K temu nas vodi lastna negotovost in minljivost, hitro odtekanje časa in stvari.  Od praveka so ta vprašanja mučila človeka. V prvem berilu  nam pridigar daje znano ugotovitev: »Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to« Seveda se zato upravičeno vprašuje: » Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem?«

V evangeliju nekdo prosi Jezusa, da bi posredoval pri sporu med njim in njegovim bratom glede vprašanja dediščine.  Težava verjetno ni bila v tem, kako razdeliti dediščino, ampak ali jo sploh deliti?

Jezus se mi hotel postaviti na stran enega brata nasproti drugega. On je prišel oznanjat Božje kraljestvo, ki je pravičnost pred Bogom, ne le pred ljudmi. Problem med bratoma ni iskanje pravičnosti, ampak da bi drugi pridobil korist, ki mu po zakonodaji ne pripada. Gre za zelo aktualen spor, ki spremeni brate in sestre v sovražnike, med seboj se ne pozdravljajo več in se celo vlačijo po sodiščih.

Kako nevarna je ta drža obeh bratov, ki na prvo mesto postavljata dobrine, Jezus osvetli s priliko: » Nekemu človeku je polje dobro obrodilo, zato v sebi razmišljal:  »Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?« Rekel je: »Tole bom storil. Podrl bom svoje kašče in zgradil večje. Vanje bom spravil v se svoje žito in dobrine. Tedaj bom rekel svoji duši: Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj,jej, pij in bodi dobre volje«. Bog pa mu je rekel:«Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si spravil, čigavo bo?«

Kako izstopiti iz tega kroga napuha? Da postanem »bogat v Bogu«. Kopičenje stvari ni zgrešeno, napačno je kopičenje » za sebe«, za »to življenje«, kjer je vse negotovo, namesto, da bi kopičili »za Boga«, to je za dobro bližnjega in za večno življenje. To kar lahko nesemo s tega življenja, ko se od njega poslovimo, niso dobrine tega sveta, so le dobra dela, ne to, kar smo imeli ampak smo dobrega naredili.  Najpomembnejša stvar v življenju niso dobrine temveč dobra dela. Imetje ostane tu na zemlji, dobra dela gredo z nami.  Dobro, ki smo ga imeli, ostane  tu doli, dobro, ki smo ga storili, pa ponesemo s seboj. Bogati lakomnež je imel veliko premoženje, ni pa imel nič dobrega in zato je končal v peklu ( prim. Lk  16,25).

Brez vere, ki je usahnila v mnogih ljudeh današnjega časa, se nahajajo v situaciji, ki jo opisuje Pridigar, ki ni poznal življenja po smrti in opisuje ljudi, ki so ujeti samo v ta svet. Življenje postane nesmiselno in absurdno. 

Evangelij nam kaže pot. Stvari se nam bodo zdele lepe in svete takrat, ko se bomo odpovedali želji po  izključnem posedovanju in jim pustili tisti namen, zaradi katerega so nam bile podarjene.  Sv. Ignacij Loyolski, katerega god smo obhajali v sredo, 31. julija,  v knjižici »Duhovne vaje«, v točki 23, takole pravi: »Človek je ustvarjen, da Boga, našega Gospoda, slavi, mu izkazuje spoštovanje ter mu služi in s tem reši svojo dušo. Drugo na zemlji pa je ustvarjeno zaradi človeka in zato, da mu pomaga doseči namen, za katerega je ustvarjen«.

Glavna mašna prošnja prejšnje, 17. nedelje med letom, je takole prosila: »Naj ne iščemo sreče le sredi minljivih dobrin, ampak sredi tega sveta pod tvojim vodstvom tako živimo, da dosežemo to, kar večno ostane.«

Naj ta bogoslužna molitev postane tudi naša  vsakdanja prošnja, da bi se naučili modro uporabljati zemeljske dobrine, tako, da vedno ostanemo usmerjeni k večnim dobrinam!

17. nedelja med letom –C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 27 Julij 2013 19:21

»Oče naš, ki si v nebesih«

Oče naš je Jezusova molitev. Tako je začel vsako molitev, ki je zapisana v Svetem pismu: »Oče, zahvaljujem se ti… Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč…Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene… Oče, v tvoje roke izročam svojega duha…« Ravno v tem vzkliku »Aba, Oče«, se Jezus razodeva kot edinorojeni Božji Sin. Pred njim, si nihče ni drznil obrniti na Boga s tem zaupnim imenom, ki odgovarja našim: očka, ati, oči…

Oče naš vsebuje bistvo krščanske molitve, ki je zaupen sinovski ali hčerinski klic k Bogu, ki ga molivec doživlja kot ljubljenega in dobrega Očeta. Njega, ki je najvišji, vsemogočni, ki je dober, usmiljen, pa tudi močan, svoboden, pravičen… Jezus nam zagotavlja, da je Bog za nas vse to.

Na kratko se poskušajmo zaustaviti ob sedmih prošnjah, ki sestavljajo očenaš v evangeliju po Luku, pri tem si bomo pomagali še s širšim Matejevim besedilom, ki ga od davna uporabljamo, ko molimo to molitev.

»Posvečeno bodi tvoje ime«.

 S tem mi oznanjamo njegovo svetost z besedami in jo izpričujemo z življenjem, z dejanji.  Jezus je rekel: »Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).   Z drugo besedo: »Posvečeno bodi tvoje ime«, je isto kot reči:« Naj bo blagoslovljeno tvoje ime«. Nasprotje te molitve je preklinjanje, po katerem je Božje ime onečaščeno, namesto posvečeno.

»Pridi k nam tvoje kraljestvo«

Božje kraljestvo je v srcu Jezusovega oznanjevanja in življenja. Predstavlja namen njegovega prihoda na svet. Lahko bi rekli, da on ne govori o ničemer drugem. Primerja ga s skritim zakladom in dragocenim biserom. S to prošnjo prosimo, da bi evangeljsko oznanilo doseglo vse ljudi in vsakega človeka in preželo vse vidike človeškega življenja in oblikovalo vse naše bivanje.  Ko rečemo »Pridi k nam tvoje kraljestvo«, je tako, kot bi rekli »naj več ne kraljuje v nas greh« pa tudi misijonsko prošnjo Gospodarju žetve, »naj pošlje delavce na svojo žetev« (prim, Lk 10,2).

Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji«

To so besede, ki jih je Jezus izrekel v vrtu Getsemani: »Oče, ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« Najbolj smo eno z Jezusom takrat, ko njegove besede vzamemo za svoje. To je tudi pot da pridemo do miru, ki nam ga obljublja. Očetova volja je, »da bi se vsi rešili«. To je volja ljubezni, tudi ko je ne razumemo. »Zgodi se tvoja volja« je isto, kot reči: naj se čim prej uresniči tvoj načrt ljubezni za nas.  Če bi popolnoma sprejeli Božjo voljo za svojo, bi lahko celo rekli: »zgodi se naša volja«, kajti Božja volja je sedaj že postala tudi moja.

»Daj nam danes naš vsakdanji kruh«

Jezus pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,33). Na prvo mesto Jezus postavi Božje kraljestvo. To mora biti naša prva prošnja. Potem pridejo tudi druge stvari. Nevarnost je, da preskočimo prvi del očenaša in začnemo kar pri: »daj nam, daj nam, daj nam…« Med temi stvarmi, ki pridejo za prvim delom očenaša, je vsakdanji kruh. Pomeni hrano na splošno, tisto, kar nas ohranja pri življenju. Ne smemo pa pozabiti, da Sveto pismo pojmuje  človeka kot celoto, ki je sestavljen iz  duše in telesa. Tako kruh pomeni vse tisto, kar človek potrebuje za življenje. Ne smemo torej ločevati med duhovnim kruhom /evharistija in Božja beseda/ in snovnim kruhom /telesna hrana/. Jezus želi, da vedno prosimo za oboje, saj pravi: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust«(Mt 4,4). Upravičeno torej prosimo za: hrano, obleko, hišo, zdravje, delo, s katerim pridemo do kruha in ga imamo v primerni količini. Seveda je potrebno prositi tudi zato, da nas nauči bolje deliti kruh, ki ga namenja vsem kot sad zemlje in človeškega dela.

Zakaj moliti pred jedjo in po jedi? Kot znamenje hvaležnosti, da imamo vsakdanjo hrano in prošnjo, da bi jo znali deliti s tistimi, ki je nimajo in kot prošnja, da bi nekega dne lahko imeli delež pri nebeški gostiji. Tale preprosta molitev pred jedjo to lepo izrazi:«Blagoslovi, Gospod, to hrano, ki jo bomo po tvoji dobroti zaužili, nauči nas, da jo bomo znali deliti s tistimi, ki je nimajo, nekega dne pa nam delež pri tvoji nebeški gostiji«Po obedu se lahko zahvalimo: »Hvala ti, Oče, za vsakdanji kruh, ki si nam ga danes podaril«

»In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«

To je edina prošnja, v kateri ne le nekaj prosimo, ampak tudi nekaj obljubljamo, zadeva naše odpuščanje bratom in sestram. Gorje nam, če jo izgovarjamo lahko miselno, s sovraštvom in zamero v srcu. Besede bi se samodejno spremenile v našo obsodbo. Kakor, da bi rekli: »Ne odpusti mojih dolgov, kakor tudi jaz ne odpuščam svojim dolžnikom«. Če se v srcu še ne čutimo pripravljene, da bi odpustili, lahko za začetek vsaj prosimo, da nam pomaga odpuščati. Kdor želi iskreno odpustiti, je že odpustil.

»In ne vpelji nas v skušnjavo«

Kako lahko Bog koga vpelje v skušnjavo? Sveto pismo pravi: »Bog…sam ne skuša nikogar« (Jak 1,13). Da bi se izognili sleherni dvoumnosti je Italijanska škofovska konferenca takole spremenila prevod: »In ne dopusti, da pridemo v skušnjavo«. »Ne vpelji nas v skušnjavo« v resnici pomeni: »Ne dopusti, da smo zapeljani v skušnjavo«. Z omenjenimi besedami prosimo Boga, da nam v skušnjavah stoji ob strani, da bi se naša svoboda uklonila slabemu. Jezus je priporočal učencem: »Molite, da ne pridete v skušnjavo« (Lk 22,40)! In prav to uresničujemo, ko molimo očenaš.

»Temveč reši nas hudega«

Beseda »hudo« lahko pomeni dve stvari: tako slabo v moralnem pomenu, kot slabo v osebnem pomeni, to je zloba. Kdor je izkusil strašno moč satana in zla v svetu, ta je spoznal, kako dragocene so te zadnje besede očenaša. Jezus nam je zapustil najbolj preprosto in učinkoviti formulo eksorcizma, ki ga lahko vsi in vedno storimo, ko z vero ponavljamo:« »Reši nas hudega!« Ko rečemo: »Reši nas hudega«, običajno mislimo le na hudo, ki nam ga lahko storijo drugi ali demon osebno. Toda moralno zlo je lahko dveh vrst:  tisto, ki nas doleti, in tisto, ki ga mi storimo. Najbolj nevarno, pravzaprav edino resnično zlo je tisto drugo: zlo, za katerega smo mi odgovorni. Samo to nas lahko privede v večno pogubljenje. Te besede moramo torej izgovarjati v smislu:«Pomagaj nam, da ne bomo delali hudega. Reši nas, da ne bi grešili«

Na koncu nam ne ostane drugo, kot da se pridružimo prošnji apostolov: » Gospod, nauči nas moliti!« Nauči nas dobro moliti predvsem očenaš. Ta molitev je v resnici povzetek celotnega evangelija, kot je rekel Tertulijan.  Ko ga molimo z vero, se vsakokrat okopamo v evangeliju.

Povabim vas v letu vere, da v vsaki krščanski družini pred kosilom skupaj molite: »Oče naš, ki si v nebesih«. Tako se bo val Jezusove molitve, ki se širi preko stoletij, kot tok molitve, prenesel tudi na vaše družine in na vsakega posameznika.

/Prirejeno po pridigi p.Raniera Cantalamessa/

Krištofova nedelja – 21. Julij 2013

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 20 Julij 2013 19:21

»Če nam je Bog blizu, so nam tudi ljudje blizu!«

Od nekdaj so bili mostovi človeku v pomoč, da so lahko brez ovinkov in nevarnosti prečkali doline in reke, brezna in prepade.  Mostovi so vedno imeli svoj namen: zbližati se s človekom na drugi strani, približati ga sebi, posredovati materialne in duhovne dobrine, sprejemati novosti in si tako obogatiti telo in duha.

Mostovi so človeški pripomočki, ki se včasih tudi podrejo, ker niso dovolj trdno zidani, ker so popustili oporniki, ker so bremena pretežka, ker so jih omajale poplave ali potresi ali pa, ker jih je človek namerno zruši. Brez mostov, bi bili za marsikaj prikrajšani, osiromašeni, osamljeni, celo obubožani.

Za najbolj trden most je poskrbel nebeški Oče. Poslal je svojega Sina, ki je trajen most ljubezni v obe smeri: od Očeta k nam in od nas k Očetu. Vendar je tudi ta most krhek ali nekoristen, če ne zbližuje ljudi – samo če zbližuje ljudi med seboj, lahko zbližuje tudi ljudi z Bogom. In obratno: če resnično zbližuje ljudi z Bogom, jih združuje tudi med seboj.

Današnji evangelij nam to jasno pokaže. Marta sprejme Jezusa in stori vse, da bi se pri njej prijetno počutil. On pa je prišel, da nauči uporabljati most k Očetu. Marija si  izvoli boljši del zato, ker uporabi ta trenutek milosti. Za uporabo mostu je potrebno oboje: v danem trenutku prisluhniti božjim nasvetom, potem pa to uporabiti z dobroto, ustrežljivostjo in veseljem. Takrat postane most uporaben v obe smeri.

So torej dnevi, ure in trenutki, ko si moramo vzeti čas za to, da smo pri Gospodovih nogah, ga poslušamo, se z njim pogovarjamo, ga častimo in se mu zahvaljujemo. Potem pa pridejo ure, ko smo mi graditelji mostov, kot očetje in matere, starši in otroci, možje in žene, delavci in kmetje, uslužbenci in politiki, zdravniki in učitelji, in takrat mi gradimo z dobroto, poštenostjo in požrtvovalnostjo mostove do drugih, do skupne blaginje.

Krištofova nedelja je priložnost, ko mi postajamo most ljubezni, ki jo Bog želi preko naše naklonjenosti posredovati v misijonske dežele.

»Moj dar Boga slavi za vse prevožene poti!« To je geslo, ki trka na naša srca, da ob blagoslovu vozil namenimo desetino centa za vsak srečno prevožen kilometer. Ta dar je namenjen za vozila naših misijonarjev. S tem gradimo mostove do najbolj revnih, nepismenih, lačnih, …

Hvala vam za vse  vaše dosedanje darove, s katerimi ste omogočili nakup tolikih vozil MIVA  za reševanje življenj v najbolj odročnih krajih, kjer delujejo naši misijonarji.

Molitev za blagoslov naših vozil

Gospod Bog, zatekamo se k tebi in te prosimo, da blagosloviš nas in naše avtomobile. Naj nam brez škode služijo na potovanju, pri delu in razvedrilu. Pomagaj nam, da z vožnjo ne bomo postavljali v nevarnost sebe in drugih. Daj, da bomo obzirni do vseh, da bomo vedno pripravljeni ljudem pomagati in bomo tako tvoje priče vedno in povsod. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen

15. navadna nedelja

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 13 Julij 2013 19:21

Pot proti Jeruzalemu, kot jo v zadnjih nedeljah predstavi evangelist Luka, ni abstraktna pot, temveč gre skozi poti našega življenja. Od vsega začetka Jezusovega javnega delovanja je Jezus na poti: »Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost« (Mt 9, 35).

Evangelij je on sam, kot pravi  5. Mojzesova knjiga: »Ni na nebu, da bi mogel reči:Kdo nam stopi do neba, da nam jo prinese in nam jo oznani, da jo spomnimo? Tudi ni onkraj morja, da bi mogel reči: kdo nam pojde čez morje, da nam jo prinese in nam jo oznani, da jo spomnimo?( 5 Mz 30,12-13).

Jezus je človeku zelo blizu. Njegova beseda ni oddaljena od človekovega življenja. Obratno, je konkretna, vsakdanja, odgovarja na vprašanja, ki jih človek srečuje na svoji poti. Eno od takih vprašanj je:« kdo je moj bližnji?« ali pa:« Učitelj, kaj naj storim, da prejmem v delež večno življenje?« Jezus na ta vprašanja ne odgovori z ogovorom, ki bi bil »nad nebesi ali onkraj morja«. Predstavi primer iz vsakdanjega življenja:« Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in padel med razbojnike…« Govori o cesti, ki so jo vsi poznali, o dogodku, ki se je večkrat zgodil, namreč o človeku, ki je bil ugrabljen, oropan, slečen, pretepen in puščen tam na cesti napol mrtev. V tem človeku vidimo može in žene, mlade in starejše, ki se jim zgodijo podobne stvari. Še posebej lahko vidimo reko beguncev, ki tudi je tudi danes na poti v upanju, da najdejo boljše pogoje za svoje življenje. Ta cesta je široka. Mnogi kristjani, tudi duhovniki in Bogu posvečeni ljudje gredo po njej in »gredo mimo«, kajti imajo druge načrte.

Duhovnik in levit sta bila zagledana v svoj svet, v svoje delo. Nista imela časa, da bi ga namenila temu revežu. Kdo je ta tujec, ki se je ustavil? Mnogi razlagalci Svetega pisma v Samarijanu vidijo Jezusa samega. V pismu Efežanom beremo:« Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem« (Flp 2,6). To  sočutje naj bi bil razpoznavni znak vsakega kristjana: znati se ustaviti in videti tiste, ki potrebujejo naše pomoči.

Papež Frančišek je ta ponedeljek, 8. julija v Lampedusi dejal, »da smo izgubili čut za bratsko odgovornost. Zapadli smo v hinavsko držo duhovnika in levita. Vidimo na pol mrtvega brata na robu ceste, a nadaljujemo svojo pot, saj poskrbeti zanj ni naša naloga. In pri tem ostajamo mirni. Kultura udobja, ki nas je pripeljala do tega, da mislimo le nase, nas je naredila neobčutljive za kritike drugih«. Papež je še dejal, »da živimo v milnih mehurčkih, ki so sicer lepi, vendar so utvare o nepomembnem, začasnem, ki vodijo k ravnodušnosti v odnosu do drugih, celo v globalizacijo ravnodušnosti. Tako zelo smo se navadili trpljenja drugih, da nas ne zanima več. Smo družba, ki je pozabila na izkušnjo joka. To izkušnjo nam je odvzela globalizacija ravnodušnosti.«

Papež Frančišek je v Lampedusi povabil kristjane, »da prosimo Gospoda odpuščanja zaradi naše ravnodušnosti, ko smo se ugodno namestili in zaprli v svoje udobje, ki vodi v »anestezijo srca«.

Toda, kako naj se približam nekomu, ki mi je antipatičen, hudoben, prepoten, nevreden, krivičen, težak…? Nemogoče je kakršnokoli zbližanje, če nisem jaz tisti, ki sem pobudnik zbližanja, če drugi ne bo začutil, da sem mu jaz postal »bližnji«. Na meni je, ali bom zmogel ta napor, ki ga zmore samo ljubezen, napor, da zmanjšam razdalje, ki me ločijo do njega.

Bližnjega torej srečam le, če izstopim iz sebe, iz svojega sveta udobja, egoizma, načrtovanja…

Samarijan se ne sprašuje kdo je ta človek: ali je jud ali musliman, ali trgovec ali pastir? Vidi le človeka, ki potrebuje pomoči in se mu približa.

Jezusovo izhodišče ni več, kaj sem dolžan storiti, temveč, kaj od mene pričakuje bližnji. Ljubezen, ki se omejuje, ni ljubezen.

Večkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča. To pomeni: pomagati kolikor se da, pokazati razumevanje, sočutje, bližino…, to pomeni ljubiti bližnjega!

14. navadna nedelja – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 06 Julij 2013 19:21

Prejšnjo nedeljo se je Jezus podal  na pot, ki vodi proti Jeruzalemu. Vsak od nas je  od Gospoda povabljen, da se mu pridruži.

To nedeljo na to pot pošlje 72 učencev:« »Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti.«

Najprej nam pade v oči število. Zakaj ravno 72? V tistem času je to bilo število narodov, ki so jih Judje poznali na zemlji.  Od vsega začetka je evangelij odprt za vse ljudi in vse kulture. Jezus od začetka svoje poti proti Jeruzalemu ima pred seboj vse ljudi, nihče ni izključen ali pozabljen. Na binkoštni praznik bodo vsi prebivalci zemlje »slišali, kako v njihovih jezikih oznanjajo velika Božja dela« (prim. Apd 2,11).

Jezus s pogledom, ki zajame  ves svet vzklikne:« žetev je velika, delavcev pa malo«. Gre na eni strani za velika pričakovanja in na drugi je malo število učencev. Ne gre samo za veliko nasprotje v številkah. Problem ni samo v številkah, Jezus vidi problem v kvaliteti. Da kvas prekvasi testo, ga mora biti določena količina, ni pa samo problem v tem, vlogo igra tudi kvaliteta. Kot pravi Jezus: »Če pa se sol pokvari, s čim naj se soli?«

Danes se soočamo z istim problemom. Malo je oznanjevalcev,  vedno več občestev ostaja brez pastirja. To kar nas preveva s skrbjo je dejstvo, da še med temi,  se eni preveč posvečajo sebi, svojim problemom, obdelujejo svoj mali vrtiček, ali so utrujeni, naveličani, ko ne vidijo rezultatov svojega dela…

Evangelij nam kaže pot. Ob tej veliki žetvi Jezus pošilja učence po dva in dva. Logično bi bilo poslati samo enega, da bi »pokrili« več krajev. Sveti Gregorij Veliki nam daje odgovor:« Jezus pošilja po dva, kajti prvo sporočilo evangelija je ljubezen. O njej učenci naj ne bi samo govorili temveč jo oznanjali s svojim življenjem. To pomeni biti kvas, luč in sol«. Jezus sam je dejal:« Po tem bodo  vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35). Živeta ljubezen je prva in osnovna pridiga. 

Jezus je poslal po dva, da bi v medsebojnem sodelovanju in odprtosti  bili znamenje tega kar  oznanjujejo.

Pošilja jih, kot »jagnjeta med volkove«. S tem Gospod nakaže, da bo stil krščanskega oznanjevanja razviden v blagosti, nenasilju… Kljubovati bo potrebno pritisku okolja. Ravno v tem je moč učencev, kot pravi sv. Janez Zlatousti:« Dokler smo jagnjeta, zmagujemo. Če postanemo volkovi, izgubljamo, kajti v tem primeru izgubimo pomoč Pastirja, ki pase jagnjeta in ne volkove!«

Prinašati mir, božji mir. Neutrudno in vedno. To je poslanstvo učencev. Prinašati Kristusa, ki je mir.

Ta priporočila, ki jih Jezus daje učencem, niso namenjena samo izbranim, marveč vsem kristjanom, vsem, ki smo ga v veri sprejeli za svojo pot.

Biti kristjan pomeni biti človek na poti, popotnik, ki na tej poti srečuje ljudi, z njimi deli svoje bogastvo, pa tudi revščino. Zakaj so na starejših cerkvah podobe sv. Krištofa? Kajti po legendi naj bi čez deročo reko, na splavu prevažal in na ramenih prenašal potnike. Tako naj bi ga nekoč poklicalo dete, naj ga prenese. Velikan ga je vzel na ramena in dete je postajalo vedno težje. Kot, da bi nosil ves svet. Dete se je oglasilo:«Še več, kot ves svet nosiš, Krištof. Nosiš tistega, ki je ustvaril nebo in zemljo…«

To je tudi naše poslanstvo. Ko po sv. maši zapustimo cerkev in se podamo domov, v svoje vsakdanje življenje: biti prinašalec Kristusa v svet, prinašati njegov mir, njegovo luč, njegovo resnico in to na način, ki ga je Kristus priporočil dvainsedemdeseterim v današnjem evangeliju.

»Kaj pa vi pravite, kdo sem?« - 12. nedelja med letom – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 22 Junij 2013 19:21

Jezus je postavil vprašanje svojim učencem :«Kaj pravijo množice, kdo sem?« Zelo različni so bili odgovori: od Janeza Krstnika, do Elija ali eden od prerokov…

Če uporabljamo človeška merila Jezus spada v skupino znanih in izjemnih osebnosti. Drugače je, če stopimo v »svet vere«. Takrat je Jezus »Božji Maziljenec«, to pomeni Jezusu priznati absolutno edinstvenost. Prerokov je veliko, Mesija je en sam.

Kaj pomeni ime Kristus? Pomeni »maziljen«, »posvečen«. Že v Stari zavezi beremo, kako so osebe, ki so bile izbrane za kralje, duhovnike ali preroke, uvedene v to službo s te tem, da so jim na glavo izlili dišečega olja. V Svetem pismo pa tudi vidimo, kako se skozi stoletja vedno več govori o »Maziljencu«, ki bo prišel, da vzpostavi  Božje kraljestvo na zemlji.  Jezus je torej tisti, ki so ga pričakovali dolga stoletja in sedaj je s strani Petra prvič prepoznan, kot takšen. Petru in učencem Jezus takoj  spregovori o celi vrsti porazov, vse do smrti, čeprav z dobrim koncem, vstajenjem. Jezus je Mesija, toda drugačen, kot je bil v predstavi učencev.

Kaj torej odgovoriti nekomu, ki te vpraša:«Kdo je Jezus?« Je Bog – človek, ki je prišel med nas, da nas odreši. Ne z  močjo in silo temveč z ljubeznijo. Bistvo Jezusove zmage ni v izničenju ali zasmehovanju sovražnika, ampak v tem, da jih spremeni in naredi dobre.

Sveti Pavel nam v drugem berilu pravi, da je Jezus, brez razlike, napravil »Božje sinove«. Nihče se ne čuti več ali manj, ker je moški ali ženska, bel ali črn,… Zahvaljujoč Jezusu smo postali »vsi eden«. Vera vanj nam pomaga uresničevati solidarnost med ljudmi, prijateljstvo med narodi in medsebojno spoštovanje.  To iz človeštva lahko ustvarja eno samo družino.

»Kdo je Jezus?« Potrebno je iti k bistvu in to znati povedati s preprostimi besedami. Jezus je pričakovani Mesija, Božji Sin, ki je prišel, da nas reši naših sovražnikov, toda ne z nasiljem, ampak z ljubeznijo, ko je dal svoje življenje in ga nikomur ni vzel.

11. nedelja med letom – Obed pri Simonu

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 15 Junij 2013 19:21

Evangelij te nedelje nas popelje v farizejevo hišo; gospodar, z imenom Simon, ga je povabil na obed. Ko sedijo za mizo, neka žena, ki je v mestu  kot grešnica, »se prikrade« v hišo. »Prinesla je alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s svojimi solzami. Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z dišavnim oljem« (Lk 7,37-39).

Gre za nevsakdanji prizor in reakcija navzočih je pričakovana. Ne samo, da so prekršena pravila dobrega okusa, kajti uničila je vzdušje, ki se je ustvarilo pri mizi. Pod vprašaj postavlja tudi Jezusa, pa tudi njegov nauk.  Ali res ne ve, kdo je ta žena in ji pusti, da nadaljuje s tem izkazovanjem pozornosti.  V resnici pa so udeleženci omizja tisti, ki ne razumejo ljubezni te žene in njene iskrene želje po odpuščanju in novi priložnosti, ki jo vidi v Jezusu. Simon se pokaže, kot človek »trdega srca«, ki povzame misel povabljenih in začne obtoževati. Jezus, ki bere »misli srca«, sprejme to ženo in ji pusti, da mu izkaže znamenja ljubezni, pa tudi občutek krivde in kesanja. Nastopi torej trenutek, ki ga Jezus želi deliti z vsemi, kajti razodeva »srce evangelija« pa tudi »srce Boga samega«.

Jezus direktno nagovori Simona. Ne tako, kot on, na skrivnem in »za hrbtom«. Jezus govori direktno, s spoštovanjem in ljubeznijo: »Simon, nekaj ti moram povedati.« Spregovori mu s priliko. Je način, ki ga Jezus vedno uporablja, kajti najbolj se dotakne našega uma in srca.  Spregovori o  upniku, ki je imel dva dolžnika. Oba nista mogla dolga poravnati, zato jima je ves dolg odpustil. Enemu zelo veliko vsoto, drugemu »nekaj drobiža«. Vprašanje, ki ga Jezus postavi, je: »Kateri izmed njiju ga bo torej bolj ljubil?«. Odgovor Simona je bil točen. Toda ni se zavedel, da je s tem sebe postavil »na zatožno klop«. Jezus se obrne k ženi, a govori Simonu, kakšna je razlika v izkazani ljubezni. Zato Jezus zaključi: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila, komur pa se malo odpusti, malo ljubi.«

Ko zaslužni papež Benedikt XVI. razmišlja ob tem evangeljskem odlomku, pravi: »Ljubezen vedno prihaja od Boga. To, kar se je zgodilo pri tem obedu, je, da Jezus vidi to ženo v srce, jo sprejme in s tem omogoči, da to, kar je dobro in plemenito, lahko vzkali in 'požge greh' in s tem da moč za nov začetek …«

Evangelij nadaljuje: »Potem je hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal evangelij o Božjem kraljestvu.« Božja ljubezen nadaljuje svojo pot po naših poteh, da bi nas vse odrešila od »hladnosti tega sveta«, ki ni sposoben ljubiti in izkazovati znamenj ljubezni in dobrote. Zanimivo je, da kamor pride Jezus, se ustvari med ljudmi občutek novega upanja, ustvari se ozračje praznovanja. V tej skupnosti ni prostora samo za dvanajstere, tu so tudi žene, ki jih je Jezus ozdravil. Z drugo besedo, nihče ni izključen iz te skupnosti in vsak ima svoj delež soodgovornosti pri oznanjevanju evangelija.

9. navadna nedelja – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 01 Junij 2013 19:21

»Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša!« Te besede izgovarjamo vsakokrat, tik pred sv. obhajilom. Ta stavek iz evangelija današnje nedelje je izrekel stotnik, ki je imel bolnega služabnika. Zaradi svoje skromnosti in ponižnosti se ni imel za vrednega, da se sam poda k Jezusu temveč pošlje služabnike. Ta bolni služabnik je suženj. Stotnik pa je pogan, ki pa je imel dobre odnose z Judi, celo shodnico jim je pozidal. Gre za človeka, ki je na dobrem glasu, pa čeprav je v službi okupatorja. Presenetljivo je, da Judje prosijo Jezusa v prid pogana.
Še bolj občudovanja vredna je stotnikova iskrena, globoka in spoštljiva vera. Iskrena, ko tako preprosto in prepričljivo primerja Jezusovo oblast nad boleznijo s svojo oblastjo nad vojaki. Globoka, ker sploh ne dvomi o Jezusovi moči nad boleznijo in njegovi volji, da bi bolnika ozdravil. Spoštljiva, ker ima sebe za nevrednega, da bi ga Jezus počastil s svojim obiskom in stopil v njegovo hišo. Takšna vera ne zasluži le pohvalo, temveč tudi uslišanje. Dosegla je oboje.
Jezus se je obrnil k množici, ki ga je spremljala, in rekel: »Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere!« Ni rekel, da ni našel vere v Izraelu, ampak, da jo je našel v poganu več. To pa še bolj preseneča, ker ta človek ni poznal Svetega pisma, ki bi mu pomagalo verovati. Kaj je bilo tako posebnega v stotnikovi veri? Njegova vera je bila brez osebnih interesov, je pristna, absolutna in ponižna.
Zakaj brez interesov? Stotnik ne prosi čudeža zase, ne za člana svoje družine ampak za svojega sužnja. Naša molitev je najbolj čista takrat, ko je v službi drugih in prosi za druge.
Pristna vera. On čudeža ne meša z neko magično močjo, ki bi jo Jezus uporabljal po svoji volji, mimo Očeta, ampak je izraz Njegove povezanosti z Očetom.
Absolutna vera se odraža v drži, da Jezus lahko ozdravi na daljavo, zgolj z besedo, da za njegovo delovanje ni omejitev, da je njemu vse mogoče.
»In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega!«
Povabljeni smo pri vsaki sveti maši, da ponavljamo stotnikove besede:« Gospod, nisem vreden, da prideš k meni!«
Ali sploh pomislimo, kdo prihaja k meni. Če bi se tega v polnosti zavedali bi tudi mi s stotnikom delili občutja ponižnosti in nevrednosti.

Sveta Trojica – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 25 Maj 2013 19:21

Praznik Sv. Trojice, ki ga obhajamo nedeljo po binkoštih, je uvod v cerkveni del leta, ki ga imenujemo »nedelje med letom«, ali pa »navadne nedelje«, ker ne obhajamo nobenega posebnega praznika vezanega na Jezusovo življenje. Praznik Sv. Trojice želi osvetliti vse te nedelje, ki so pred nami, kot da nas želi povabiti, da vsak dan, vsako naše delo …, začnemo »v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha«.

Smo pred »skrivnostjo«, ki vodi vso zgodovino sveta od začetka svarjenja. To čudovito izrazi odlomek iz knjige Pregovorov: »Gospod me je imel v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli. Bila sem zasnovana od vekomaj, od začetka, preden je bila zemlja …. (Prg 8, 22-23). Krščansko izročilo je v Modrosti videlo »Besedo, ki je bila v začetku … in po kateri je vse nastalo« (Jn 1-2). »Temelji zemlje« in vsaka stvar nosijo na sebi znamenje tega odnosa, ki je med Očetom in Sinom. Lahko rečemo, da vsaka stvar nosi na sebi »znamenje« tega, po čemer je bilo ustvarjeno.

Pismo Rimljanom tako lepo govori o Božji ljubezni, ki je izlita v naša srca: » Božja ljubezen  je izlita v naša srca  po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Sveti Duh je tisti, ki nam omogoča, da postajamo tempelj Boga, njegova lastnina. Sveti Duh je tisti, ki nas »usmerja« k Božjemu srcu, k temu, kar je Božjega, to je k ljubezni,  ki povezuje v eno Očeta, Sina in Svetega Duha. 

Ta »Božja družina«, ki je stopila v našo zgodovino, je stopila zato, da tudi nas pritegne v to skrivnost. Vsi smo poklicani, da smo del te »Božje družine«. Začetek in konec  zgodovine je zaobsežen v to dinamiko. Za Cerkev in vsa njena občestva je to nenehen izziv, da živi ljubezen in jo udejanja.  Zato tudi pravimo, kjer je ljubezen, tam je Bog! To je lepo povzel indijski pesnik Khalil Gibran: »Ko ljubiš, ne reči, da imaš Boga v srcu temveč reci, sem v srcu Boga!«

Vsako bitje najde svojo polnost šele, ko je v odnosu, ko je v občestvu. Takrat lahko uresniči vse svoje potenciale.  Ravno zaradi tega Drugi vatikanski koncil govori o tem, da Bog ne želi človeka in ga ne odrešuje kot posameznika, temveč znotraj občestva. S tem namenom je bila »rojena« Cerkev. Sveti Pavel je to doživljal še na poseben način, zato  vabi kristjane: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas« (Ef 5,1).

Praznik Svete Trojice je zato vabilo, da se še bolj včlenimo v to skrivnostno občestvo ljubezni, kajti, kot ugotavlja II. Vatikanski koncil, da se odrešenje uresničuje tako, da nas Bog »zbira ob sebi« v svoji »Božji družini«. Odrešenje ni nič drugega, kot biti v občestvu z Bogom in drug z drugim!

Binkošti – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 18 Maj 2013 19:21

»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju« (Apd 2,1). Minilo je petdeset dni od velike noči in učenci, skupaj z Marijo, so bili zopet zbrani v dvorani zadnje večerje. Po veliki noči so se redno zbirali k molitvi, prebiranju Božje besede in »lomljenju kruha«. Ta tradicija se ni nikoli več pretrgala, od takrat do danes. Ne samo v Jeruzalemu, temveč po vseh krajih sveta, se kristjani zbiramo »na določenem kraju« k molitvi, prebiranju Božje besede in da se hranimo »s kruhom življenja«.

Binkoštni dan je bil nekaj posebnega. Ne samo zaradi tega, kar se je zgodilo v dvorani, kjer so bili zbrani učenci, temveč tudi zunaj.  Apostolska dela govorijo, »da je nenadoma nastal šum z neba, kot bi se zbližal silovit veter in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.« Šlo je za nek naravni pojav podoben potresu, ki so ga čutili v Jeruzalemu, tako da so mnogi pritekli k tej hiši, da bi videli, kaj se je zgodilo. Čudno, streslo se je, pa se ni podrla nobena stavba. Na zunaj se ni videlo torej nič. Sprememba je nastala v notranjosti dvorane. Učenci »so videli jezike podobne plamenom, ki so se razdelili in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati«. Ta dogodek je temeljito spremenil učence. V sebi so čutili »novo moč, navdušenje, …« Z drugo besedo, strah je bil premagan, vse, kar jim je Jezus govoril, so videli jasneje, naenkrat so stvari razumeli,  »odvezal« se jim je jezik, niso se več bali o tem, kar so v sebi doživljali, govoriti javno ... Cerkev začenja svojo pot pod vodstvom Svetega Duha. Vrata dvorane zadnje večerje, ki so do tedaj bila zaprta, se odpro na stežaj za vse narode in jezike. Na binkoštni praznik so padle pregrade, ki nas ločujejo.  Rojena je bila skupnost, v kateri ni več iskanja lastnih koristi, ampak prizadevanje za skupno dobro. Sveti Duh začne pisati novo zgodovino, zgodovino  občestva in prijateljstva. Ta novost ni sad človeške modrosti. Prihaja »od zgoraj«, kot to simbolično nakazujejo jeziki v podobi plamena. Vse se torej dogaja v dvorani zadnje večerje in »pred vrati«, ki odpirajo pot v svet. To je Jezus napovedal: »Ko pride on, Duh resnice, vas bo vodil k vsej resnici« (Jn 16,13).

Osamljenost, prepiri, razdori, zmešnjave,  vojne, borba za prevlado in oblast … niso več stvari, iz katerih se človeštvo ne more »izvleči«, kajti Sveti Duh je tisti, ki »spreminja obličje zemlje«; seveda če živimo »po Duhu«, ki nam je dan. Sveti Pavel nam tudi pokaže sadove: ljubezen,  veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje (prim Gal 5,22). Teh sadov potrebuje današnji  svet, ki dostikrat stoji pred »zaprtimi vrati« in čaka, da se nekaj spremeni. Sveti Duh je dan vsakemu od nas, da izstopimo iz svojih ujetosti, strahov in začnemo prinašati v svet Božjo ljubezen. Kadar živimo in prinašamo evangelij v svet, se »ogrevajo srca ljudi« in mi se vedno bolj čutimo, da nas vodi Božji Duh.

7. velikonočna nedelja –C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 11 Maj 2013 19:21

Današnji evangelijski odlomek je vzet iz Jezusove »velikoduhovniške molitve« Osrednja misel te molitve je prošnja: »da bi bili vsi eno, da bo svet veroval«. Jezusova želja je, da bi učenci bili eno, kakor sta eno Jezus in Oče.

Današnja družba je zgrajena na kompromisih. Vsak se mora nečemu odpovedati. Po tej logiki, bi se Oče moral odpovedati delčku tega, kar ima v korist Sina.

Toda, enost med Očetom in Sinom je v tem, da ostaneta oba, kar sta, v eno pa ju druži ljubezen.

Tako je tudi, ko gre za enost med ljudmi. Vsakdo naj ostane, kar je. Ljubezen ne zanika različnosti, še manj jih uničuje, temveč jih z razumevanjem sprejema, povezuje, prerašča… Po takšni ljubezni živi Bog med nami.

Vsem štirim evangelistom je skupno, da opisujejo  istega Jezusa, a ga opisuje vsak nekoliko drugače. Celo pri molitvi očenaša, pri naštevanju blagrov in pri posvetilnih besedah svete evharistije se med seboj razlikujejo. A se prav v teh različnostih dopolnjujejo. Nobeden ne pove o Jezusu vsega, a se v opisovanju njegove osebnosti in dela čudovito skladajo. Vzor za vse kristjane, kako naj bi po veri v istega Jezusa postajali eno.

Ta ljubezen naj bi povezovala kristjane in tudi ljudi vseh drugih veroizpovedi na svetu. To je edina pot, po kateri more svet spoznati, da smo Jezusovi učenci, le tako je možno skupno slaviti Očeta, ki je v nebesih.

Jezus pravi naj drug drugemu izkazujemo ljubezen :«kakor sem vas jaz ljubil«. Njegova ljubezen je drugačna, kakor zmore biti zgolj človeška. Ta je pogosto sebična, preračunljiva, zlagana…, zato mnogi dvomijo v ljubezen. Toda mi prevečkrat vidimo samo hibe, pozabljamo pa, da poznamo tudi vzore najpopolnejše človeške ljubezni /ljubezen staršev do otrok, ljubezen in zvestoba v zakonu…/, ki je slutnja in odsev Božje ljubezni.

Vsak od nas je poklican, da živi ljubezen in s tem gradi enost in to na mnoge načine: s spoštovanjem drugega, odpuščanjem, usmiljenjem, dobroto… Vse to je pot po kateri se bližamo Bogu in rastemo v enosti med seboj!

Gospodov vnebohod - C

Podrobnosti

Objavljeno Četrtek, 09 Maj 2013 08:41

Evangelist Luka je tisti, ki med evangelisti daje Jezusovemu vnebohodu največji poudarek. Z njim sklene evangelij in začne Apostolska dela. Z drugo besedo, želi nam povedati, da se zaključuje »Jezusov čas« in začenja »čas Cerkve«.

To kar nas preseneča je, da so se učenci z velikim veseljem vrnili s kraja Jezusovega vnebohoda. Tega niso doživeli, kot odhod, kar pomeni, da njegove bližine ne bodo nikoli več čutili. Obratno doživljali so resničnost besed: »kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi« Spoznali so, da ostaja med nami po svoji Besedi, po Kruhu in Vinu, po ljubezni… Z vnebohodom Jezus ni odšel, ampak se je za vedno nastanil med nami. Kakor on ni zapustil Očeta, ko je z učlovečenjem prišel med nas, tako se ni ločil od nas, ko se je vrnil k Očetu. Če je z učlovečenjem vzpostavil odnos med nebom in zemljo, tega odnosa z vnebohodom ne prekinja, ga razširja. Če so ga prej ljudje lahko srečevali v Palestini, je na poduhovljen način sedaj navzoč vsem ljudem vseh časov.

Jezus dejansko izgine izpred oči učencev, toda zato, da bi bil navzoč na drugačen, bolj intimen način, ne več zunaj, ampak znotraj njih.

Evangelist Luka tesno povezuje vnebohod in pričevanje. Učenci, in s tem tudi vsak kristjan, mora biti pred svetom priča Jezusovega vstajenja, priča Gospodove navzočnosti sredi med nami.

Jezus svoje učence ne pošilja samo oznanjat evangelij ampak »pojdite in bodite moje priče«. To pomeni veliko več, kot samo oznanjevalci. Biti priča pomeni živeti evangelij, prej z življenjem, kot besedo. S tem, bodo pokazali, da je evangelij resničen, da je studenec miru, veselja, svobode….

Jezus nam hoče povedati, da njegova živeta beseda v resnici spreminja svet.

Jezus torej vabi učence in tudi vse nas: bodite moje priče, bodite moja živeta beseda.

Veliko govorimo o novi evangelizaciji, ki ne bo toliko v novem pastoralnem načrtu, novih metodah, besedah, … temveč predvsem po kristjanih, ki dosledno živijo evangelij, brez prirejanja in kompromisov.

VI. velikonočna nedelja – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 04 Maj 2013 19:21

»Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.«

O katerem miru govori današnji evangeljski odlomek? Ne o miru, ki vlada tam, kjer ni vojn, sporov in najrazličnejših napetosti. Tudi o tem miru govori evangelij na drugem mestu, ko pravi: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovali se bodo Božji otroci« (Mt 5, 9). V tem odlomku Jezus govori o drugi vrsti miru, o notranjem miru, o miru, ki ga človek doživlja v svojem srcu, ko je v pravem odnosu s svojim bližnjim in Bogom. Da govori o tem miru, se razume iz Jezusove misli: »Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« Gre za poglaviten mir, brez katerega tudi »zunanji« mir ne obstaja.

Jezus za besedo mir uporablja hebrejsko besedo: »shalom«. S to besedo se Judje pozdravljajo. S to besedo je Jezus pozdravil učence po vstajenju od mrtvih. Predno Jezus  pošlje svoje učence na misijonsko pot, jim da naročilo: »V katero koli hišo  pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!'« (Lk 10, 5).

Če hočemo razumeti, kakšen mir nam Jezus daje, se je potrebno poglobiti v Sveto pismo. Tako vidimo, da je Jezusov mir več, kot odsotnost vojne ali sporov. Govori o stanju človeka, kot o počitku, varnosti, uspehu, sreči …  Govori tudi o »Božjem miru« (Flp 4,7) in celo »Bog miru naj bo z vami vsemi!« (Rim 15,32).

Mir ne označuje samo tega, kar nam Bog daje, temveč govori o tem, kar Bog je. Neka himna, posvečena Sveti Trojici, Boga imenuje »Ocean miru«.

Vse to nam govori, da se mir, o katerem govori Jezus, ne more doseči brez Boga. Italijanski pesnik Dante Alighieri, avtor Božanske komedije, je to Jezusovo misel lepo izrazil v enem stavku: »Izpolnjevanje Božje volje je naš mir!« Jezus nam pove tudi, kaj je tisto, kar kali ta mir: strah, tesnoba, motnje, vznemirjanje …  Kako pregnati vse te nevšečnosti? Res je, da je to v neki meri odvisno tudi od našega značaja, zdravja, okolja … Jezus nam v Evangeliju ne daje čudežnega zdravila, pokaže pa nam pot: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga, tudi vame verujte.« Pot do miru je torej zaupanje v Boga!

Neki mož, ki je bil na smrtni postelji, njegovi dnevi so bili šteti, je mirno ležal predan v Božjo voljo. Vprašal sem ga: »Kako ste?« Pa mi je takoj odgovoril: »Gledam smrti v oči. Pa se je ne bojim. Moja vera v Boga mi daje notranji mir. Sem Bogu resnično hvaležen zanjo …!«

Sedaj vemo, kaj zaželimo drug drugemu, ko si pri sv. maši podamo roke in si rečemo: »Mir s teboj!« Zaželimo si, da bi naša srca bila napolnjena s Kristusovim mirom, ki presega vse darove, kot so: imetje, zdravje, poklic, služba …

V. velikonočna nedelja – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 27 April 2013 19:21

Po vstajenju so apostoli in učenci Vstalega srečevali  v dvorani zadnje večerje, na poti v Emavs, ob Tiberijskem morju.  Mi se lahko z Njim srečamo  ob nedeljah, ko se zberemo ob oltarju. Gre za srečanje tega istega, ki je dejal učencem z žalostjo v srcu: »Le malo časa bom še med vami!« Mnogim se danes zdi škoda časa za ta nedeljska srečanja, ko pa je potrebno skrbeti tudi za kondicijo telesa, počitek ali gibanje. Po drugi strani pa ta odločitev za seboj potegne dejstvo, da se začnemo zapirati vase, vedno bolj ostajamo sami, s svojimi problemi in načrti.

Biti veren pomeni, da vedno znova preraščam sebe in se podajam na pot. Tako za seboj zapuščam »grob«, v katerega sem se ujel, za seboj puščam staro in hitim naproti novemu.

Božja beseda V. velikonočne nedelje govori o »novem nebu in novi zemlji«, o »novem Jeruzalemu« in v evangeliju o »novi zapovedi«.

Kdaj je Jezus dal učencem novo zapoved? Pri zadnji večer, potem ko je dvorano zapustil Juda Iškarijot s svojim zvijačnim naklepom. Takrat je ozračje postalo domače in zaupljivo: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!«

Vsako nedeljo, ko se zberemo ob oltarju, tudi nam Jezus želi sporočiti, da nas ljubi. Ko to začutimo, se tudi v nas začne proces »prebujanja« ljubezni, ki je drugačna od tiste »vsakdanje«. Ta ima globlji temelj in prerašča naše osebne meje. Tu se rodi želja po nečem, kar je različno od vsakdanjega, kar je boljše, pravičnejše in resničnejše.

Jezus nam kristjanom ne naroča, da ustvarimo »krščansko državo«,  temveč, da smo v občestvu z Njim, da poslušamo Njegov glas. Takrat veljajo za nas besede Razodetja: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo z njimi, njihov Bog!«

Bližina Gospoda je tista, ki nas spreminja, to je začetek »novega neba in nove zemlje«, ko smo sposobni v drugem prepoznati sestro in brata in mu izkazovati ljubezen, kot jo Gospod nam izkazuje.  Tako se začne ustvarjati skupnost, občestvo, ki je kraj Jezusove navzočnosti: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20).

Tam, kjer je Gospod, ni več prostora za staro. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35)

Večkrat slišimo koga, ki pravi: »Jaz ga ne pozdravljam, ker me on ne pozdravlja!« Pa ta človek ne pomisli, da morda drugi govori enako. Če nihče ne prebije ledu, se ta samo debeli. Jezus nas vabi, da naredimo prvi korak. Če bi to bili sposobni začeti uresničevati v naših družinah, bi bilo manj zakonskih kriz, kjer vsakdo pričakuje, da se bo po prepiru nasmehnil ali izrekel besedo sprave.. Potrebno je biti prepričan, da ni ponižan tisti, ki gre naproti, ampak  ta, ki ga je drugi prehitel….

Rimski zgodovinar Tertulijan, ko opisuje kristjane, mu je najbolj padla v oči medsebojna ljubezen in njihova pripravljenost na žrtev.

Nova zapoved ni samo razpoznavni znak za kristjane, je »obraz« Vstalega Gospoda, ki je prisoten v krščanskih skupnostih, ki se trudijo, da bi odgovorili na ljubezen Boga tako, da jo živijo v odnosu do bližnjega.

Kdor se poda na pot ljubezni bo odkril nova obzorja, ki si jih darovalec sploh ni predstavljal. Življenje postane drugačno, lepše. Najbolj pa je vredno to, da postanemo podobni Bogu!

4. velikonočna nedelja – nedelja Dobrega pastirja

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 20 April 2013 19:21

Vsako leto na 4. velikonočno nedeljo beremo odlomek iz Janezovega evangelija o Dobrem pastirju. Prejšnjo nedeljo smo bili z ribiči ob Genezareškem jezeru, danes nas Božja Beseda popelje k pastirjem. Obe  vrsti poklica sta v evangelijih zelo prisotni. Od prve pride za učence naziv »ribiči ljudi« od druge »pastirji duš«.

Veliki del Galileje je takšen, da je bolj primeren za pašo, kot za poljedelstvo. Trave je malo in čreda se je morala  prestavljati iz enega dela na drugega. Pašniki niso bili ograjeni in zato je moral biti vedno navzoč med čredo pastir. Pokojni profesor Svetega Pisma in velik poznavalec Svete dežele Aleksič  je takole opisal tamkajšnjega pastirja: »z veliko palico v roki, vedno buden in pozoren sredi svoje črede, poln ponosa, kot da opravlja najbolj vzvišen poklic…« Ravno zaradi tega je ta poklic v zgodovini Izraela dobil takšno spoštovanje.

V Stari zavezi je Bog sam predstavljen kot pastir svojega ljudstva. V psalmu 23,1 beremo: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, na zelenih pašnikih mi daje ležišča.« V psalmu 95,7: »On je naš Bog, mi pa smo ljudstvo njegove paše in ovce njegove roke.« Tudi Izaija, ko govori o prihajajočem Odrešeniku, pravi: »Kakor pastir pase svojo čredo, s svojo roko zbira jagnjeta in jih nosi v svojem naročju, doječe pa rahlo vodi« (prim. Iz 40,11). Podoba o pastirju najde svojo polno uresničitev v Jezusu: »Ko je videl množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce brez pastirja« (Mt 9,36). Svoje učence je imenoval: »mala čreda«. Apostol Peter zato Jezusa v svojem pismu imenuje »Pastirja duš«: »Kakor ovce ste namreč blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš« (1 Pt 2,25). Sv. Pavel ga v pismu Hebrejcem imenuje: »veliki pastir ovc« ( Heb 13,20).

Današnji evangelij, ko govori o Jezusu kot Dobrem pastirju, želi podčrtati dve njegovi značilnosti. Prva se nanaša na medsebojno poznavanje: »poznam jih in hodijo za menoj« (Jn 10,27). Danes redijo ovce  predvsem zaradi mesa, v Jezusovem času je bilo to predvsem zaradi  volne in mleka; ravno zaradi tega so ovce ostale dolgo v čredi in pastir  je lahko dodobra spoznal značaj vsake in do vsake si je ustvaril svojski odnos.

Jezus nam s to prispodobo želi povedati, kako dobro pozna prav vse svoje učence. Vsakega od nas pozna po imenu in vsakemu izkazuje ljubezen na način, kot da bi bil edini. Jezus želi šteti samo »do ena« in »ta ena« je vsak od nas.

Druga stvar, ki jo želi podčrtati evangelij, je, da »jim daje večno življenje, nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (Jn 10,28). Divje živali, kot npr. volkovi, so vedno bile nevarnost za pastirje. Na takih samotnih pokrajinah so predstavljali stalno grozečo nevarnost. V teh nevarnostih se je najbolj pokazala razlika med pastirjem, ki je svoje poslanstvo opravljal »s srcem«, in tistim, ki mu ni bilo kaj dosti za ovce, temveč je v ospredju bil njegov zaslužek.

V preizkušnji se pokaže, kateri pastir je pastir s srcem, kajti ta ostane s svojo čredo, jo varuje; vsaka ovca mu je dragocena in jo varuje, da se ji kaj ne zgodi. Ravno zaradi te simbolike nam Cerkev na nedeljo Dobrega pastirja po Božji Besedi sporoča, da je velika noč tisti trenutek, ko je Kristus v  polnosti razodel, da je resnično Dobri pastir, kajti dal je življenje za svoje ovce, za vsakega od nas.

Ali me ljubiš? /3. velikonočna nedelja/

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 13 April 2013 19:21

Jezus je s svojim vstajenjem premagal smrt. Ta smrt ni bila samo navidezna, temveč resnična. Vstali Gospod je isti, ki je trpel in umrl na križu.  Zato učenci zatrjujejo, »da so z Njim jedli in pili, potem, ko je vstal od mrtvih« ( prim. Apd 10,41).

Dogodku, ko Vstali ob  Genezareškem jezeru pripravi žerjavico in na njej ribo in kruh, sledijo tri vprašanja Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš ?« Vprašanju sledijo trije odgovori: »Gospod, ti veš, da te mam rad.« Sledijo tri naročila: »pasi moja jagnjeta« in »pasi moje ovce«. S tem Jezus postavi Petra za svojega namestnika za zemlji.  Zaupana mu skrb za »Jezusovo čredo«. To nalogo mu je Jezus že prej obljubil:  »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala« (prim. Mt, 16,18-19).

To, kar nas najbolj preseneti, je, da Jezus ostaja zvest obljubi, ki jo je dal Petru, pa čeprav Peter ni držal obljube, ki jo je dal Kristusu, da je pripravljen celo umreti zanj. Trojno vprašanje, ki ga Vstali postavi Petru, se lahko razloži s tem, da mu je s tem dana priložnost, da lahko izbriše trojno zanikanje med Jezusovim trpljenjem.

Bog daje človeku vedno še eno možnost; prvi lahko sledi druga, drugi tretja …; z drugo besedo, Bog nam daje neskončno možnosti. Gospodovo zaupanje in odpuščanje je Petru omogočilo, da je postal nova oseba, močnejša, sposobna držati dano besedo, biti zvesta do smrti.

Peter je pasel Kristusovo čredo na začetku njene poti, ko je Cerkev »zapustila« Galilejo in se podala na vse poti sveta. Peter je to čredo povezoval, potrjeval v veri in na koncu dal življenje zanjo. Če bi danes sledili Kristusovemu vzgledu in dali priložnost nekomu, ki nas je prvič zatajil, koliko manj izgubljenih oseb bi imeli, koliko več srečnih in uresničenih in manj razočaranih in izgubljenih.

Pogovor med Kristusom in Petrom lahko prenesemo v svoje vsakdanje življenje. Sveti Avguštin, ko razlaga ta evangeljski odlomek, pravi: »Ko Kristus sprašuje Petra, postavlja vprašanje tudi vsakemu od nas: ali me ljubiš?« Krščanstvo ni skupek idej in zapovedi, je nekaj veliko globljega. Gre za odnos prijateljstva z Jezusom Kristusom. Zanimivo, da je Jezus pri vsakem čudežu postavil vprašanje »ali veruješ?«, nikoli »ali me ljubiš?« To vprašanje postavi samo sedaj, po trpljenju in smrti, ko nam je dal dokaz svoje največje ljubezni.

Ljubezen, ki jo mi izpovemo Jezusu na njegovo vprašanje »ali me ljubiš«, on spreminja v služenje drugim: »Pasi moje ovce.« On torej ne želi sadov  te ljubezni zase, temveč da skrbimo za »njegove ovce«. Naša ljubezen do Jezusa ne sme biti samo nekaj čustvenega, temveč se mora udejanjiti v našem odnosu do drugih, s tem da postane služenje. Blažena mati Terezija je to zelo lepo izrazila: »Sad ljubezni je služenje, sad služenja je mir.«

»Moj Gospod in moj Bog!« - 2. velikonočna nedelja

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 06 April 2013 19:21

Na veliko noč zvečer so bili apostoli vsi skupaj v dvorani zadnje večerje. Vrata so bila tesno zaprta. Vstali Jezus, ki je bil čez dan z učencema na poti  v Emavs, se je naenkrat pojavil sredi med njimi. Med zadnjo večerjo jim je bil obljubil, da jih ne bo zapustil. Tedaj tega niso razumeli in mu tudi niso verjeli. Ta večer začenjajo stvari razumevati v drugačni luči. Jezus je drugačen, na telesu so znamenja žebljev in prebodene strani. Jezus je med njimi, da jim zaupa poslanstvo: »Kakor je mene poslal Oče, tudi jaz vas pošiljam!« Gre za eno samo poslanstvo, ki ima izvor v Očetu in preko Sina prihaja na učence. To poslanstvo je, da prinašajo v svet mir in odpuščanje. Ta večer je prežet z veseljem, saj so učenci zopet »našli« svojega  Gospoda.  Tudi učenca, ki sta se vrnila iz Emavsa, sta prekipevala od veselja. Samo eden je še v sebi gojil žalost, Tomaž, ki ne verjame svojim tovarišem, želi se sam prepričati. Ostaja ujet v žalost in razočaranje.

Čez osem dni so učenci zopet zbrani na istem kraju; tokrat  je tudi Tomaž  med njimi. Vrata so še vedno tesno zaprta. Še vedno se čuti strah in nevera. Vstali jih pozdravi s tipičnim velikonočnim pozdravom: »Mir vam bodi!« Takoj  s pogledom začne iskati Tomaža, ga pokliče po imenu, se mu približa ... Tomaž pred Vstalim ne more narediti drugega, kot da izpove svojo vero: »Moj Gospod in moj Bog!« To je izpoved vseh nas, ki se bomo od tega trenutka naprej pridružili skupini dvanajsterih. Vera od tega trenutka naprej se ne rodi več »iz gledanja«, temveč iz poslušanja Vesele novice, ki jo oznanjajo apostoli. Vstali Gospod kliče tudi nas po imenu, se sklanja nad našo krhko vero, nas vabi, da tudi mi položimo svojo dlan v znamenja trpljenja. Tako Vstali Gospod jemlje nase našo nevero in jo spreminja v prijateljstvo in mir.

Poslušanje evangelija in izvrševanje dobrih del sta pot, kjer tudi mi lahko srečamo Vstalega. To je vir našega veselja in naše vere!

VELIKONOČNI PONEDELJEK – NA POTI V EMAVS

Podrobnosti

Objavljeno Ponedeljek, 01 April 2013 01:00

Dva učenca sta bila namenjena v svojo domačo vas, Emavs. Izgubila sta upanje, saj je Kristus, v katerega sta položila ves  smisel svojega življenja, umrl.  Vstali Jezus se jima pridruži, ne da bi ga onadva prepoznala. Govorita mu o tem, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tisti petek popoldne, o smrti Jezusa iz Nazareta. Izražata svojo neskončno žalost, obup in izgubljenost. 

Kristus, ki ga na začetku nista prepoznala, a sta sprejela njegovo družbo in pogovor, jima tiste dogodke razlaga v luči  Svetega pisma. Potrpežljivo jima vrača vero in zaupanje.

Verjetno smo tudi mi kdaj podobni tema učencema, ko postanemo malodušni in nam zmanjka upanja, ko smo razočarani nad stvarmi in dogodki, ki se nas dotaknejo. Če si takrat pustimo pomagati, bomo tudi mi spoznali smisel vsega  tega. Potrebno je Gospodu odpreti svojo dušo. Kajti z njim vedno prideta veselje in želja, da ponovno začnemo znova, kot učenca, ki sta »še tisto uro vstala in se vrnila v Jeruzalem« …Toda moramo si pustiti pomagati in biti pripravljeni ubogati nasvete, ki jih prejmemo.

V našem okolju je še veliko razočaranosti in teme. Poslanstvo kristjana je, da nadaljuje Jezusovo poslanstvo. Tega lahko opravljamo samo skupaj z Njim.  Zato je naša molitev: »Ostani z nami, kajti proti večeru gre!« Ostani z nami, kajti brez tebe živimo v temi in naše življenje je brez smisla. Brez tebe smo zmedeni in izgubljeni. S teboj pa ima vse nov smisel.

Pomagaj nam, da bomo zvesti in da bomo znali pozorno poslušati dober nasvet tistih oseb,  po katerih ti vstopaš v naše nenehno potovanje k tebi!

Kakšna škoda bi bila, če ne bi znali »zadržati« Gospoda, ki se nam želi pridružiti na poti našega vsakdanjega romanja!

VELIKA NOČ 2013

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 30 Marec 2013 19:51

»Shaloooom!«  »Mir vam bodi!«

Kdo ve, kako je tisto velikonočno jutro ta pozdrav  zvenel na Kristusovih ustih? Ta beseda ni pomenila samo, da jim prinaša  »mir«, pomenila je vse tisto, kar je on zaslužil na križu, ko je v sebi uničil sovraštvo. To je mir med ljudmi in z Bogom, mir med narodi in ljudmi med seboj.

Mir in velika noč sta med seboj tesno povezana. Obhajati veliko noč pomeni ustvarjati mir, pomeni spraviti se z Bogom in med seboj.

Velikonočna skrivnost je edina, ki lahko tudi odgovori na vprašanje o smislu našega življenja: ni se nam treba ustaviti pred trpljenjem in smrtjo, ki se pred nas postavljata kot ovira, preko katere s svojimi človeškimi očmi ne vidimo.

Smisel, ki ga velikonočna skrivnost daje našemu življenju, je povzet v stavku, ki ga je zapisal apostol Pavel: »Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali« (2 Tim 2,11-12).

Na dar, ki nam ga je Kristus zaslužil, je potrebno svobodno odgovoriti tako, da dejavno vstopimo v to skrivnost. Veliko noč lahko resnično doživimo le,  ko smo  v veri prepričani v resničnost oznanila, ki smo ga slišali,  in ko Jezusa Kristusa  sprejmemo za svojega osebnega Gospoda in Odrešenika. Vera je v tem, da sprejmemo odločitev, ki daje smisel in smer našemu življenju. /Takšen človek, je odrešen človek./ Tako postanemo odrešeni ljudje!

Zato sveti Pavel v pismu Rimljanom pravi:»Kajti če boš s svojimi usti priznaval, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim10,9). 

Želim vam lepe in doživete velikonočne  praznike, naj se utrdi vaša vera in pomnožita mir in  veselje!

P. Lojze CVIKL, duh. pomočnik

Velika sobota

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 30 Marec 2013 01:00

Jezusovo telo leži v grobu. Svet je ostal v temi. Vse je minilo.  Delo našega odrešenja  je dopolnjeno. Zdaj smo Božji otroci, saj je Jezus umrl za nas in njegova smrt nas je odrešila.

Ne vemo, kje so apostoli bili tisto popoldne, ko so pokopali Jezusovo telo. Blodili so izgubljeni in zmedeni, brez trdne smeri, polni žalosti.

Dan zatem, tretji dan, jih ponovno vidimo združene. Zatekli so se v dvorano zadnje večerje. Tam je bila tudi Marija, Jezusova Mati. Ona je s svojo vero, s svojim upanjem in svojo ljubeznijo dala novega upanja tej porajajoči se Cerkvi, ki je bila šibka in prestrašena.

Marija ta dan ni bila žalostna. Je pričakovala izpolnitev napovedi, da bo njen Sin premagal smrt. Ni šla skupaj z drugimi ženami, ko so šle mazilit mrtvo Jezusovo telo.

Ko se je v soboto zvečerilo, so šle mazilit Jezusovo  telo. Navsezgodaj, ko je sonce že vzšlo, vstopijo in osupnejo, ker ne najdejo Gospodovega telesa. Srečajo mladeniča v belem oblačilu, ki jim reče: »Ni ga tukaj, kajti vstal je, kakor je rekel« (Mt 28,5).

Vstal je! Jezus je vstal. Ni ga v grobu. Življenje je premagalo smrt!

Veliki petek

Podrobnosti

Objavljeno Petek, 29 Marec 2013 01:00

Skozi rano v njegovem telesu se je pokazala velika skrivnost ljubezni Jezusovega srca, razodela se je v polnosti Njegova dobrota, odkrilo se je prisrčno usmiljenje našega Boga.

Skozi Jezusove rane se kaže to, kar je v Njegovi notranjosti. V Njegovih ran se razodeva, da je Gospod dober, milosrčen in poln  usmiljenja. Zakaj večjega sočutja nima nihče drug, kot ta, ki zastavi svoje življenje za obsojene na smrt in predane pogubi.

Naše odrešenje je Gospodovo usmiljenje. To pa traja vekomaj. Zato ga bom tudi jaz na veke opeval. Slavil bom Gospodovo pravičnost. Ta je namreč tudi moja, ker je On zame postal božja pravičnost.

Ni bilo treba  dolgo čakati na sadove križa. Eden od obeh tatov se je potem, ko je priznal svoje grehe, obrnil k Jezusu:«Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

Gospod je med tolikimi žalitvami ganjen poslušal tisti glas, ki ga je priznal, kot Boga. Po tolikšnem trpljenju je gotovo prinesel veselje v njegovo srce. »Resnično povem ti«, mu je dejal, »danes boš z menoj v raju.«

Učinkovitost trpljenja je končana. Svet je napolnilo z ljubeznijo, milostjo, odpuščanjem, srečo v srcu, odrešenjem…

Odrešenja, ki ga je Kristus zaslužil na križu, je lahko deležen vsak od nas, če odgovorimo na tar dar s svojo svobodo. Samo naš »nočem« lahko povzroči, da bi kristusovo trpljenje bilo zaman!

Veliki četrtek

Podrobnosti

Objavljeno Četrtek, 28 Marec 2013 01:00

Medtem, ko so jedli, najverjetneje na koncu večerje,  Jezus  uresniči postavitev evharistije:«to je moje telo«, ki se izroča, »to je moja kri«, ki se preliva za vas! Vnaprej  izrvši žrtev, ki se bo dopolnila naslednji dan na Kalvariji. Do tega trenutka je zavezo med Bogom in ljudstvom predstavljalo »pashalno jagnje« žrtvovano na oltarju žgalne daritve, ki ga je vsaka družina zaužila pri pashalni večerji. Sedaj je žrvovano jagnje Jezus sam: »to je nova zaveza v moji krvi!« Kristusovo telo je nova gostija, ki zbira vse brate in sestre:«Vzemite in jejte!«

Gospod je na zakramentalen način vnaprej naredil to, kar je naslednji dan uresničil na vrhu Kalvarije: žrtvovanje in darovanje samega sebe, Telesa in Krvi, Očetu, kakor žrtveno jagnje, ki uresničuje novo in dokončno zavezo med Bogom in ljudmi in ki vse odrešuje sužnosti greha in večne smrti.

Jezus se nam pri sv. evharistiji daje, da bi nas okrepil v naši šibkosti, nas spremljal v naši samoti ter, da bi lahko vnaprej okušali nebesa. Pred svojo smrtjo je vse storil, da nam do konca sveta ne bi manjkalo tega kruha, saj je dal tisti večer apostolom in po njih škofom in duhovnikom moč, da obnavljajo ta čudež do konca časov.««To delajte v moj spomin!« Pri zadnji večerji je Jezus postavil tudi službeno duhovništvo, za katerega se mu ta dan zahvaljujemo.

Jezus za vedno ostaja z nami v sveti evharistiji, resnično, stvarno in živo. Jezus v našem tabernaklju  je isti, kot v dvorani zadnje večerje.

Pri vsaki sv. maši se lahko srečamo z Njim, vidi nas in nas pozna. Lahko govorimo z Njim, mu povemo, česa se veselimo in kaj nas skrbi, se mu zahvaljujemo, ker je vedno z nami…

Veliki četrtek je dan zahvale za dar duhovništva. Zato duhovniki ta dan obnavljamo svojo posvetitev Bogu! Vsi smo povabljeni, da prosimo za njihovo svetost in predanost v tej pomembni službi. Pa tudi za nove duhovne poklice!

Je dan zahvale za dar sv. evharistije, maše, ki je neizmeren dar in »sonce našega življenja«! Da bi se vedno zavedali tega daru in iz njega zajemali potrebnih moči za rast v veri in življenja po njej!

Velika sreda

Podrobnosti

Objavljeno Sreda, 27 Marec 2013 01:00

»Eden od vas me bo izdal.« Koliko bolečine je v tem stavku! Eden od prijateljev, eden od tistih, ki je toliko lepega preživel ob Jezusu. Jezus ga je izbral za svojega učenca, ga ljubil, ga ščitil pred napadi pismoukov in farizejev. Sedaj pa je ravno on tisti, ki bo šel k njim, da ga »proda«. V srce Juda se je počasi prikradla miselnost tega sveta, miselnost denarja, dobička; vse to ga je dan za dnem bolj oddaljevalo od Jezusa - do izdajstva. Jezus je učencem zelo jasno povedal, da ne morejo služiti dvema gospodoma: denarju in Bogu. Juda je izbral denar. To se je zgodilo tik pred veliko nočjo, ko so se Judje spominjali čudežne rešitve iz sužnosti, ko so v krogu družine pripravili za večerjo jagnje. To večerjo je Jezus pripravil tudi za svoje učence.

Res je bil Juda tisti, ki je Jezusa »prodal«, toda tudi Jezus se ni branil. Lahko bi obračunal z izdajalcem in mu preprečil ta korak, saj je vedel, kaj dozoreva njegovem srcu. Jezus si želi ljubezni, želi si spreobrnjenja grešnika, ne pa njegovega uničenja.

Jezusovo trpljenje ni končano. Juda ni daleč od nas. Vsak od nas je povabljen, da pogleda svoje izdaje in zatajitve. Če sprejmemo Jezusov križ in se vsak dan  podamo skupaj z njim na pot proti Kalvariji, potem je manj možnosti, da ga izdamo, pademo v logiko tega sveta in logiko greha.

Veliki torek

Podrobnosti

Objavljeno Torek, 26 Marec 2013 01:00

Jezus dobro ve, da prihaja njegova »ura«, se pravi njegova smrt. Srce je polno različnih občustev. Ne želi bežati pred poslanstvom, a kdo se pred smrtjo ne vznemiri? Prihaja ura, ko bo zapustil ta svet, trenutek, ko se vrača nazaj k Očetu. Izdal ga bo eden najbližjih, eden tistih, ki mu je Jezus pri zadnji večerji umil noge. To povzroči nemir med učenci. Biti učenec, ne pomeni samo biti fizično blizu Jezusu, temveč imeti ga rad, se mu zaupati in mu slediti do konca, tudi v težavah.

Mi mislimo, da smo blizu Jezusu, če se držimo cerkvenih predpisov, obiskujemo verske obrede in slovesnosti, toda, če to ni odraz našega srca, naše osebne odločitve, potem je samo sad neke tradicije ali navade. Ob prvi preizkušnji bomo tudi mi kot Juda zatajili  Jezusa in iskali svoje koristi.

V našem srcu  se  odvija boj med dobrim in slabim. Jezus nas te dni vabi, da se napotimo v »kamrico svojega srca«, kajti drugače bodo ti dnevi »šli mimo nas«.  Če Jezusa ne bomo poslušali »s srcem«, bo vse ostalo pri zunanjosti. Iz srca, ki ne zna poslušati, se rodi izdaja. Če ne pustimo, da v srce pride Božja beseda, bodo tam naše misli in načrti. Tudi prvak med apostoli in njegovi kolegi, čeprav ostanejo fizično blizu Jezusu, so v trenutku, ko bi Jezus najbolj potreboval njihovo bližino in sočutje, gledali predvsem nase, pa čeprav so mu prej obljubljali, da mu bodo ostali zvesti do smrti.

Ne smemo preveč zaupati vase, ampak se vsak dan izročati Božji ljubezni in previdnosti. Kdor se zaveda, da je krhek, prosi za moč »od zgoraj«.

Veliki ponedeljek /25/3/

Podrobnosti

Objavljeno Ponedeljek, 25 Marec 2013 01:00

Jezus se ustavi v hiši Marije, Marte in Lazarja, v družini, ki mu je bila zelo pri srcu.  V določenem trenutku, med večerjo, Marija vstane, poklekne k Jezusovim nogam, mu mazili noge z dragocenim oljem, mu jih obriše s svojimi lasmi in hiša se je napolnila z vonjem olja. Za Juda je to dejanje  zapravljanje denarja, ki bi se lahko dal ubogim. V resnici ga niso tako skrbeli ubogi, temveč ga je mikal denar. Jezus, ki vidi v globino srca in vidi naše namene, pusti ženi, da mu izkaže to pozornost. To dejanje že napoveduje njegovo smrt, ko bo njegovo telo, preden ga bodo položili v grob, maziljeno z oljem. Jezus pa tudi pove, da bodo ubogi vedno med nami, On pa ne, kajti njegovo zemeljsko poslanstvo se zaključuje. Začenja se njegov križev pot, ki se bo končal na Golgoti. Marija je edina, ki je razumela, da so Jezusu šteti dnevi, zato mu želi izkazati vso pozornost.  Marija nas uči, kako biti ob Jezusu, kako biti blizu slabotnim in preizkušenim.  To, kar je ona prehodila z Jezusom, do tega, da mu je  poljubila noge, je pot odrešenja: biti blizu tistim, ki naše pomoči potrebujejo, pomeni biti blizu Jezusu. Ti potrebujejo našega prijateljstva in bližine.

Na svetu je toliko ljudi, ki iščejo bližine, pozornosti, ljubezni. Naš odnos do teh ljudi razodeva, kaj nosimo v srcu. Jezus je Marijo pohvalil zaradi njenega dobrega namena. Judež pa je pozneje sam pokazal, kaj je bilo v njegovem srcu.

Naj se v tem velikem tednu tudi naša hiša napolni z vonjem plemenitosti,  radodarnosti, zaupanja in ljubezni!

CVETNA NEDELJA – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 23 Marec 2013 19:21

»Jezus se je napotil proti Jeruzalemu, hodil je spredaj!«

Ta stavek iz Lukovega evangelija, ki ga beremo pri  blagoslovu zelenja, lepo povzame naše postno  duhovno potovanje, pa tudi življenjsko pot vsakega od nas.  Teden, ki je pred nami, je »veliki teden« zaradi spomina na dneve, ko se je najbolj razodela Božja ljubezen do nas ljudi. Zato je lahko naša prošnja, da bi  resnično spoznali, kako nas ljubi Božji Sin, ki je prehodil  to pot trpljenja in smrti.

Veliki teden se začenja z Jezusovim slovesnim vhodom v Jeruzalem in poslušanjem poročila o njegovem trpljenju in smrti. Bogoslužje združi v celoto ta dva spomina, ki sta časovno različna, po drugi strani pa povezana v eno. Jezus je kralj, toda ne kot zemeljski veljak, ki išče časti, oblasti in moči, medtem ko Jezus želi biti služabnik, ki poklekne pred učence in jim umije noge.  Jezus je bil drugačen, to se čuti v poročilu o njegovem trpljenju:  dober, pošten, ki je z neštetimi znamenji dobrote in usmiljenja mnogim pomagal, da so se osvobodili bremena preteklosti in zaživeli novo in lepše življenje.  Njegovo učenje, njegova dejanja, množica, ki mu je sledila,  pa so v nasprotnikih poglabljali sovraštvo do njega. Sprejeli so sklep, da ga utišajo. Eden od učencev, ki so ga nasprotniki dobili na svojo stran, jih je pripeljal do Jezusa, ko je ta v vrtu Getzemani,  po zadnji večerji, molil skupaj z učenci. Začenja se proces proti njemu pred Pilatom in Herodom. Oba nočeta sprejeti odločitve, ki bi ju bremenila pred zgodovino. Odločilno vlogo igra naščuvana množica, ki kriči: »Križaj ga!« , »Proč z njim!« Pod pritiskom te množice in verskih poglavarjev pade odločitev:  križanje! Na Golgoti Božji Sin umre.

Vsak, ki posluša poročilo o Jezusovem trpljenju in smrti, takoj uvidi, da je bil nedolžen in smrt krivična. Nič slabega ni storil, obratno, toliko dobrega je storil.  Če poslušamo to poročilo » s srcem«, se nas dotakne, smo polni sočutja, kajti šel je na križ zato, ker je oznanjal evangelij in sebe imenoval Božjega Sina. Na koncu poročila vsak od nas v sebi čuti, da »kaj takega ne bi storil«. Pa smo lahko hitro podobni Petru, pogumnem človeku, ki se je hvalil, kaj vse je pripravljen narediti za Jezusa, pa ga je kaj kmalu zatajil. Šele, ko se je srečal z Jezusovim pogledom, ki ni bil pogled obtožbe temveč usmiljenja, se je zavedel vse svoje krhkosti in se bridko zjokal.

Tudi kristjani nismo heroji, smo  slabotni, kot vsi drugi ljudje, toda če se naš pogled sreča s pogledom tega Človeka, ki ga peljejo v smrt, se tudi v nas prebudi zavest, kaj vse nam je Jezus govoril in za nas storil, takrat se tudi mi  zavemo, da prava moč prihaja le od Njega.  On je tisti, ki nas osvobaja strahu. To je milost, ki nam jo prinaša veliki teden, da smo lahko ob tem človeku, ki trpi in umira zato, da bi se na tej poti srečal z našim pogledom.

Pustimo se srečati ta teden z Njegovim pogledom!

GOSPODOVO OZNANJENJE – MATERINSKI DAN

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 23 Marec 2013 16:50

Sobota, 23. marec, liturgično praznovanje

Trikrat na dan se oglasi zvon. Zakaj? Da nam prikliče v spomin  skrivnost Gospodovega oznanjenja in učlovečenja. Vse to se je zgodilo preprosti nazareški deklici po imenu Marija. Ona je izrekla za zgodovino človeštva najpomembnejši »da« in s tem se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja.

Marija je s tem načrtom odrešenja tako tesno povezana, da je vsak Gospodov praznik tudi Marijin. Posebej to velja za današnji praznik. Stari cerkveni koledarji ga imenujejo »oznanjenje učlovečenja preblaženi Devici Mariji«, drugod najdemo ime »začetek odrešenja« ali pa »spočetje Kristusa«.

Zakaj ta praznik praznujemo ravno 25. marca?  Gre za razdaljo devetih mesecev od Jezusovega spočetja do njegovega rojstva, ki se ga spominjamo na božič. Je pa zanimivo, da so današnji praznik praznovali prej, ko božič.  Današnji praznik sovpada s pomladanskim enakonočjem, ki je v starih časih veljal za dan stvarjenja sveta in ravno zato tudi za Jezusovo spočetje, s katerim je bil položen  temelj za novo svarjenje.

Marijin »zgodi se« pomeni, da je sprejela Besedo in ji podarila življenje, ohranja jo in jo podarja svetu.

Marija je kot »dobra in rodovitna zemlja«, brez kamenja in trnja, ki more sprejeti seme besede in ji dati stoodstotno rodovitnost.  Je znamenje poslušanja Božje besede: posluša besede angela, Elizabetin pozdrav, angelsko pesem v Betlehemu, Simeonovo prerokbo.  Posluša Sina, ki postane učitelj, od svadbe v Kani do križa na Golgoti. Ni slepo poslušanje. Se sprašuje: »Kako se bo to zgodilo? Otrok, zakaj si nama to storil?« Vse te in še druge besede razodevajo, da  ji je bilo težko razumeti in sprejeti, toda želi stopiti v skrivnost. V to stopa počasi, v zaupanju in predanosti Bogu.

Marija nas uči, da je Besedo potrebno sprejeti v veri. Včasih je trda, boleča … Marija se tudi pusti voditi tej besedi v zaupanju, da Bog vodi našo zgodovino. Da je to prava pot, nam govori Jezus: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po nje ravnajo!«

34. dan posta - Ljubimo, ker smo ljubljeni od Boga

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 23 Marec 2013 01:00

Živo mi ostaja  v spominu zadnje predavanje profesorja na Papeški univerzi Gregorijana. Vsi slušatelji so nestrpno pričakovali njegovo zadnjo učno uro. Vzel je v roko kredo in na tablo napisal: »Bog je ljubezen!« Začel je razlagati, da  ta trditev vključuje dve dimenziji, na eni strani je Bog tisti, ki nas ljubi, na drugi strani pa mi ljubimo Njega. Če pogledamo nazaj v tradicijo, se je vedno veliko govorilo o tem, da moramo ljubiti Boga; poudarek je bil na zapovedi. Z drugim Vatikanskim koncilom je poudarek na tem, da nas Bog ljubi, kot je že Grški filozof Aristotel dejal, da je Bog gonilo vsega, v kolikor je ljubezen. Gre za poudarek, da je Bog tisti, ki ima pobudo: On nas je ljubil, preden smo mi vzljubili Njega, kot pravi sv. Janez: » Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1 Jn  4,10). Gre torej za dar, ki je pred zapovedjo. To je zelo pomembno, kajti od tega je odvisna tudi naša sposobnost ljubiti Boga: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4,19).

Naš človeški duh je takšen, da mora biti dolgo pod določenim vtisom, da na njem ostanejo trajni znaki. Stvari, ki nas samo bežno »oplazijo«, ne pustijo kakšnih večjih sledov. Z Božjo ljubeznijo je kot s soncem, ki dan za dnem ogreva zemljo, kar omogoča rodovitnost. Celotno Sveto pismo nam razodeva to Božjo ljubezen. Božja ljubezen je zadnji odgovor na vse zakaj, ki si jih človek postavlja. Je odgovor na zakaj je Bog ustvaril svet, zakaj ga je odrešil ... Če bi želeli narediti najkrajši povzetek vsega Svetega pisma, bi se ta glasil: »Bog vas ljubi!« Srčika Jezusovega oznanila je ravno v tem: »Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi mene tako radi in trdno verujete, da sem prišel od Boga« (Jn 16,27).

Po Svetem pismu je jasno, da je vse, kar Bog govori in dela, ljubezen; tudi, ko se vname Njegov srd, je iz ljubezni.

Zelo pomembno je imeti to spoznanje, kajti ni težko odgovoriti na iskreno in resnično ljubezen. To ni nikakršno breme, je vir sreče in notranjega miru! Da bomo lahko prišli do tega spoznanja, je potrebno vsak dan vzeti v roko Sveto pismo. Bolj ko se bomo vanj poglabljali, bolj bomo spoznavali, da je Bog res ljubezen!

33. dan posta – Prerojeni za živo upanje

Podrobnosti

Objavljeno Petek, 22 Marec 2013 01:00

Sveti Pavel pravi, da se iz velikonočne skrivnosti   ne rodi samo vera, temveč tudi  veselo upanje, ker »upanje ne osramoti, ker je Božja ljubezen  izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Še bolj kot apostol Pavel prvak med apostoli Peter izrazito podčrta  odnos med vstajenjem in upanjem: »V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje« (1 Pt 1,3). Na ta način smo lahko »vsakomur pripravljeni odgovoriti, če nas vpraša za razlog  upanja, ki je v nas« (prim. 1 Pt 3,15).

Zanimivo, da v Jezusovem oznanjevanju najdemo veliko besed o veri in ljubezni, medtem ko o upanju ne najdemo njegovih besed. Te se pojavi šele po binkoštnem prazniku, ko apostoli upanje uvrstijo med vero in ljubezen. Vse tri skupaj pa predstavljajo srčiko krščanskega življenja, kot pravi sv. Pavel: »Zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13). Pavel Boga imenuje tudi: »Bog upanja« (Rim 15,13). Jezus je s svojo zmago nad smrtjo odrl pot do studenca upanja. To, kar so psalmisti napovedovali, se je uresničilo v Jezusu Kristusu: »Jaz bom vedno s tabo, prijel si me za desno roko.« (Ps 73,23) ali pa: »Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici« (Ps 16, 11). Jezus je naredil »luknjo« v  strašnem zidu smrti in tako nam je odprl pot upanja.

Ko Katekizem Katoliške Cerkve (prim. št. od 2090 do 2092), govori o upanju, pravi, da je »zaupljivo pričakovanje Božjega blagoslova in blaženega gledanja Boga«.

Obstajata pa dve nevarnosti: ali človek precenjuje svoje sposobnosti (ko upa, da se bo mogel zveličati brez pomoči od zgoraj), bodisi da se napačno zanaša na Božjo vsemogočnost ali na Božje usmiljenje (ko upa, da bo dobil odpuščanje brez spreobrnjenja in slavo brez zasluženja) .

Kot si na velikonočno vigilijo vsak od nas prižge svečo ob velikonočni sveči, tako si lahko ob Vstalem Gospodu  »prižgemo« pravo upanje, ki nas bo vodilo po poteh našega življenja in nas tudi v trenutkih preizkušnje krepilo, da ne obupamo, temveč se še utrdimo v tistem »upanju, ki ne osramoti«!

32. dan posta - Vera, dar iz poslušanja

Podrobnosti

Objavljeno Četrtek, 21 Marec 2013 01:00

Kako priti do vere v Boga? Sveti Pavel nam daje odgovor: »Vera je iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi« (Rim 10,17). Vera v Jezusa in njegovo vstajenje se rodi ob poslušanju oznanila. To je enkratna pot. Umetnost se rodi iz navdiha, filozofija iz razmišljanja, tehnika je dosežek uma … Samo vera se rodi iz poslušanja. Vse, kar pride do nas, je najprej mišljenje, ki se potem izrazi v besedi. To, kar prihaja od Boga, je obratno. Najprej je Beseda, šele potem sledi razmišljanje o tej Besedi (teologija). Človek sam ne more priti do vere; odvisna je od dogodka, ki je dar. Ta dogodek je Jezusovo vstajenje in oznanilo: «Vstal je in živi!«

Če je vera iz poslušanja, zakaj toliki, ki slišijo oznanilo, ne verujejo? Na to vprašanje nam sv. Pavel takole odgovarja: »Toda evangeliju niso bili vsi poslušni« (Rim 10,16). Razlaga je torej v poslušnosti, da se vsi ne odprejo tej Besedi in je ne sprejmejo. So stopnje v tem odpiranju oznanilu in neposlušnosti.  Eni ne verujejo, ker do njihovih ušes oznanilo ni prišlo. Drugi ne verujejo, ker je to oznanilo do njih prišlo popačeno, izpraznjeno, počlovečeno … Spet drugi pa nočejo verovati.

Oznanilo je v prvi vrsti apostolsko pričevanje teh, ki so najprej sami ob oznanilu stopili na pot vere, se včlenili v občestvo Cerkve in postali oznanjevalci tega, kar je bilo dano njim.

Sveti Pavel nam lepo oriše pot Besede. Ta pot gre od poslušanja /ušesa/ do sprejema /srca/ in do ustnic, ko postane beseda: »Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in tvojem srcu, namreč beseda vere, ki jo oznanjamo. Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja« (Rim 10, 8-10).

Oznanilo »Gospod je res vstal« od ušes seže do srca in tukaj se zgodi čudež, da nekdo to oznanilo sprejme in veruje. Tukaj se zgodi to srečanje med darom in mojo svobodo.  Iz srca ta beseda pride na površje, na naše ustnice in nastane vesela izpoved vere. »Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Rim 10, 11.13).

31. dan posta – Živimo za Gospoda

Podrobnosti

Objavljeno Sreda, 20 Marec 2013 01:00

Proti koncu pisma Rimljanom, ko se apostol Pavel dotakne vprašanja, če je dovoljeno jesti meso živali, ki so bile namenjene daritvi  poganskim bogovom, apostol spremeni ton, ki naenkrat postane slovesen, kot da gre za himno Gospodu ali pa za obrazec izpovedi vere: »Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda, in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, umiramo za Gospoda. Kajti Kristus je  umrl in oživel zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,7-9).

Gre predvsem zato, kaj postavim na prvo mesto v svojem življenju. »Novi človek«, prerojen po krstu, ki živi »po Duhu«, ne postavlja več na prvo mesto sebe, ampak Boga. Kot to lepo izrazi Pavel v pismu Galačanom: «Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Živeti zase pomeni stopati po poti, ki ne vodi v življenje. Za kristjana življenje in smrt postaneta samo dve stopnji istega  »življenja v Gospodu« in »življenja za Gospoda«. Prva stopnja je v veri in upanju,  kot predokus, druga pomeni  doseči to življenje v vsej svoji polnosti. Lahko občudujemo vero apostola Pavla, ki pravi: »Prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne  prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakšna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,38). Pravi motiv naše vere je ljubezen, kajti zavedamo se, da je Jezus šel na križ ravno zaradi tega, »da ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen« (2 kor 5,14).

Ljubezen je tista, ki nas vodi, da se odločimo zanj, kajti On nas je vzljubil že takrat, ko smo mi bili še grešniki, kot pravi apostol Pavel v pismu Galačanom: «Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20).

Danes  mnogi trpijo, ker imajo občutek, da niso sprejeti, da jih nihče ne ljubi, da jih vsi samo izkoriščajo, jih jemljejo kot sredstvo …  Pozabljamo na besede, ki jih najdemo v knjigi preroka Izaija:  »Drag  si v mojih očeh, spoštovan in te ljubim. Ne boj se, saj sem s teboj!« (Iz 43,4).

SV. JOŽEF, MARIJIN MOŽ IN JEZUSOV REDNIK

Podrobnosti

Objavljeno Torek, 19 Marec 2013 11:47

Njegovo češčenje je zaživelo, ko ga je leta 1870 papež Pij IX. povzdignil v zavetnika vesoljne Cerkve.  Kaj vemo o njem: da je delal v Nazaretu, kot tesar, se zaročil z Marijo. Še pred poroko pa je Marija na čudežen način spočela otroka in Jožef se je hotel čisto po tihem od nje ločiti. Tedaj se mu je v spanju prikazal angel in mu razložil čudežno spočetje. Od tega dne naprej sta Marija in Jožef živela v deviškem zakonu. Ko je moral Jožef z visoko nosečo Marijo na pot v Betlehem, zaradi ljudskega štetja, ki ga je ukazal cesar avgust, je Marija v nekem hlevu rodila sina. Jožef mu je dal ime Jezus in po angelovem nasvetu z materjo in otrokom zbežal v Egipt.

Po Herodovi smrti se je družina naselila v Nazaretu. Ko je bil Jezus star dvanajst let, se je Jožef z njim odpravil na velikonočno romanje v Jeruzalem. Tokrat Jožef zadnjikrat nastopa v evangelijih, morda je kmalu potem umrl. Možno pa je tudi, da je zaradi njemu lastne skromnosti od tedaj vedno ostajal v ozadju in zato v poznejših izročilih ni več omenjen.

Jožef spada med osebe, ki jih Cerkev najbolj časti.

Zakaj  ga častimo 19. marca? Vzrok je morda praznik Marijinega oznanjenja 25. marca, morda pa to, da so v starem Rimu 19. marca obhajali praznik boginje Minerve, boginje rokodelstva. Kristjani so temu prazniku dali novo vsebino, sv. Jožefa, rokodelca.

SP  ne namenja veliko prostora sv. Jožefu. Osredotoči se na eno njegovo lastnost: pravičnost,  lastnost, ki je bila pri Judih zelo cenjena. Že prerok Izaija jo opeva: »Pot pravičnega je ravna.«  Pot sv. Jožefa ni bila tako ravna, saj je moral premagati na poti kar nekaj ovir, toda ravno tukaj, kako je premagal te ovire, se je razodel kot pravičen. Danes lahko rečemo, da je Jezus prišel med nas po veri Marije in po Jožefovi pravičnosti. Jožefova pravičnost se predstavi v treh zaporednih korakih:  najprej, kako se odziva, ko izve, da je  Marija noseča; pravičnost se odraža v načinu, kako želi Marijo odsloviti, ko tega ne želi »obešati na veliki zvon«, temveč ostane samo »njegova skrivnost«; pravičnost se odraža tudi v poslušnosti angelovemu sporočilu.

Jožefova pravičnost je zelo humana; kot človek je uravnovešen; je človek tišine, ki zna molčati,  premišljevati  in razločevati. Ne obsoja Marije, ko izve novico o nosečnosti,  ne razodene tega drugim, kajti ve, da je Marija poštena, verna, vsa čista, želi služiti Bogu.

Jožef ne razume, kaj se dogaja. Toda ne postavlja v ospredje sebe, svojih načrtov, ostaja odprt za Božji načrt. Jožef ve, da v postavi ni na prvem mestu maščevanje, kazen za storjene napake, ampak je na prvem mestu »strah Božji«, je ljubezen do Boga.

Pri sv. Jožefu se vse dogaja v njegovem srcu. Se ne posvetuje z drugimi, tudi ne z Marijo, temveč  vse izroča Bogu, kajti želi spolnjevati Njegovo voljo. Tako ga angel potrdi na poti izpolnjevanja Božje volje in mu naroči, da naj  otroku da ime Jezus - »Bog, ki odrešuje«.

Jožef vzame k sebi Marijo, sprejme otroka in živi zakon, ki je na globljem duhovnem temelju, kot  so drugi zakoni, kajti  ta zakon je v službi izpolnitve obljube, ki jo je Bog dal človeštvu, da bo poslal Odrešenika. Kot nagrado za svojo poslušnost bo prej to, da mu bo poslušen sam Božji Sin, naš Odrešenik.

V času, ki ga živimo, je pravičnost vrednota, ki jo zelo potrebujemo, pa je tako malo prisotna, zato je sv. Jožef za vse nas veliko znamenje; naj bo tudi naš priprošnjik!

30. dan posta – Pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku

Podrobnosti

Objavljeno Torek, 19 Marec 2013 01:00

Živimo v novi kulturi, ki jo zaznamujejo neprestane menjave in novosti.  Cerkev pa je poklicana, da v tem svetu oznanja evangelij, ki se ne spreminja. Mnogi bi želeli, da se oznanilo Cerkve posodobi, modernizira, prilagodi novemu položaju. Toda Cerkev se pri svojem oznanjevanju naslanja na Božjo Besedo. Ta beseda pa kljub svoji starosti ohranja vso svežino in moč. Lahko bi rekli skupaj s prerokom Jeremijem: »Ali ni moja beseda, kot ogenj? govori Gospod. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo?« (Jer 23,29). Skozi vso zgodovino se je ta Beseda vedno razlikovala od človeške, ravno po moči, ki jo nosi v sebi.

Kaj Cerkev oznanja? Oznanja Jezusovo smrt in vstajenje, oznanja en krst v odpuščanje grehov  in to, da pričakujemo vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Bistvo naše vere je v tem, da se ne bojimo smrti, ker jo je Kristus premagal. Prišel je med nas, da nas osvobodi tega strahu, kot lepo pravi pismo Hebrejcem: »Ker pa smo otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2,14-15).

Pomembno je, da se zavedamo tega, da vera, ki jo prinašamo, ni skupek  pravil in prepovedi, temveč je prenašanje izkustva življenja v Bogu.  Če živimo resničen odnos s Kristusom, potem lahko  s svetim Pavlom ponavljamo: »Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi živeli. Če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi zakraljevali« (2 Tim 2,11).

Problem je, kakšna je naša vera? Je samo sad neke tradicije? Je samo nekaj naučenega? Je moja osebna odločitev, ki postaja živ in prijateljski odnos?  Če sem resnično povezan z Bogom, sem z njim povezan v dobrem in tudi v preizkušnji, v življenju in smrti.

Letos veliko razmišljamo o dokumentu »Pridite in poglejte«.  Osebno vidim povzetek vsega v točki 59, ki bi jo morali vsi znati na pamet, kajti predstavlja cilj vse naše prenove: »Živa občestva Cerkve in njihovi posamezni člani bodo z novo apostolsko gorečnostjo vabili in spremljali brate in sestre k osebni veri, k osebnemu srečanju s Kristusom kot Odrešenikom človeka, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni.«

29. dan posta - Priznavam en krst v odpuščanje grehov

Podrobnosti

Objavljeno Ponedeljek, 18 Marec 2013 01:00

V petem in šestem poglavju pisma Rimljanom apostol Pavel predstavi Kristusa kot  začetnika »novega človeka«, ki živi »novo življenje« v nasprotju s  »starim človekom«, katerega  predstavlja Adam, ki je začetnik »neposlušnih« Bogu.

Pot v novo življenje nas vodi preko krsta. Katekizem katoliške Cerkve ga takole oriše: » Sveti krst je temelj celotnega krščanskega življenja, velika vrata k življenju v Duhu in vrata, ki odpro dostop k drugim zakramentom. Po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v Božje otroke, postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu. Krst je zakrament prerojenja po vodi v besedi« (prim št. 1213).

Zato  sv. Pavel, ko govori o krstu, takole zahvaljuje: »Zahvalimo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste  iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan. Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti« (Rim 6, 16-17).

Pri krstu smo zamenjali »voditelja«, iz greha smo se obrnili k pravičnosti, iz neposlušnosti smo postali poslušni, od Adama smo se oklenili Kristusa. Pri krstnem obredu je to najbolj podčrtano v odpovedi hudemu duhu in izpovedi vere. V  preteklosti, ko so krščevali samo odrasle, je bilo še veliko več simbolike, ki naj bi krščencu pomagala, da bi globlje doumel pomen krsta. Tako se je pred izpovejo obrnil proti zahodu, kot  smeri, od koder prihaja slabo, in obrnjen v to smer se je trikrat odpovedal hudemu duhu, njegovim delom in napuhu, potem se je obrnil proti vzhodu, simbolu, od koder prihaja luč, pokleknil, da se prikloni svojemu novemu Gospodu Jezusu Kristusu.

Poslušnost Jezusu je za življenje kristjana nekaj temeljnega. Pri krstu postanemo Jezusovi bratje. Bog Oče nas sprejme za svojega ljubljenega otroka. Ravno zaradi tega, ker smo postali Božji otroci, je naš poklic poskušati in po Jezusovem vzgledu delati dobro z ljubeznijo. Pri krstu pa prejmemo tudi Svetega Duha, Duha ljubezni, ki nam podarja svojo moč in svojo luč, da lahko živimo po krstu v Duhu.

Pri krstu smo za svojo pot sprejeli Kristusa, ponižnega in pokornega Očetu. Apostol Pavel o njem pravi: »Sam sebe je ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Ef 2,8-11), pa čeprav je bil Sin »se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti, dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, izvir večnega odrešenja« (Heb 5,8-8).

Poslušnost je mišljena predvsem kot posnemanje Jezusa, saj je bil tudi On kot Sin poslušen Očetu.

Pri krstu smo prejeli novo življenje, ki je močnejše od zla in hudobije, močnejše  od smrti. Poklicani smo, da živimo iz Njegove ljubezni in skupaj z Njim  ter z vsemi brati in sestrami, ki so prav tako bili prerojeni in vključeni v veliko družino Božjih otrok.

5. postna nedelja – C -duhovna misel

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 16 Marec 2013 19:21

Evangeljski odlomek o ženi, zasačeni v prešuštvovanju, ni prilika ali prispodoba, temveč gre za konkretno in resnično dejanje.  Cerkev nam ta odlomek predstavi na peto postno nedeljo, ko smo že blizu velike noči, kajti je krajevno umeščen blizu Jeruzalemskega templja, časovno pa blizu konca Jezusovega življenja.

Žana, ki so jo našli, ko je grešila, je na tem, da jo doleti smrt, kot je to predvidevala  postava.  Za pismouke in farizeje pa je nastopil idealen trenutek, da  bodo v zanko  lahko ujeli tudi Jezusa, ki je bil ravno v zanosi kritike na njihov račun. V tem ne vidijo samo idealno priložnost, da se mu maščujejo, ampak, da se bodo lahko rešili enkrat za vselej tega pridigarja, ki jih je tolikokrat spravljal v neroden položaj.

V načinu, kakšen odnos so pokazali farizeji in pismouki do nesrečne grešnice, se je skrival nezaslišan greh. Grešnico so brezobzirno in na najbolj ponižujoč način izpostavili pred množico v javnosti. Pokazali niso niti trohico spoštovanja za njeno osebo temveč so jo uporabili za sredstvo, da dosežejo svoj cilj, ujeti Jezusa v zanko.

Toda Jezus uspe na glavo postaviti vso situacijo, ne samo, da reši življenje žene, brez, da bi opravičil njen greh, temveč razgali vso zlaganost in dvoličnost farizejev in pismoukov. Žena je tako rešena, ne samo, da je bilo rešeno njeno telesno življenje,  Jezus ji je odrl  pot za duhovno življenje. Stala  je pred množico, ki si želela samo  njeno kri. Na koncu stoji sama pred Jezusom pogledom, ki se  vzravnal, prej je bil sklonjen,  ji prišel naproti. Jezus in njegovo usmiljenje stojita pred grehom, ki kliče po očiščenju, pred njih stoji žena, ki si želi zaživeti drugačno, bolj človeško, bolj dostojanstveno življenje. Jezus obsodi greh z besedami:«Ne greši več«!

Obtožena žena je bila osvobojena. Pozabljeno je bilo, kar je bilo za njo. Jezus nas želi osvoboditi ujetosti v preteklost in nam daje novo možnost, da lahko začnemo znova.

Jezus želi, da ga tudi mi posnemamo v tem, da znamo sprejemati drug drugega, da smo prisrčni in dobrohotni v našem odnosu do drugega.

Naš največji problem je, da hitro obsojamo druge, vidimo njihove grehe, napake. Smo ujeti v človeški logiki. Jezus nas vabi, da se pridružimo njegovi. Če obsodimo grešnika, tudi greh ostane.  Drugega lahko opozorimo, posvarimo ali opomnimo. Mora pa to biti na način spoštovanja, odkritosrčnosti in ljubezni.

Današnji evangelij nam predlaga močno zdravilo za naše slabe navade. Pošteno se preverimo, in to z Božjimi očmi, in zelo hitro bomo čutili potrebo, da bi tekli k Jezusu in ga prosili odpuščanja za svoje grehe, ne pa obsodbe za druge.

28. dan posta – verujem v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 16 Marec 2013 01:00

Cerkev je »ena«, kajti ima enega samega Gospoda; je »sveta«, ker je Bog njen prazačetnik in je Kristus dal zanjo svoje življenje, da bi jo posvetil, Duh svetosti jo oživlja; je »katoliška«, kajti v sebi nosi polnost zveličavnih sredstev in jih deli, poslana je k vsem ljudstvom, obsega vse čase; je »apostolska« sezidana na temelju dvanajsterih apostolov in jo Kristus vlada po Petru in drugih apostolih, navzočih v  njihovih naslednikih … (Tako Katekizem katoliške Cerkve, št. 866-870).

Danes smo priče, kako težko je na svetu uresničiti mir, medsebojno solidarnost in spoštovanje v različnosti. Ravno zaradi tega nas  nagovarja Cerkev, ki uresničuje občestvenost v različnosti,  bratstvo in sestrinstvo v spoštovanju enkratnosti in neponovljivosti vsakega od nas. V svet, ki ga zaznamujejo razdeljenost in neenakosti,  Cerkev prinaša preroško upanje miru in edinosti.

Prispodoba zakonske skupnosti  temelji na povezanosti Kristusa s Cerkvijo: obe skupnosti temeljita na ljubezni: »In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo  v vsem žene možem. Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sebe, da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode z besedo, tako da bi sam postavil predse  veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna« (Ef 5,24-27).

Postavlja se nam vprašanje, kaj je Kristus ljubil, ko je je »šel na križ«, saj takrat Cerkve še ni bilo? Razlagalci Svetega pisma pravijo, da je Cerkev že bila v Božjem načrtu. Vse, kar obstaja, je sad ljubezni. To velja za človeka, pa  tudi za Cerkev. Ona obstaja, ker je ljubljena. Kristus jo ljubi navkljub grehom in napakam, ki jih mi povzročamo. Greh je izkusil že med apostoli, ko ga je eden zatajil, drugi izdal, ostali pa so se razbežali. On je ljubil in dal življenje za to konkretno Cerkev, ne za neko idealno  in namišljeno. Umrl je, da bi ta Cerkev postala sveta in brezmadežna. Umrl je v upanju, da bo takšna postala. Umrl je za Cerkev, ki je poklicana k temu, da postaja sveta in brezmadežna. Kot to vidi apostol Janez v knjigi Razodetja: »Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina« (Raz 21, 2).

Cerkev bi bila brez madeža, če bi bila brez nas. Vsak naš greh je madež več. Nekdo je zapisal: «Prenašam to Cerkev v upanju, da se bo prečistila, kajti tudi Cerkev ima potrpljenje z menoj, v upanju, da bom tudi jaz rastel v svetosti« …

Zaljubljenca lahko najbolje prizadenemo, če rečemo, da je njegova zaročenka »grda«, »nič kaj prida« …, on jo ima rad in jo vidi v najlepši luči. Če imamo radi Cerkev, potem tudi mi vidimo prej njene lepe plati, kot slabe!

27. dan posta - verujem v sveto katoliško Cerkev

Podrobnosti

Objavljeno Petek, 15 Marec 2013 01:00

Takoj se pojavi vprašanje: »Kaj je zame Cerkev? Je mati?« Na to vprašanje odgovarja sv. Ciprijan: «Ne morem imeti Boga za Očeta, če mi ni Cerkev mati.« Verniki se mnogokrat pritožujemo in dostikrat opravičeno, kako o Cerkvi govorijo mediji, kajti nanjo gledajo samo po zemeljski in človeški plati /socialni in politični vidik/, pozabljajo pa na njen nadnaravni in duhovni vidik /kot tista, ki jo vodi Sveti Duh/. Pa niso samo mediji, ki delajo to napako. Dostikrat pademo v to zanko tudi mi verniki.

Katekizem katoliške Cerkve takole pravi o Cerkvi: «Kristus je svojo Cerkev, občestvo vere, upanja in ljubezni, ustanovil in jo nenehno vzdržuje kot vidno družbo, po kateri na vse razliva resnico in milost. Cerkev je hkrati: -družba, oskrbljena s hirarhičnimi organi in skrivnostno Kristusovo telo, -vidna družba in duhovno občestvo, -zemeljska Cerkev in z nebeškimi darovi obogatena Cerkev. Te razsežnosti skupaj sestavljajo »eno samo sestavljeno stvarnost, ki obstoji iz božje in človeške sestavine« (št.771).

Kaj se v meni porodi, ko izgovorim  besedo Cerkev? To, kar o Cerkvi govori Nova zaveza, ali pa vidim predvsem osebe,  tiste, ki imajo posebne naloge, ali pa vidim predvsem težave, škandale ...? Danes, ko izgovorimo besedo Cerkev, mnogi takoj pomislijo na Vatikan, papeža, kardinale, škofe in duhovnike …

Cerkveni očetje, še posebej Hieronim in sveti Avguštin, gledajo Cerkev v psalmu 45: «Poslušaj, hči, glej, nagni svoje uho, pozabi na svoje ljudstvo in hišo svojega očeta. Če kralj hrepeni po tvoji lepoti, on je vendar tvoj gospod, se mu pokloni« (Ps 45,11-12). Lepota Cerkve je v tem, da je »polna milosti«, ki prihaja »od zgoraj«.  Ni Cerkev tista, ki »rojeva« lepoto, Božja milost je tista, ki Cerkev dela lepo.

S Cerkvijo je, kot  z barvnim oknom  starodavne gotske cerkve. Če se gleda od zunaj to okno, je to barvno okno samo seštevek barvnega stekla, ki jih povezuje temen baker. Ko pa stopiš v notranjost in je to okno osvetljeno s soncem, občudujemo lepoto harmonije barv, občudujemo sliko in sporočilo tega barvnega okna.

Čisto drugače doživljamo Cerkev, ko smo »v njej«, kot pa takrat, ko nanjo gledamo samo od zunaj. Skrivnost Cerkve  lažje razumemo, ko smo »v njenem srcu«, ko se čutimo del nje, ko jo imamo radi, pa čeprav to ne pomeni, da ne vidimo tudi njene človeške dimenzije v vsej njeni krhkosti in grešnosti. In »če jo kritiziramo«, jo zato, ker jo imamo radi in želimo, da bi se vedno bolj prečiščevala in bi se na njej odražal pravi »obraz«, kot  matere, ki po zakramentih »rojeva » otroke za večno življenje!

26. dan posta – ki je govoril po prerokih

Podrobnosti

Objavljeno Četrtek, 14 Marec 2013 01:00

Sveti Duh v Novi zavezi je predvsem Duh preroštva. On je tisti, ki spremlja pot oznanjevanja Besede iz Jeruzalema do konca sveta.

Tudi mi potrebujemo preroško moč Svetega Duha, da lahko po evangeljskem oznanilu prinašamo ljudem Boga. To misel v knjigi Razodetja podčrta tudi evangelist Janez: »Jezusovo pričevanje je namreč duh preroštva« (Raz 19,10).

Še bolje nam to osvetlijo besede iz Apostolskih del: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel na vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do konca skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Ne moremo učinkovito oznanjevati Kristusa brez pomoči Svetega Duha. Apostoli so bili prvi, ki so v moči Duha oznanjali evangelij: »Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij« (1 Pt 1,12).

V čem je delo Svetega Duha? Da ne oznanjamo Kristusa samo kot neko resnico, nauk, temveč kot življenje, kot izkustvo in pričevanje. Sveti Peter to imenuje »govoriti z besedami Boga«: »Če kdo govori, naj to stori, kakor je prav za Božje besede« (1 Pt 4,11). Z drugo besedo, Peter želi podčrtati, da je oznanjevalec evangelija navdihnjen in spodbujen od Svetega Duha: »Nikoli  namreč nobena prerokba ni prišla po človeški volji, ampak so ljudje, nošeni od Svetega Duha, govorili v imenu Boga« ( 2Pt 1,21). To se je zgodilo ravno na binkoštni dan, ko so učenci, spodbujeni od Svetega Duha, začeli oznanjati.

Brez preroške razsežnosti  bi oznanjevanje evangelija ostalo na čisto človeški ravni in Božja beseda bi bila ena med mnogimi besedami. Tako pa temu ni tako: »Ali ni moja beseda kakor ogenj? Govori Gospod. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo?« (Jer 23,29). Ta beseda ni »prerokova« beseda, ampak je Božja, ni samo  beseda, ki govori o Bogu, ampak je Beseda Boga samega.

Sveto pismo govori o Besedi, ki prinaša življenje, kajti »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4), kajti ta beseda »je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12). Sveti Janez to lepo izrazi, ko pravi: »Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar je slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči« (Jn 16,13).

Sveti Duh ne dodaja novih besed, kajti vse, kar nam je Oče želel povedati, nam je že povedal po Besedi, svojem Sinu. Sveti Duh nam pomaga, da te besede sprejmemo, se čutimo nagovorjene in lahko po njih živimo!

25. dan posta - ki izhaja iz Očeta in Sina, ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo

Podrobnosti

Objavljeno Sreda, 13 Marec 2013 01:00

Starodavna hvalnica: «Veni creator Spiritus« »Pridi Stvarnik Sveti Duh« čudovito oriše vlogo Svetega Duha od svarjenja sveta do ponovnega Jezusovega prihoda v slavi. Sveti Duh je istočasno predstavljen kot tisti, ki je bil navzoč pri stvarjenju sveta, in kot tisti, ki je bil navzoč pri odrešenjskem delu, z drugo besedo, kot tisti, ki deluje v svetu in v Cerkvi.

Ko rečemo, da verujemo Vate, ki izhajaš iz Očeta in Sina, s tem ne priznavamo nekega nauka, temveč osebo, ki je Sveti Duh.

Kaj pomeni verovati v Svetega Duha? Pomeni priznati medsebojno ljubezen, ki je med Očetom in Sinom. Gre za popolno podaritev drug drugemu, ki je polna sreče. V ta objem smo vključeni tudi mi.

Verovati v Svetega Duha ne pomeni samo priznavati,  da so v Bogu tri osebe, temveč priznavati Njegovo navzočnost in delovanje med nami in v naših srcih. To pomeni verovati, da Sveti Duh vodi Cerkev k njeni edinosti in polni resnici.

Pomeni verovati, da bomo nekoč zaživeli polno občestvo, pa čeprav se nam danes zdi tako daleč ali celo nemogoče. V pismu Efežanom beremo, da se bo v polnosti časov uresničil ta načrt: »osrediniti v Kristusu, kot glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji«(Ef 1,10).

Verovati v Svetega Duha pomeni, da verujemo v to, da ima zgodovina svoj smisel, da ima človekovo življenje svoj smisel, da se bodo uresničila človekova hrepenenja po polnem odrešenju našega telesa in duše.

Verovati v Svetega Duha pomeni, da ga častimo, ljubimo, poveličujemo, se mu zahvaljujemo in ga prosimo kot »živo vodo«, ki edina poteši našo žejo in nam odpira pot v pravo in polno življenje: «Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14).

Pristopimo k temu studencu in zajemimo to »živo vodo«!

24. dan posta – Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja

Podrobnosti

Objavljeno Torek, 12 Marec 2013 01:00

Nekega dne se je Jezus razveselil v Svetem Duhu in  rekel: «Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem« (Lk10,21). To delovanje Svetega Duha je za Jezusa izvor neizmerne sreče, ki ga vodi k slavljenju, češčenju in zahvaljevanju Očetu. V moči delovanja Svetega Duha tudi apostol Pavel zapiše: «Po našem Gospodu Jezusu Kristusu imamo dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,2-5). V moči Svetega Duha spoznavamo, «da smo Božji otroci. Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi« (Rim 8,16.26).

Pavel nam ne posreduje teološkega razmišljanja o delovanju Božjega Duha. Govori o svoji izkušnji, ki pa ni samo njegova, temveč skupna vsem vernikom. Izrazi kot so: »Bog nam je podaril svojega Duha« ali »Prejeli ste Svetega Duha« ali »Božji Duh prebiva v vas«, vse to govori, da se tega zavedamo in doživljamo.

Apostol Pavel govori o Svetem Duhu, pa tudi o »milosti«, ki je Božje življenje v nas, kot o izkušnji, ki jo človek lahko doživlja v duhovnem in ne materialnem smislu. Če nas Božji Duh posvečuje, je lahko ta samo Bog. Sveti Atanazij o tem takole razmišlja: Najprej je doživljanje /izkušnja/, kako nas Sveti Duh posvečuje, da postajamo sveti. Potem pride do izpovedi vere: «Verujem v Svetega Duha.«

Brez delovanja Svetega Duha bi za nas Bog  bil oddaljen in nedosegljiv. Jezus Kristus bi bil samo zgodovinska oseba, evangelij mrtva črka, Cerkev navadna  organizacija, službe  v Cerkvi iskanje položajev, naše oznanjevanje neka propaganda, bogoslužje samo nek teater, naše krščansko življenje pa težko breme ... V moči Svetega Duha se pred našimi očmi rojeva novo stvarstvo, človek premaguje to, kar je zgolj zemeljskega, Jezus Kristus je med nami prisoten. Njegovo moč in vodstvo čutimo. Evangelij je energija, ki rojeva novega človeka, Cerkev znamenje enosti v različnosti, vodstvene službe so izraz služenja, oznanjevanje je posredovanje odrešenja, ki smo ga prejeli, liturgija je spominjanje in predokus tega, kar nas čaka, naše krščansko življenje je nenehno posvečevanje …

Zato bi večkrat preko dneva morali vzklikati: «Pridi sv. Duh!«

23. dan posta – Njegovemu kraljestvu ne bo konca

Podrobnosti

Objavljeno Ponedeljek, 11 Marec 2013 01:00

»Sin človekov bo prišel v svojem veličastvu in vsi angeli z njim« (prim Mt 25,31) in »Njegovemu kraljestvu ne bo konca« (prim Lk 1,33).

Proti koncu Pisma Rimljanom sv. Pavel »dviga« nivo pisma, ki dobi svojo piko na »i« v čudoviti hvalnici: « Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda, in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval živim in mrtvim« (Rim 14,7-9).

Živeti »zase« pomeni živeti tako, kot da sem jaz merilo vsega; pomeni živeti tako, da se vse vrti okoli mene; pomeni biti zaprt v svoj ozek krog, katerega edini cilj je, da sem sam zadovoljen in so potešeni moji sebični cilji.

Živeti za Gospoda pomeni živeti »od Gospoda«, živeti življenje, ki je dar Svetega Duha. To je življenje, ki razodeva Gospoda, zato sv. Pavel vzklika: «Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

Življenje in fizična smrt za vernega  nista dva popolnoma ločena trenutka, dve različni stopnji življenja za Gospoda in z Njim. Prvi v veri in upanju, kot neka napoved, drugi,  ki nastopi s smrtjo, pa polna posest tega življenja. Gre za eno samo življenje, ki ga živim v Gospodu in z Njim, kot to lepo izrazi apostol Pavel v pismu Rimljanom: « Prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost, ne kakšna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,38-39). V pismu Filipljanom Pavel to misel še dopolni: «Živeti zame je Kristus in umreti dobiček« (Flp 1,21).

Življenje je eno samo. Vsak trenutek je kot kamenček v mozaiku. Ta zasveti v vsej luči, ko se s smrtjo izročimo popolnoma Gospodu in On sprejme našo življenjsko daritev. Pot, ki jo hodimo v veri za Kristusom, nas vodi domov, k Njemu, v Negovo kraljestvo, ki je večno!

4. postna nedelja – C

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 09 Marec 2013 19:21

Evangelij današnje, IV. postne, nedelje je eden najbolj slavnih odlomkov v Lukovem evangeliju. Vse v  tem odlomku je presenetljivo: nikoli do sedaj ni bil Bog predstavljen ljudem na tak način.  Sam odlomek se dotakne src ljudi, bolj kot potem neštete razlage. V sebi ima moč, da se dotakne našega srca, mišljenja in spomina, tako zbudi v nas obžalovanje, sram in domotožje.

Prilika začenja: »Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: 'Ta sprejema grešnike in je z njimi.' Tedaj jim je povedal tole priliko.« To izhodišče nam pomaga, da lažje spoznamo Jezusov odnos do grešnikov; prisoten je skozi ves evangelij, tukaj pa je še posebej podčrtan.

Na več mestih v evangeliju vidimo, kakšno pozornost je Jezus izkazoval grešnikom, na drugi strani pa tudi reakcije tistih, ki so se sklicevali na postavo. Grešniki so čutili, da jih sprejema, da jih ne obsoja v naprej, zato so ga radi poslušali.

Kdo so bili grešniki? Katera vrsta ljudi je bila mišljena pod to besedo grešniki? Če bi to bili kriminalci, se pravi osebe, ki so nevarne za družbo, bi razumeli Jezusove nasprotnike, ki so Jezusa kritizirali, da se druži z njimi. Bilo bi tako, kot da bi se  duhovnik družil s preprodajalcem mamil.

Farizeji so imeli svoj pogled na izpolnjevanje postave, zato je veljal za grešnika vsak tisti, ki ni posnemal njihove tradicije in načina izpolnjevanja postave. Po isti logiki so tudi Eseni, ki so bili skupnost, ki je živela v Qumranu in je še bolj dosledno izpolnjevala postavo, farizeje imeli za grešnike. Tako je tudi danes, da tradicionalisti, ki dajejo prevelik poudarek na  izpolnjevanje  predpisov, tiste, ki imajo bolj »širok pogled«, enostavno označijo za »slabe« vernike.

Jezus ni odprl vrat nebeškega kraljestva kriminalcem in tistim, ki se niso hoteli poboljšati, pa tudi ni rekel, da grešnikov ni, temveč se je zavzel za tiste, ki so imeli željo, da zaživijo lepše in polnejše življenje, pa se niso mogli rešiti iz objema tradicije, ki jih je že vnaprej odpisala.

Jezus ne pravi, da ni greha in da ni grešnikov. Dejstvo, da jih je imenoval »bolni«, to dokazuje. Bil je še bolj dosleden, kot dotedanja tradicija, ki je za greh imela storjeno dejanje. Jezus podčrta tudi greh, ki ga človek stori v mišljenju in besedah.  Postava je predvidevala sankcijo za uboj, Jezus pa pokaže, da je že greh, če drugega sovražim. Jezus je vsakemu grešniku dejal: »Pojdi in ne greši več!« Nobenemu ni rekel: »Pojdi in nadaljuj s svojim življenjem!«

To, kar Jezus obsoja, je, da človek preveč zaupa vase in ima sebe za pravičnega, boljšega od drugega in tako začne druge obsojati in zaničevati. Lahko bi rekli, da je Jezus bil bolj trd in neizprosen do teh ljudi, kot pa do samih grešnikov.

Novost Jezusovega odnosa do grešnikov ni njegova dobrota in usmiljenje,  vse to bi se lahko razložilo iz čisti človeškega vidika. Je pa nekaj, kar se iz tega človeškega vidika ne da razložiti, to je, da je grehe odpuščal. To lahko stori samo Bog.

Ravno to, da Jezus odpušča grehe, nam daje odgovor na vprašanje: »Kdo je Jezus«?

Vrnimo se k priliki o izgubljenem sinu. Je rdeča nit, ki povezuje vse tri prilike - o izgubljeni ovci,  o izgubljeni drahmi in o izgubljenem sinu - je misel, ki jo izreče  žena, ko najde drahmo: »Veselite se z menoj.« To misel tudi Jezus pove ob zaključku: »V nebesih, bo večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«

Rdeča nit v vseh treh prilikah je »veselje Boga«.  To je svetopisemska misel, ki nam Boga predstavi tudi v njegovem veselju, ko človek zaživi svojo Božjo podobnost v tem, da se osvobodi greha in zaživi pravi odnos do Boga in bližnjega.

V naši priliki to veselje preraste v praznovanje, kjer je pomembna tudi praznična obleka, prstan na roki, ki pomeni vez z družino, in zaklano jagnje, ki so ga zaklali vsako leto, ko so se spominjali čudežne rešitve iz Egipta.

Ruski pisatelj Dostojevski v enem od svojih romanov opisuje ženo, ki drži v naročju le nekaj tednov starega otroka. Ta otrok se ji v nekem trenutku prvič nasmehne. Žena je čisto iz sebe, začne jokati od sreče, naredi križ in se Bogu zahvali za dar, ki ga je bila deležna …

Ko človek doživi srečanje z Bogom pri sv. spovedi, ko začuti, da mu je greh odpuščen, takrat, če se zaveda, da je to čisti  zastonjski dar, tudi njemu pride na lice solza sreče, v srcu pa se naseli mir.

Postni čas je priložnost, da se tudi mi preko zakramenta sprave vrnemo v »objem Očeta«. Lahko se vrnemo, ker nas on že pričakuje, še več, je že »na poti proti nam«. Z dobro spovedjo ne bomo »razveselili Boga« samo Boga, temveč tudi sebe, ker bomo zaživeli to, za kar smo bili ustvarjeni: biti hči, biti sin, ki živi v »Očetovi hiši«, kjer nam nič ne manjka, pa čeprav dostikrat mislimo in si predstavljamo, da nas ta odnos utesnjuje in bi lahko »v svetu«, kjer bi mi sami odločali o tem, kar je dobro in slabo za nas, zadihali zrak svobode… Izgubljeni sin nam s svojo žalostno izkušnjo pravi, da temu ni tako!

22. dan posta – spet bo prišel v slavi, sodit žive in mrtve

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 09 Marec 2013 01:00

»Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva« (Mt 25,31). Peter v svojem govoru v Kornelijevi hiši o Jezusu podčrta: »Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem, ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričujemo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih« (Apd 10,39-42).

V poročilu o Jezusovem trpljenju je Jezus ves čas obtoženec. Obtožbe proti njemu se stopnjujejo: Ana, Kajfa, Pilat, gre za proces brez konca. Jezus poskrbi za preobrat: »Poslej boste videli Sina človekovega  sedeti na  desnici  Moči in priti na oblakih neba« (Mt 26,64). Kakšno nasprotje. Med Jezusovim procesom vsi sedijo, On stoji in je vklenjen. Na dan poslednje sodbe bodo vsi stali, On bo na prestolu, na desni Očeta.  Sedaj so ljudje in zgodovina, ki obtožuje Kristusa, na koncu bo On sodil človeštvo in zgodovino. Pred njim se bo odločalo, kdo bo »stal« in kdo bo »padel«. V veroizpovedi izpovedujemo: »In spet bo prišel v slavi, sodit žive in mrtve!«

Človek se je v času zgodovine prilagodil na marsikaj, na podnebne spremembe, bolezni, … Na nekaj pa se ne more: to je na »nepravičnost«, z drugo besedo: v sebi človek nosi željo po resnici, pravici … Kot smo žejni usmiljenja in sočutja, tako smo žejni tudi resnice.

Že modri pridigar v svoji knjigi ugotavlja: »Še sem videl pod soncem: na kraju pravice je tam krivica, na kraju pravičnosti je tam krivica. Rekel sem v svojem srcu: Pravičnega in krivičnega bo sodil Bog, kajti čas za vsakršno veselje in nad vsakršnim dejanjem je tam« (Prd 3,16-17).

Francoski mislec Paul Claudel trenutek vesoljne sodbe opiše kot trenutek, ko ne bo samo Sodnik, Božji Sin  »stopil z neba«, temveč je tudi trenutek, ko bo vse stvarstvo »padlo« pred Njega, da se razodene resnica, pravica in ljubezen!

Vsak naš trenutek je pomemben, neponovljiv, zato ga preživimo odgovorno v iskanju resnice, miru in ljubezni!

21. dan posta – sedi na desnici Očetovi

Podrobnosti

Objavljeno Petek, 08 Marec 2013 01:00

Prisluhnimo Jezusovemu zadnjemu govoru - pred vnebohodom - preden je zapustil ta svet in šel v nebesa.  Na vprašanje učencev, če bo v tem času obnovil izraelsko kraljestvo, je Jezus odgovoril: «Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji  oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel na vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,7-8).

Srce krščanskega oznanila ni ideja, ni neka stvar, temveč Oseba: oznanjati Kristusa v moči Svetega  Duha. Mi verujemo, da je Jezus šel v nebesa in sedi na desnici Očetovi. Potrebno je takoj podčrtati, da ni nobenega nasprotja med Jezusom,  ki je oznanjal evangelij, in Jezusom, ki ga oznanja evangelij, med Jezusom, ki ga predstavljajo evangeliji, in Jezusom, ki ga predstavlja Cerkev. Ali rečeno bolj teološko, da ni razlike med zgodovinskim Jezusom in Jezusom vere. To zelo lepo podčrta sv. Peter: «Zagotovo naj torej ve vsa Izraelova hiša, tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Mesija in Gospoda« (Apd 2,36). Med evangelijem, ki ga je oznanjal Jezus,  in evangelijem, ki ga oznanjajo apostoli, ni nasprotja, je nadaljevanje, kajti apostoli so oznanjali v moči istega Svetega Duha. Drugače povedano, govorili so tako, kot jih je vodil Sveti Duh.

Po Jezusovem vstajenju ni Jezus samo nekdo, o katerem Cerkev govori, temveč je tudi on sam, ki govori po učencih po Svetem Duhu. Ko Cerkev oznanja Jezusa Kristusa On postaja viden v svetu  po Svetem Duhu.

To je tudi velik izziv za novo evangelizacijo. Cerkev ne govori o Jezusu po «telesu«, t. j. po  človeških merilih, temveč po Svetem Duhu, kot v drugem pismu Korinčanom pravi sv. Pavel o svojem pojmovanju Jezusa pred spreobrnjenjem in po njem: «Čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako« (2 Kor 5,16).

20. dan posta – po pričevanju Pisma

Podrobnosti

Objavljeno Četrtek, 07 Marec 2013 01:00

»Je vstal«, »je bil obujen«, »Oče ga je obudil od mrtvih« … Vse te izraze najdemo v oznanjevanju učencev. Težava je v tem, da Kristus ne vstane znotraj prejšnjega življenja, kot je to veljalo za Lazarja, ki je potem zopet umrl. Jezus je vstal v »novo življenje v Božjem Duhu«. Gre za izkušnjo, ki je človeštvo do takrat ni poznalo, zato jo je tudi težko izraziti z našimi besedami in predstavami.

Gre za nekaj popolnoma novega. Jezusovo vstajenje je končna zmaga nad smrtjo in grehom. Ravno zaradi tega je nekaj, kar se dotika zgodovine, po drugi strani pa je svet vere. Sveti Duh je tisti, ki v srcu ustvarja pogoj, da lahko sprejmem to resnico. To lepo izrazi sv. Pavel v prvem pismu Korinčanom: «Če samo zaradi tega življenja zaupamo  v Kristusa, smo od vseh najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali« (1Kor 15,19-20).

Življenje kristjana je pot, ki nas vodi k Bogu, tlakovana z Božjo besedo, ki pa ima svojo srčiko v izpovedi, da je »Kristus Gospod«, zmagovalec nad smrtjo.  To je tisto bogastvo, ki nam je bilo dano in katero smo poklicani prinašati v ta svet. Na tej poti rasti naše vere je zelo pomembna Božja beseda. Zaradi tega II. Vatikanski koncil nam kristjanom polaga na srce, da to Besedo jemljemo v roke, jo beremo, premišljujemo in pustimo, da nas vodi, kajti samo tako bomo resnično spoznali Kristusa, našega Gospoda. Nepoznavanje  svetega pisma, je tudi nepoznavanje Jezusa Kristusa.

Branje Božje besede nas vedno vodi k molitvi. Kaj pa je molitev, če ne pogovor z Bogom?!  K temu pogovoru spada tudi poslušanje Boga. Tega pa slišim ravno po branju Božje besede.

Po Božji besedi nam je dan neizmeren zaklad. Naj ne bo »mrtev« in neizkoriščen!

19. dan posta - tretji dan je od mrtvih vstal

Podrobnosti

Objavljeno Sreda, 06 Marec 2013 01:00

Je vstal od mrtvih zato, ker tako Cerkev oznanja in uči ali pa je vstal od mrtvih in zato Cerkev oznanja to veselo novico?

Je vstal On, torej oseba Jezusa, ali pa je vstal v »glavah ljudi«, ki se niso mogli sprijazniti z njegovo smrtjo in »so ga oživi li«?

Najbolj jasen odgovor na te pomisleke  nam daje sam evangelij: »Bil je resnično obujen in se je prikazal Simonu« (Lk 24,34), so razlagali učenci dvema učencema, ki sta se vrnila iz Emavsa. Poudarek je na dveh besedah:  »resnično« in »je vstal«. Vzhodna cerkev je iz tega osnovnega sporočila naredila pozdrav, s katerim se pozdravljajo kristjani v velikonočnem času: »Gospod je vstal!« »Resnično je vstal!« Evangelist Luka na začetku svojega evangelija pove, da je  »vse od začetka natančno poizvedel«, da »bi spoznali zanesljivost naukov« (Prim. Lk 1,4).

Jezusovo trpljenje in njegova smrt sta za učence pomenila temo, razočaranje; sesul se jim je svet, ki so si ga zgradili. To notranjo krizo lepo izrazita učenca na poti v Emavs: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael« (Lk 24,21). Njuna vera je ugasnila, Jezusa sta »odpisala«, hitita novemu življenju naproti …

Vse se je obrnilo »na glavo«. Ko jim Vstali »pride naproti«,  takrat ta »mrtva vera oživi«, še več, ko jim pošlje Svetega Duha, postanejo pričevalci: da je Jezus iz Nazareta resnično Odrešenik, Gospod, Božji Sin, da »živi« in nas spremlja na »naših poteh«,  da je »temeljni kamen« novega  človeštva, kajti »v nikomer drugem ni odrešenja, zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se rešili« (Apd 4.12).

To odrešenje ni samo za  »določene« ljudi; vsem je podarjeno, ne samo v preteklosti, ampak tudi danes!

18. dan posta - bil je križan za nas

Podrobnosti

Objavljeno Torek, 05 Marec 2013 01:00

V knjigi preroka Izaija beremo: «Tisti dan bo  smrtnikova prevzetnost  klonila, človekova ošabnost bo ponižana, samo Gospod bo vzvišen tisti dan« (Iz 2,17). »Tisti dan« je dan Gospodovega  poveličanja, je dan, ko bo Gospod s križa oznanil: »Dopolnjeno je« (Jn 19,30). Ta dan ni neki oddaljeni dan, na katerega je padla senca zgodovine, je tudi današnji dan. Kot je na tisti dan pokazal svojo zmagoslavje nad človekovo zlaganostjo, ošabnostjo, ne s tem, da bi jih ponižal, temveč s tem, da se je sam ponižal.  To tako lepo izrazi sv. Pavel v pismu Filipljanom: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel  podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,6-8).

Križ je do Kristusa  veljal za nekaj sramotnega, ponižujočega. Rimski pesnik Ciceron pravi, da je križ nekaj, kar je potrebno skriti ne samo pred očmi, temveč tudi pred ušesi. Kot je že napovedal prerok Izaija: »Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim si  zakrivajo obraz, je bil zaničevan in ga nismo cenili« (Iz 53,2-4). Samo ena oseba ve v vsej polnosti, kaj je križ: to je Božja Mati Marija, njegova mati, kajti z njim je trpela. Drugi, na primer sv. Pavel, so križ poznali, kot  »Božjo moč«.

Na križu je bil premagan »stari človek« in s tem tudi »telo greha«. Simbol vsega greha je napuh, ki ga najdemo v ozadju vsakega greha.  Zato sv. Pavel pravi: »Za vse pa je Kristus umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen« (2 Kor 5,15).

Jezus je z »našim napuhom« šel na križ, umrl in  bil v grob položen, da bi tako nas osvobodil sužnosti greha, da bi z Njim lahko vstali » v novo življenje«.

17. dan posta – Utelesil se je po Svetem Duhu iz Marije Device.

Podrobnosti

Objavljeno Ponedeljek, 04 Marec 2013 01:00

»Glej, tvoja Mati!«( Jn 19,27). Cerkev je Kristusovo telo, »polnost njega, ki  v vsem vse napolnjuje«(Ef 1,23). Cerkev je že »sveta« in »brezmadežna«, kot beremo v pismu Efežanom: »da bi jo posvetil, ko jo je očistil s kopeljo vode  z besedo, tako, da bi sam postavil predse veličastno Cerkev, brez madeža, gube ali česa podobnega, da bo sveta in brezmadežna« (Ef 5, 27). V zemeljski dimenziji Cerkve vsaj za Marijo veljajo te besede, za katero vzhodna tradicija uporablja naziv »vsa sveta«, kar pri nas povzema  naziv »Brezmadežna«.  Cerkev je v Mariji prepoznala vzor vsake svetosti.  II. Vatikanski koncil to lepo izrazi z mislijo: « Za to, kar je Cerkev že dosegla v Blaženi Devici Mariji v vsej polnosti, moramo verniki še zmagovati nad grehom in rasti v svetosti« (Prim. LG 65).

Obe, Marija in Cerkev, sta kot nova Eva, kot nova »Sionska hči«, tako da imajo razlagalci Svetega pisma  težave, ko razlagajo stavek iz Razodetja: «Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Ta misel se lahko obrne na Marijo, pa tudi na Cerkev. Žena lahko predstavlja Božje ljudstvo v mesijanskih časih, to pa je lahko tudi Cerkev v svojih preizkušnjah. Drugi zopet pravijo, da gre za Marijo, novo Evo, sionsko hči, ki je rodila Odrešenika.

»Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestre njegove matere« (Jn 19,25). Tokrat je Adam, ki trpi, drevo, in Eva je sad drevesa življenja, o katerem beremo v knjigi razodetja: »na obeh straneh reke pa raste drevo življenja, ki dvanajskrat rodi in daje svoj sad vsak mesec. Listje tega drevesa je zdravilo narodom« (Raz 22,2).

Marija, ki  je trpela s svojim Sinom, ko je umiral na križu, je na poseben način sodelovala pri tem dejanju odrešenja. Ravno tukaj imajo izvor vse predstave o Mariji, ko o njej govorijo, kot o »modelu«, in »vzoru« Cerkve, kajti bila je na kraju,  kjer se je rojevala Cerkev, tesno povezana s svojim Sinom. Sveti Frančišek Asiški je to lepo izrazil z mislijo: Marija je »Devica, ki postaja Cerkev!«

3. postna nedelja – C – pridiga

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 02 Marec 2013 19:21

Današnji evangeljski odlomek nam predstavi Jezusov način pridiganja: za osnovo vzame dogodek, ko je Pilat pomoril nekaj Galilejcev in o žrtvah, ki so nastale, ko se je podrl stolp v kraju Siloi - To mu služi, kot izhodišče, da svoje poslušalce povabi k čuječnosti in k spreobrnjenju.

Svoje učenje Jezus vedno podkrepi s priliko, tokrat o nerodovitni smokvi.

Mnogi so si razlagali, da se je vse to zgodilo zato, ker so pač bili grešniki. Jezus se s tem ne strinja. »Povem vam, da ne! A če se ne spreobrnete, boste vi enako pokončani«.

Iz tega Jezusovega odgovora, lahko pridemo do pomembnega učenja: nesreče niso, kot mnogi mislijo, kazen, ki je zadela ponesrečene, so pa znamenje za nas, danes in tukaj.

To je pomemben ključ za branje dogodkov, ki se dogajajo med nami, da ne  izgubimo vere in zaupanja v Boga. Jezus nam pokaže, kako odreagirati, ko bomo slišali za nesreče in katastrofe. Vse to nam daje možnost, da poglabljamo misel o krhkosti našega življenja, o potrebnosti biti vedno in povsod čuječ, da se ne navežemo suženjsko na ta svet in stvari, ki jih bomo morali nekega dne zapustiti.

Osrednja misel evangeljskega odlomka je beseda, ki se pojavi že na začetku Jezusovega javnega delovanja, vabilo k spreobrnjenju.

Svoje učenje Jezus začenja: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,1,15). S temi besedami Jezus želi povedati, da se je čas pričakovanja zaključil, nastopil je čas odločilnega božjega posega. Torej v tem času, ki je nastopil, se odloča vse. Vse je odvisno od tega, kako bom odgovoril na to povabilo.

Spreobrnjenje navadno jemljemo, kot neko obvezo. Tukaj je mišljeno bolj, kot možnost, kot dar. Ni neka težka in mrka novica temveč vesela, saj nam odpira nove dimenzije in možnosti našega bivanja.

Nihče ni v svoji rasti in zorenju prispel do stopnje, ko bi lahko rekel: »sem dosegel vrh«. Pa tudi nihče ni padel tako nizko, da bi se iz tega ne mogel izkopati. Pa čeprav so v življenju situacije, ki izgledajo, kot brezizhodne. Za vsakega je možnost, da spremeni situacijo, toda ne sam temveč z Božjo pomočjo. To Jezus zelo lepo pove z mislijo: »Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v  Božje kraljestvo«. Učenci so ga takoj vprašali:«Kdo se torej more rešiti!«. Jezus jih odgovori:« Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče!« (prim Mt 19,23-27).

Jezus nas ne pošilja spreobračati drugih, temveč sebe. Spreobrnite se, spokorite se! Vsakdo je odgovoren za svoje grehe in napake, zato naj spreobrne sebe in naj zase dela pokoro. Ko bo prišel gospodar iskat sadu, nas ne bo vprašal po tujem drevju, temveč se bo ozrl po vejah naše smokve.

Če želimo, da bo naš dan lepši in srečnejši, se bo treba tudi v marsičem spreobrniti: od prepirljivosti k složnemu sodelovanju, od vrtičkarstva k iskanju skupnih koristi, od občudovanja vsega kar je tuje, k zdravi samozavesti, od  pretirane zavarovanosti v ta svet in telesnost k spoštovanju duhovnih vrednot…

Če se želimo resnično spreobrniti  ne smemo računati sam o nese, temveč na Boga. Njemu se moramo odpreti, vanj zaupati, samo tako se lahko začne pisati »nov list naše osebne zgodovine!«

16. dan posta - Zaradi nas in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 02 Marec 2013 01:00

»Zakaj je Bog ustvaril svet?« Vprašanje, ki se ne  pojavlja samo danes, temveč spremlja človeka skozi vso zgodovino. Ustvarila sta se dva odgovora. Prvi, ki v ospredje postavi človekovo odrešenje, in drugo, ki v ospredje postavi slavo Boga. V sveti noči, ko se Jezus rodi, sta v ospredju ravno ta dva vidika v »pesmi angelov«: slava Bogu in na zemlji mir ljudem. Tudi Božja beseda nam učlovečenje predstavi pod tem vidikom: da se razodene slava Boga, ki pa nima cilja v sebi, temveč je izraz ljubezni do človeka. Cerkveni učitelj sveti Irenej je to misel izrazil v stavku: »Slava Boga je odrešen človek!«

Bog je ljubezen in zato vsa njegova dejanja odražajo to njegovo bistvo. V bistvu gre samo za en motiv: Bog človeku da življenje, ki naj ne bo životarjenje, temveč odrešeno, kar pomeni v vsej svoji polnosti.

To misel zelo lepo podčrta evangelist Janez, ko v Jezusovi smrti na križu vidi najvišje dejanje Božje ljubezni.  Za Boga, ki je ljubezen, slava Boga ne more biti drugega, kot ljubiti. Ljubezen je osnovni razlog za učlovečenje Božjega Sina in  za njegovo smrt na križu. Naša veroizpoved lepo podčrta: »Zaradi nas ljudi in našega  zveličanja je prišel iz nebes.« Sveti Pavel v pismu Galačanom to zelo lepo podčrta: «Vzljubil me je in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Ravno zaradi tega piše v knjigi Razodetja: »Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas  kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen« (Raz 1,5-6).

To, kar velja za Jezusovo  smrt na križu, velja tudi za njegovo rojstvo: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). Bog nam je ravno zaradi tega, ker je svet tako ljubil, podaril svojega Sina.

15. dan – Po Njem je bilo vse ustvarjeno

Podrobnosti

Objavljeno Petek, 01 Marec 2013 01:00

Vprašanje je: «Zakaj nas je Bog ustvaril?« To vprašanje bi lahko tudi drugače postavili: «Zakaj je Jezus umrl za naše grehe?« Odgovor je: «Zato, ker nas ljubi!« Tako nam apostol Pavel odgovarja v pismu Efežanom: «Kristus je vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot  blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 5,2) in v pismu Galačanom: «Božji Sin me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Evangelist Janez to misel še bolj poudari: «Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Gre za čisti zastonjski dar! To je edina ljubezen na svetu, ki je »čisto zastonj«, ki ne zahteva nobenega vračila, ampak se samo daruje.

Jezus se je »naselil  med nami«, je trpel in nas odrešil, vse to je čisti dar ljubezni. Ni to slučaj, ni neka potreba ali pa neki skriti nameni, ki jih mi ne poznamo. Če bi to trdili, bi vsebinsko izpraznili evangelij.  Evangelij ni nič drugega, kot veselo oznanilo Božje ljubezni do nas po Jezusu Kristusu. Ne samo evangelij, celotno Sveto pismo je sporočilo skrivnostne in nedoumljive  Božje ljubezni do človeka. 

Božja ljubezen do človeka ima svoje korenine «od začetka«, kot to lepo izrazi apostol Pavel v pismu Efežanom: «Pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci« (Ef 1,4). Bog to potem razodeva skozi vso zgodovino odrešenja v čisto določenih gestah in dogodkih, da bi razodel človeku svoj odnos do njega. V polnosti ta odnos doreče v Jezusu Kristusu, kot nam razodeva pismo Hebrejcem: «Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu« (Heb 1,1). Najprej nam je Bog spregovoril po stvarjenju, ki je dejanje njegove ljubezni. Krona stvarjenja pa je človek, kot lepo pove četrta evharistična molitev: «Ker si ti edini dober in vir življenja, si vse zato ustvaril, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom ...« In kaj je drugega blagoslov kot podarjanje Božje ljubezni?!

14. dan posta: Bog od Boga, pravi Bog od pravega Boga

Podrobnosti

Objavljeno Četrtek, 28 Februar 2013 01:00

Svoj pogled bomo danes usmerili v skrivnost  Svete Trojice. Ko gledamo Jezusa, nas prevzameta dve trditvi, ki sta si nasprotujoči:  »Lep, najlepši si med človeškimi sinovi« (Ps 45,3) in »On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega  obstoja« (Heb 1,3).

Mislim, da je razlaga tega nasprotja v tem, da je Jezus  odrešil lepoto s tem, da je utelešena  ljubezen. Naša duša je ranjena po grehu in postane lepa takrat, kadar ljubimo Boga. Bog je vedno čista  lepota, ni nobenega madeža ali popravka. Bog nas ljubi in ne želi, da bi ostali zaznamovani z madežem, temveč, da bi lahko lepoto, ki jo je položil v nas, zaživeli v vsej njeni polnosti.

S tem ko se je Jezus učlovečil, je nase vzel naše madeže, našo krhkost in umljivost, da bi nam omogočil, da bi mu postajali podobni v tem, da vzljubimo lepoto, ki je odsvit Boga.

To misel nam lepo razvije sv. Pavel v prvem pismu Korinčanom: »Ker svet preko modrosti ni spoznal Boga v njegovi modrosti, je Bog po norosti oznanila sklenil rešiti tiste, ki verujejo« (1 Kor 1,21). Če to misel obrnemo na lepoto, to pomeni:  Ker človek, gledajoč lepoto stvarstva, ni bil sposoben, da spozna lepoto Stvarnika, je Bog sprejel drugo pot, da razodene svojo lepoto: pot skrivnosti trpljenja in smrti svojega Sina, kar je »norost za ljudi.

Lepota se je utelesila. To je izvir in model vsake lepote. Zato sv. Pavel pravi: «Kajti Bog, ki je rekel: 'Iz teme bo zasvetila luč,' je zasijal v naših srcih zaradi razsvetljenja  Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa« (2 Kor 4,6).

13. dan posta - Edino rojeni Božji Sin

Podrobnosti

Objavljeno Sreda, 27 Februar 2013 01:00

»Čeprav je bil Jezus v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom, da se v Jezusovem imenu pripogne vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo, da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta« (Flp 2,8-11).

Sv. Pavel v tej hvalnici pod  grškim imenom »Kyrios«, latinskim »Dominus« in italijanskim »Signore« želi sporočiti, da je to ime za Boga. 

Bog Oče je dal Jezusu, ki je bil pravi človek, ime, ki ga ima tudi on. To potrjuje tudi Jezus sam, ko pravi: «Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18). Ni Pavlovo odkritje, da je Jezus Gospod. Sam Jezus nam to razodeva: »Ko boste povzdignili  Sina človekovega, boste spoznali, da sem jaz« (Jn 8,28), malo prej pa pravi: »Če namreč ne boste verovali, da jaz sem, boste umrli v svoji grehih« (Jn 8,24). Grehi so nam odpuščeni ravno po tem imenu, po tej osebi. Zanimivo je poročilo o Jezusovem trpljenju: ko pristopijo vojaki, da bi Jezusa prijeli, jih jasno vpraša: »Koga iščete!« Odgovorijo mu: »Jezusa Nazarečana.« Rekel jim je: »Jaz sem.« Ko jim je rekel: «Jaz sem,« so stopili nazaj in padli na tla (Jn 18,4-6).

Zakaj so stopili nazaj in popadali? Zato, ker je izgovoril Božje ime. To Božje ime je  povezano z popolno poslušnostjo Očetu, do smrti, smrti na križu. To lepo podčrta evangelist Janez: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da nič ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče« (Jn 8,28). Jezus ni Gospod  ob Očetu, ni namesto Očeta, ampak je slava Boga Očeta.

Bogu ni zadoščalo, da nam je sebe razodeval po prerokih, ki jih je pošiljal. »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih. V teh dneh poslednjega časa nam je spregovoril po Sinu« (Heb 1,1-2). Kakšna je razlika v razodevanju Boga med preroki in Jezusom? Jezus ne govori o Bogu kot ljubezni, on je  Božja ljubezen, kot pravi sv. Janez: «Boj je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« ( 1 Jn 4,16).

12. dan posta: Jezus je Gospod!

Podrobnosti

Objavljeno Torek, 26 Februar 2013 01:00

To izpoved je Cerkev podedovala od apostolov. V antičnih cerkvah v prezbiteriju najdemo največkrat  upodobitev Kristusa, ki ga imenujemo  »Pantokrator« (vse je bilo ustvarjeno po Njem) in navadno napis: «On, ki je«. S tem želijo sporočiti, da je Kristus Gospod, pred katerim »se pripogne  vsako koleno bitij v nebesih, na zemlji in pod zemljo« (Flp 2,10).

»Jezus je Gospod« - ta izpove vključuje dva najvažnejša trenutka:  da je Jezus umrl za naše grehe in da je vstal za naše zveličanje. Ravno zato je Jezus Gospod. Dogodki, ki so pripeljali k tej izpovedi, so še vedno navzoči in dejavni, ko izpovedujemo svojo vero: « Kajti če boš s svojimi usti priznaval, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9).

Na dva načina lahko pridemo v stik z temi dogodki odrešenja: po zakramentih in Božji besedi. Beseda, ki oznanja, da je Jezus Gospod, se imenuje »Kerygma«. Vzhodna duhovnost zelo poudarja »kontempacijo«, to je »sprejeti to Besedo«, jo ohranjati v sebi, jo  premišljevati z razumom in pustiti, da ta Beseda  »sede« v srce in nas vodi. Prvi korak je ustvariti ozračje, da lahko poslušamo. Najvažnejše sporočilo evangelija je: »Gospod je umrl! Gospod je vstal! Jezus je Gospod!«

Prvim kristjanom je bil zelo pri srcu vzklik: »Maranatha«, kar ima lahko več pomenov: »Pridi, Gospod!« , »Gospod je tukaj!« , »Gospod prihaja!«

Prosimo, da bi tudi mi imeli to vero, da Gospod prihaja k nam po vsakem zakramentu, Besedi, molitvi, po dobrih delih …

11. dan - Oče vsemogočni, Stvarnik nebes in zemlje

Podrobnosti

Objavljeno Ponedeljek, 25 Februar 2013 01:00

»Bog, ki z besedo vse ustvarja in ohranja, daje ljudem po ustvarjenih bitjih trajno pričevanje o sebi. Ker pa je hotel odpreti pot do nadnaravnega zveličanja, je vrh tega že v začetku razodel samega sebe prastaršem. Povabil ju je k notranjemu občestvu s seboj samim in ju odel s sijočo milostjo in pravičnostjo« (prim. Katekizem Katoliške Cerkve, št. 54).

Ni potrebno iskati zunanjih dokazov, da me Bog ljubi, kajti sam sem največji dokaz. To, da sem, je neskončni dar! Lahko bi parafraziral misel filozofa G. Marcela: «Bivam, torej sem ljubljen!« Za kristjana je gotovo to: «Biti, pomeni biti ljubljen!«

Mnogi danes stvarjenja ne doživljajo tako, saj pravijo: «Smo tu, ker smo igra slučajev in naključij.« Podobno razmišljanje najdemo že v Knjigi modrosti: «Kar po naključju smo se rodili, pozneje bomo, kakor da nas nikoli ne bi bilo …« (Mdr 2, 1-2).

V antiki so na svet gledali kot na nekaj, kar je »konkurenca« Bogu, kot sad neke potrebe ali pa kot napaka v odnosu do božjega sveta. Svet bi tako nastal  »po nesreči«, kot slučaj,  ali pa kot posledica kozmičnih zakonov. Z drugo besedo, kot goli slučaj in naključje!

Svetniki, ki so svet doživljali kot dar Božje dobrote, niso povedali nič novega. Sv. Avguštin tako razmišlja: «Velik si Gospod in velike hvale vreden, velika je tvoja moč in tvoji modrosti ni mere. In  tebe hoče hvaliti človek, ki je le drobec tvojega stvarstva, človek, ki nosi s seboj svojo umrljivost, ki nosi pričevanje svojega greha in pričevanje, da se ti, Bog, prevzetnim ustavljaš. In vendar – tebe hoče hvaliti človek, ki je le drobec tvojega stvarstva. Ti nas spodbujaš, da nam je radost tebe hvaliti, zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi!«

Svetniki so  nam na nov način približali že staro prepričanje, kot pravi Jezus: « Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro« (Mt 13,52).

Vsak od nas nosi v sebi »seme večnosti«, zato nas ni mogoče zreducirati/spraviti/ na golo naključje /razglasiti za golo naključje/, ne moremo imeti svojega izvira drugje kakor samo v Bogu!

Naj nam postni čas pomaga, da to še bolj spoznamo in se tega razveselimo!

2. postna nedelja

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 23 Februar 2013 19:21

Dragi bratje in sestre, ki ste se danes zbrali ob oltarju.

Lep pozdrav tudi vsem poslušalcem tretjega programa Radia Slovenia, program Ars, in poslušalcem Radia Ognjišče, ki ste z nami povezani preko radijskih valov.

Na drugo postno nedeljo  smo slišali evangeljski odlomek o spremenitvi na gori. Evangelist Luka nam pove motiv, zakaj se je Jezus povzpel na goro: »Šel je na goro molit.« Molitev je bila tista, ki je  prispevala k temu, da se je njegov videz spremenil in oblačila so sijala belo kot sneg in njegov obraz je žarel kot sonce.

Današnji dogodek nam pomaga, da bolje razumemo, kakšno mesto je v  Jezusovem življenju imela molitev in kaj nam molitev pove o bistvu Jezusove osebnosti.

Sem že slišal pomislek: «Zakaj se  je Jezus  toliko zatekal k molitvi, ko pa je bil Bog?« Ta pomislek pozablja na to, da je Jezus bil tudi človek. Ravno zaradi tega nam  molitev pomaga razjasniti bistvo skrivnosti njegove osebnosti. Zelo dobro je dokumentirano, da je Jezus Boga Očeta, ko se je v molitvi obračal nanj, klical »Abba«, to bi bilo po naše »Dragi Oče«,  še bolj  osebno »Moj Očka«. Ta način, s katerim se je Jezus obračal na Boga, je nekaj tipičnega za Jezusa in razodeva enkraten odnos, ki ga je imel do nebeškega Očeta.

Zanimivo je prisluhniti eni od teh Jezusovih molitev, kot jo je zapisal evangelist Matej v 11. poglavju od 25. do 26.  vrstice: »Tedaj je Jezus spregovoril: 'Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta,  in nihče ne pozna  Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.'«

Med Očetom in Sinom, kot se vidi, je popolno zaupanje, pravo družinsko vzdušje.

Tukaj pa se postavlja vprašanje: »Zakaj Jezus ni zase uporabljal naziva 'Sin Boga', temveč je uporabljal naziv 'Sin človekov'?“  Tudi sebe ni nikoli imenoval »Mesija«, ko pa so  ga drugi naslavljali s tem imenom, jim je zabičal, naj o tem ne govorijo. Razlog je v tem, da si je ljudstvo, ki je pričakovalo Odrešenika,  pod tem predstavljalo odrešenika v političnem smislu, ki bo vojaško obračunal z nasprotniki in grešniki. To razmišljanje je šlo v smeri, ki jo je prejšnjo nedeljo v evangeliju Jezusu predstavil Skušnjavec, da bi s silo in močjo pokazal svojo moč. Tudi Jezusovi učenci so imeli v glavi ta pogled na Odrešenikovo poslanstvo in se že videli, kako bodo deležni  posebnih položajev Jezusove slave in moči. Jezus se od začetka do konca bori, da bi pokazal, da on ni prišel, da uresniči ta vidik Odrešenika. Sam pravi, «da ni prišel, da bi mu stregli, temveč, da bi on nam stregel.«

Jezusovo pravo podobo Mesija bo razodelo šele njegovo trpljenje in njegova smrt. Zanimivo je, da sebe imenuje Mesija takrat, ko stoji zvezan pred velikim duhovnikom, ko ve, da bo obsojen na smrt in da toka te odločitve ni več moči spremeniti. Veliki duhovnik ga vpraša: »Si ti Mesija, Sin Slavljenega?« Jezus mu je odgovoril: »Jaz sem!« (prim. Mk 14,61).

Vsi nazivi, s katerimi ljudje, prijatelji, učenci, želijo opredeliti Jezusa, se pokažejo za nezadostne. Je »učitelj«, pa ne kot drugi, kajti uči z močjo. Je »Davidov sin«, ampak istočasno je tudi »Davidov Gospod«, je več kot prerok, več kot Jona, več kot Salamon. Zato je jasno, da so se ljudje spraševali: «Kdo je ta!«

Nekateri kritiki priznavajo Jezusa kot čisto navadnega Juda, ki ni rekel in naredil ničesar posebnega, a to je v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi; le-te pa lahko razumemo  samo, če priznamo nadnaravno razsežnost.

Zato je potrebno, da se vrnemo k današnjemu dogodku na gori Tabor. Tudi to, kar se je zgodilo na tej gori, se je zgodilo »za nas«. Kako pomemben je ta trenutek za nas, nam pokaže apostol Pavel v drugem berilu: »Jezus Kristus bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva« (prim. Flp 3,20).

Gora Tabor je kot odrto okno v naš jutri: zagotavlja nam, da bo naše krhko telo, ki je podvrženo minljivosti, nekega dne preobraženo sijalo kot luč. Še več, ta dogodek na m osvetli tudi sedanji trenutek, kajti osvetli to, kar je že sedaj naše telo, kljub temu, da je krhko, je »tempelj Svetega Duha«.

Telo v Svetem pismu ni nek manjvreden  privesek človekove osebnosti, ampak njen bistveni del. Človek nima telesa, temveč je tudi telo. Telo je bilo ustvarjeno od Boga, povzdignjeno z učlovečenjem, ko je »Beseda meso postala«; to telo je bilo posvečeno pri sv. krstu. Telo bo deležno nekega dne iste slave kot duša.

Kaj potem reči tistemu, ki trpi, še posebej, ko se pri bolezni srečamo z »zmaličenim« telesom? Še posebej se nas to dotakne, ko gre za nam drago osebo. Ravno za te je sporočilo o Jezusovi spremenitvi na gori tolažilno in polno upanja.  Bog bo preobrazil naša telesa, da bodo podobna njegovemu poveličanemu telesu. To velja tudi za ponižana in od smrti uničena telesa. Tudi Jezus, ki je na poti proti Jeruzalemu, bo tam deležen trpljenja, ko bo njegovo telo zaznamovano s trpljenjem in na koncu bo umrl. Toda, to ne bo konec; konec bo vstajenje in poveličanje. S poveličanim telesom mu bomo šli naproti tudi mi.

Še na eno sporočilo današnjega evangelija moramo biti pozorni. Spremenjenje našega telesa se ne bo zgodila samo »poslednji dan«. Lahko se dogaja vsak dan pri molitvi. Kdor se globoko zatopi v molitev, se spremeni. Ljudje, ki v življenju veliko molijo, to razodevajo tudi na svojem obrazu. Obraz je poln miru, na nek način žari.

Postni čas je tisti, ki nas vabi, da damo molitvi več prostora v svojem prezasedenem dnevu. Molitev je naše vzpenjanje na goro. Tako bomo tudi mi zaslišali glas Očeta, ki nas vabi, da poslušamo in sprejmemo za pot svojega življenja njegovega Sina Jezusa.

Na gori ne bo potrebno postavljati šotora, saj bo naše srce lahko postalo šotor, v katerega sprejemamo Jezusa in z njim njegovega Očeta in Svetega Duha.

Prosimo pri tej sveti maši, da bi tudi nam Bog naklonil kakšen milosten trenutek, poln lepote, svetlobe, v katerem bomo spoznali, da je On nad nami in z nami in nas spremlja še posebej v urah, ko se nahajamo v temi.

Amen!

10. dan posta – Verujem v Boga Očeta

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 23 Februar 2013 01:00

Bog Oče je velika skrivnost. V današnjem času bi lahko rekli, da je Njegova podoba zamegljena. Vzrokov za to je več. V prvi vrsti je pretirano poudarjanje veličine človeka. Ker je Bog Oče predstavljen kot počelo in izvor vsake avtoritete, se to zmanjšuje tako, da je počelo človeka on sam. Gre za misel, ki jo je razvijal že P. Sartre: «Če Bog obstaja, potem prostora za človeka ni!« Psiholog Freud si je prizadeval, da bi tej misli dal psihološko razlago, ko pravi, da je kult Boga Očeta samo projekcija očetovega kompleksa.

Zaradi te zgodovinske miselnosti, ki ima svoj negativen vpliv na doživljanje Boga Očeta tudi v današnjem času, je potrebno osvetliti pravo podobo Boga.

Potrebno se je vrniti k Svetemu pismu. Tam je ta podoba predstavljena v enem stavku: «Bog je ljubezen!« Če besedi Bog ne sledi nobena druga  beseda, je v Svetem pismu vedno mišljen Bog Oče. Da je Bog  ljubezen, nam razodeva evangelist Janez: «Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje« (Jn 3,16).

Katekizem se zato sprašuje: «Zakaj nas je Bog ustvaril?« Temeljna resnica, ki jo Sveto pismo in izročilo nenehno oznanjata, je: «Svet je ustvarjen v Božjo slavo!« Bog je svet ustvaril, razlaga sv. Bonaventura, ne zaradi pomnožitve slave, marveč za razodevanje slave. Bog namreč nima drugega razloga za stvarjenje kakor svojo ljubezen in svojo dobroto (prim.  Katekizem Katoliške Cerkve št. 293).

Bog nas je ustvaril, ker nas ima rad, kot pravi četrta evharistična molitev: « Ker si ti edini dober in vir življenja, si vse zato ustvaril, da bi svoje stvari napolnil z blagoslovom in mnoge razveselil s sijajem svoje luči!«

Tukaj je razlika med »Bogom filozofov« in »Bogom evangelija«, kot to povzame apostol Janez: »Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1 Jn 4,10).

Prvi korak je naredil Bog, mi na to pobudo samo odgovarjamo!

9. dan posta – VERUJEM

Podrobnosti

Objavljeno Petek, 22 Februar 2013 01:00

Jezus pravi: «Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). »Spreobrniti se« pomeni vrnite se nazaj; v Stari zavezi je to pomenilo vrniti se nazaj  k izpolnjevanju Zaveze.

Z Jezusom ta beseda »spreobrniti se« dobi nov pomen, bolj nas usmeri v prihodnost, kot v preteklost. Ne pomeni »vrniti se nazaj«, kot v Stari zavezi,  ampak narediti korak naprej, stopiti po veri v Božje kraljestvo. »Spreobrniti se in verovati« ne pomeni dveh različnih stvari, ampak gre za isti proces: spreobrnite se, da boste lahko verovali; po drugi strani pa, če verujem, se tudi nenehno spreobračam.

»Vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23) in »Bogu  ni nič nemogoče« (Lk 1,37). V veri ni točke, ko bi lahko rekel: «Dosegel sem vrh.«  Pred menoj se vedno znova odpira nov svet, vedno lahko verujem še z večjo močjo. Bog nas v veri »nenehno izziva«. Ko dosežemo neko raven, nas vabi naprej.

Nekdo je vero primerjal s skokom v višino, kjer se postavlja vedno nova višina, tako je prejšnja višina vedno znova preskočena. Tako je skoraj nemogoče predvideti tisto višino, ki jo bo tekmovalec preskočil.

Vera je resnično odgovarjanje na Božjo ljubezen in dobroto. Tako nas Bog vodi vedno višje, vedno bolj »k sebi«.

Pomembno je stopiti v to dinamiko, se prepustiti tej dinamiki, samo tako doživljamo, da smo v živem odnosu, kot je to med dvema osebama, ki se resnično ljubita.

Prvi dan posta je nad nami duhovnik izgovarjal besede: «Spreobrni se in veruj evangeliju!« Pojdimo na pot spreobrnjenja in utrdila se bo tudi naša vera!

8. dan Posta – Marija – Mati Cerkve

Podrobnosti

Objavljeno Četrtek, 21 Februar 2013 01:00

Marija je vzor in podoba Cerkve. V  svoji hvalnici poje: »Moč je pokazal s svojo roko, razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca. Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,51-53).  Čudimo se, da Marija govori o vsem tem, kot o že uresničeni stvari. Pa vendar vemo, kako je v Betlehemu ostala praznih rok, ko sta z Jožefom prosila od hiše do hiše, da bi ju kdo sprejel  pod streho.  Kako sta z Jožefom morala bežati v Egipt, da zaščitita pred razbesnelim Herodom novorojeno Dete. Marija se je v svoji hvalnici dvignila iz zemeljske logike k Božji: ona že vse gleda z očmi vere.

Sveti Pavel pove, kaj je vera: «Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Po veri torej Kristus živi v meni. Srce postane svetišče, kajti v njem se naseli Kristus. Tukaj pred nas stopi Marija kot model in vzor vsakega vernika, kajti na stežaj je oprla vrata Bogu in njegovim načrtom. Marija je istočasno zaprla in odprla vrata: zaprla za to, kar je človeškega, in odrla za to, kar je Božjega.

Drugi vatikanski koncil, ko govori o Cerkvi, pravi, da je deviška v toliko, v kolikor ohranja neokrnjen nauk vere (prim. Lumen gentium 64). Marija je tako prva, ki je odprla vrata Bogu. Sv. Avguštin lepo piše: » V veri je spočela, v veri je rodila … Preden ga je spočela v svojem telesu, ga je spočela v veri.«  Zato smo povabljeni, da jo posnemamo. Ona je Jezusa nosila v svojem telesu, mi smo povabljeni, da ga nosimo v svojem srcu. 

Po veri - po dobrih delih ljubezni, dobrote in usmiljenja - lahko tudi mi prinašamo v svet Kristusa.

Naj bo ta postni čas priložnost, da bo tudi po nas več Boga v tem svetu!

7. dan posta – Vrata našega srca so tudi vrata Cerkve

Podrobnosti

Objavljeno Sreda, 20 Februar 2013 01:00

Svetopisemsko sporočilo ohranja svojo  izredno aktualnost. Gledajoč v zgodovino, ko so se v prah  zrušili sistemi, ideologije, kako se nadaljujejo zgodovinski pretresi, ko padajo  vrednote, ki so se nekdaj zdele trdne. Ob tem se tudi nam postavlja vprašanje, ki si ga je postavljal pred davnimi stoletji  že prerok Habakuk: «Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo, na zatiranja ne moreš gledati: zakaj torej gledaš varljivce in molčiš, ko krivični požira pravičnejšega od sebe« (Hab 1,13)?

Zakaj toliko trpljenja? Zakaj toliko ljudi trpi lakoto? Zakaj toliko nasilja in nečlovečnosti? Nad vsem tem se ne pohujša tisti, ki ima vero, kajti v njej najde potrebne odgovore in upanje.

Vera je orožje Cerkve.  Rast Cerkve je ravno po veri. Ustanovljena je bila na veri in živi po veri.

Sveti Avguštin zato prosto  razmišlja ob odlomku iz Lukovega evangelija (prim. Lk 22,31-32).  Ti si Kristus, Sin živega Boga,  skala, na katero bom postavil svojo Cerkev. Skala je Petrova vera. Primat Petra je primat vere. Peter je odprl vrata Kristusu s tem, da ga je sprejel takšnega, kot  je, kot Sina živega Boga. Naloga, ki mu jo Kristus daje, je v tem, da v tej veri potrjuje svoje brate.

Ko govorimo o primatu Petra, je potrebno imeti pred očmi, da gre tukaj za vprašanje vere. Če Rim želi nadaljevati poslanstvo, ki ga je prejel sv. Peter, mora biti »caput fidei«, središče vere, ne samo prave in neokrnjene vere, ampak tudi žive in dejavne vere.  Po tej živi veri lahko ponavljamo z evangelistom Markom in Lukom:  »Vse je mogoče tistemu, ki veruje« ( prim. Lk  1,37 in Mr 9,39).

Samo živa vera lahko dela čudeže in prestavlja gore. Kakšna je naša vera? Prosimo Gospoda, da jo pomnoži!

6. dan posta: pravični živi iz vere

Podrobnosti

Objavljeno Torek, 19 Februar 2013 01:00

Vera ne utesni mojega življenja, tako osebnega, kot poklicnega. Obratno, vsemu daje svojo vrednost. Že starozavezni prerok, nam malo poznan, Habakuk govori: «Pravični pa bo po veri svoji živel« (Hab 2,4). To misel potem povzame apostol Pavel v pismo Rimljanom (prim. 1,17) in Hebrejcem (prim. 10,37-38). 

Kaj nam želi sporočiti ta svetopisemski  stavek? Ker ga prerok Habakuk prvi uporabi, je zanimivo videti, kaj on želi sporočiti?  Na začetku se prerok pritožuje Bogu, ker dopušča krivico in trpljenje. Bog mu odgovarja, da je vse to le prehodno. Prerok se s tem ne strinja. Bog mu pokaže, da je potrebno narediti korak k veri. Bog ne odstrani preizkušenj, povabi k zaupanju Njemu in Njegovi pravičnosti.  Sporočilo  preroka  ni v tem, da nam na novo razloži Božje delovanje, ampak v povabilu k veri in zaupanju. Samo v pogovoru z Bogom, v upanju proti upanju, lahko pravilno berem svojo in svetovno zgodovino.

Sporočilo, ki nam ga Bog daje po preroku, je: zgodovina je nenehen boj med dobrim in slabim, krivičniki, ki se šopirijo in preganjajo pravične. Zmaga dobrega in pravičnih ni takojšnja, dostikrat je mi ne doživimo in okusimo. Toda Bog je nad zgodovino, ki jo pišejo ljudje, konec bo dober, ker je to zagotovil Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo. Potrebna je vera in zaupanje!

To misel razvija tudi sv. Avguštin v svoji knjigi »De Civitate Dei«(O Božji državi): »Cerkev je romarica v času med preganjanji sveta in tolažbami Boga. Tudi, ko Cerkev doživlja preganjanja, v upanju,  da ta prenehajo,  živi iz vere : 'zmaga, ki premaga svet, je naša vera' (1 Jn 5,4).«

Prosimo, da bi se naša vera prečistila in utrdila!

5. dan posta: pravični živi iz vere

Podrobnosti

Objavljeno Ponedeljek, 18 Februar 2013 01:00

Vera ne utesni mojega življenja, tako osebnega, kot poklicnega. Obratno, vsemu daje svojo vrednost. Že starozavezni prerok, nam malo poznan, Habakuk govori:«pravični pa bo po veri svoji živel« (Hab 2,4). To misel potem povzame apostol Pavel v pismo Rimljanom (prim. 1,17 in Hebrejcem (prim. 10,37-38). 

Kaj nam želi sporočiti ta svetopisemski  stavek? Ker je prerok Habakuk, ki ga prvi uporabi, je zanimivo videti, kaj on želi sporočiti?  Na začetku se prerok pritožuje Bogu, ker dopušča krivico in trpljenje potem Bog odgovarja, da je vse to le prehodno. Prerok se s tem ne strinja, Bog mu pokaže, da je potrebno narediti korak k veri. Bog ne odstrani preizkušenj, povabi k zaupanju Njemu in Njegovi pravičnosti.  Sporočilo  preroka  ni v tem, da nam na novo razloži Božje delovanje ampak v povabilu k veri in zaupanju. Samo v pogovoru z Bogom, v upanju proti upanju, lahko pravilno berem svojo in univerzalno zgodovino.

Sporočilo, ki nam ga Bog daje po preroku je: zgodovina je nenehen boj med dobrim in slabim, krivičniki, ki se šopirijo in preganjajo pravične. Zmaga dobrega in pravičnih ni takojšnja, dostikrat je mi ne doživimo in okusimo. Toda Bog je nad zgodovino, ki jo pišejo ljudje, konec bo dober, ker je to zagotovil Jezus s svojim trpljenjem in smrtjo. Potrebna je vera in zaupanje!

To misel razvija tudi sv. Avguštin v svoji knjigi »De Civitate Dei«: »Cerkev je romarica v času med preganjanji sveta in tolažbami Boga. Tudi, ko Cerkev doživlja preganjanja, v upanju,  da te prenehajo,  živi iz vere : »zmaga, ki premaga svet, je naša vera«(1 Jn 5,4).

Prosimo, da bi se naša vera prečistila in utrdila!

1. Postna nedelja – C /pridiga/

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 16 Februar 2013 19:21

Evangelij prve postne nedelje govori o Jezusovih skušnjavah v puščavi. S tem sporočilom začenjamo postni čas, čas, ki nam lahko pomaga, da obrnemo svojo pozornost od zunaj v našo notranjost.

Zgodovinsko je najbolj izpričano to, da je Jezus mnoge ljudi iztrgal iz sužnosti hudega duha.  

Ko je Jezus osvobodil nekoga, ki je dolgo trpel zaradi hudega duha in mu nihče ni mogel pomagati, so Jezusa njegovi nasprotniki obtožili, da »Z Belzebulom, poglavarjem hudih duhov, izganja hude  duhove« (Lk 11,15). Jezus takoj pokaže, kako smešna je ta trditev: če bi bil satan v sebi razdeljen, bi bilo že zdavnaj konec njegove moči. Jezus tudi takoj pove, da on izganja hude duhove z  Božjim prstom, kar pomeni, da je prišlo k nam Božje kraljestvo.

Satan so «močne temne sile«, ki so v svojih krempljih držale ljudi, toda sedaj je prišel močnejši. To nam največ pove o osebi Jezusa. Ravno zaradi tega se z njegovim prihodom za človeštvo začenja novo obdobje. Tega obdobja ne more začeti človek, tudi ne prerok, lahko ga začne samo Bog.

Zanimivo je, kako Jezus izganja hude duhove: »Ukazujem ti »; torej v imenu moči, ki je nad hudimi duhovi. Jezus se ne sklicuje na Božjo avtoriteto. On je Bog, zato mu takšno sklicevanje ni potrebno. Danes eksorcisti, to so tisti, ki izganjajo hude duhove, uporabljano obrazec: »Ukazujem ti, da imenu Gospoda Jezusa Kristusa zapustiš tega človeka!« 

Zmaga nad hudimi duhovi in nasploh nad slabim je znamenje, da se odrešenje začenja, kot so to napovedovali preroki.

Tudi danes smo priča, kako se slabo razrašča, se šopiri; o tem nam poročajo mediji dan za dnem. To, kar nam daje pogum in vliva zaupanje, je vera, ki nam govori, da lahko z Jezusom to slabo premagamo.

Mnogokrat doživljamo satansko moč slabega in skoraj ne vidimo izhoda iz tega kroga. Izhod je v tem, da se oklenemo Kristusa, da kličemo Njegovo ime, da po njegovih zakramentih rastemo v veri.

Jezus ni šel v puščavo, da bi bil tam skušan. Njegov namen je bil, da se umakne v samoto, da bi molil in poslušal Božji Očetov glas.

V zgodovini Cerkve najdemo mnogo žena in mož, ki so se umaknili v puščavo in tam preživeli vse svoje življenje. 

Na začetku postnega časa nas Božja beseda ne vabi, da se tudi mi odpravimo v puščavo, temveč da v svojem življenju najdemo puščavo, jo ustvarimo. Iti v puščavo pomeni, da si znamo vzeti čas za molitev, za branje in premišljevanje Božje besede, da bi tako našli pot, ki vodi k našemu srcu, kjer bomo lahko sami z Bogom in obenem prečistili odnos do bližnjega. Tako bomo začutili, kaj je za nas bistveno, pomembno, kaj navlaka, kaj zlaganost, kaj »temne sile«, ki nas zasužnjujejo in nam ne pustijo, da bi svoje življenje zaživeli v vsej polnosti.

4. dan posta: vera nas opravičuje

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 16 Februar 2013 01:00

Sveti Avguštin povezuje besede 85. psalma, vrstica 14: «Iz zemlje bo pognala zvestoba, z nebes bo gledala pravičnost« z  besedilom sv. Pavla (prim 1Kor 1,30 -31): «iz  njega pa ste vi v Jezusu Kristusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu!«

Opravičenje ni sad našega napora, ne moremo si ga sami pridobiti, je zastonjski Božji dar.

Sv. Avguštin to misel, da se človek sam ne more doseči opravičenja,  takole  razlaga: « Kateri siromak se lahko sam izkoplje iz svoje bede? Tisti, ki si ne more privoščiti obleke, ker nima sredstev, potrebuje, da mu nekdo daruje obleko …«

Ko se odprem Bogu, lahko od njega prejmem dar opravičenja. To je možno samo, ko verujem, kajti takrat se odprem daru, kot  pravi sv. Pavel v pismu Efežanom: «Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar.  Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil« (Ef 2,8-9).

Potrebno je razširiti vrata naše vere: čim bolj so široka, tem več Božjega življenja pride v nas. Z drugo besedo, z vero se nam odpre nov svet, kot pravi sleporojeni: « sem se umil in vidim« (Jn 9,15). 

Vrata vere nam odpre »Božja roka«, da bi nam podarila opravičenje in s tem odrešenje. Naša roka je tista, ki lahko ta dar sprejme ali pa zavrne!

V postnem času  odprimo svoje roke in sprejmimo dar, ki za nas pomeni novo, lepše in kvalitetnejše življenje!

3. dan posta : Vera v Jezusa Kristusa

Podrobnosti

Objavljeno Petek, 15 Februar 2013 01:00

V uvodu v svoj evangelij sv. Janez takole piše: «Tistim, ki so jo sprejeli /Besedo/, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga« (Jn 1,12). 

To pomeni  verovati, da je Jezus Božji Sin, da je Bog, ne toliko na temelju njegovih del temveč njegove osebe. Sprejeti Jezusa kot Boga, pomeni zame odrešenje. S tem, da se je učlovečil, je za nas odprl pot, da mi lahko postanemo Božji otroci. Cerkveni očetje zato pravijo: «Bog je postal človek, da  bi človek lahko postal Bog!«

Sveti Pavel v pismu Galačanom zato pravi: »Ko je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4). Tu je jasno nakazana povezava med Jezusovim prihodom med nas in našim posinovljenjem, odrešenjem.

Ves evangelij nam razodeva, da je Božji Sin prišel med nas kot zastonjski dar, da bi nas odrešil. To odrešenje k nam prihaja po veri v Jezusa Kristusa, Božjega Sina. Ime Jezus  pomeni »Bog, ki odrešuje«, kot  beremo v Matejevem evangeliju, ko govori o Jezusovem otroštvu: » Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov » (prim Mt 1,21). 

Postni čas je priložnost, da poglobimo svojo vero kot oseben odgovor na ta Božji dar!

2. dan posta :»Odprite vrata Kristusu!«

Podrobnosti

Objavljeno Četrtek, 14 Februar 2013 01:00

S tem vzklikom je blaženi Janez Pavel II. začel svojo službo Jezusovega namestnika na zemlji. Navdih je dobil pri Janezu Krstniku: «Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

Tudi 24. psalm v 7. vrstici  razvija podobno misel: «Vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave!« 

Psalm se sklicuje na trenutek, ko so skrinjo zaveze prinesli v Jeruzalem, da jo postavijo v tempelj na njeno mesto. Takrat se je razvil dialog med tistimi, ki so skrinjo nosili, in tistimi, ki so bili v templju, da skrinjo sprejmejo.

Cerkveni očetje vidijo v »tej vrstici« Vstalega Gospoda, ki se spušča v predpekel, da odpre tistim, ki tam čakajo, vrata v nebesa.

Sveti Avguštin v teh vratih vidi vrata našega srca,  preko katerih Gospod želi vstopiti v naše življenje: «Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20).

V Svetem pismu velikokrat srečamo besedo vrata. Vrata pomenijo prehod »od zunaj noter«, z drugo besedo pomenijo: komunikacijo, sprejem, intimnost, pa tudi skrivnost.

Ko človek odpre vrata Kristusu, postaja svoboden, rešen greha, kot pravi sv. Pavel v pismu Galačanom: «Kristus nas je osvobodil za svobodo« (Gal 5,1).

Osnovna pogoja, da lahko sprejmem vero, sta notranje razpoloženje in odprtost.

Postni čas je milostno obdobje, ko se prepuščam Bogu, da me osvobodi navezanosti in greha. S tem pa se odpiram Bogu in tako postajam deležen sadov Kristusovega križa.

1. dan posta: Vrata vere so nam odprta!

Podrobnosti

Objavljeno Sreda, 13 Februar 2013 01:00

»Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti!« (Gal 5, 1). Vrata vere se nam odpro po treh pogojih, ki bi jih lahko imenovali »vrata«, to so: vera, upanje in ljubezen.

To so posebna vrata, ki se odprejo od znotraj. Človek jih odpre, ko odgovori na Božje trkanje na vrata. Bog spoštuje človekovo svobodo. Jezus, ki je na velikonočno jutro vstopil pri zaprtih vratih v dvorano zadnje večerje, stoji pred vrati našega srca in trka (prim. Apd 14,27).

Bog, tako beremo v Apostolskih delih, je poganom odrl vrata k veri (Apd 14,27). Bog odpira vrata k veri, v kolikor daje možnost človeku, da lahko veruje, kot odgovor na oznanjevanje veselega oznanila /evangelija/.

Vera, upanje in ljubezen so tri vrline, ki so dar Boga, ker so njegov dar, dar Svetega Duha, istočasno pa so tudi naše vrline, ker so odgovor naše svobode. To povezavo s temi darovi lahko vidimo v pismu Galačanom 5,5-6: «Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni!«

Kristus prihaja k nam po vsakem človeku, v vsakem času, zato da ga v veri sprejmemo in zanj pričujemo v ljubezni ter čakamo blaženo upanje, da se razodene njegovo kraljestvo. Ko odpremo vrata svojega srca bližnjemu, jih odpremo Jezusu, ki je rekel: „Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili“ (Mt 25,40).

V postnem času nam Bog želi odpreti ta tri vrata po svojem Sinu, ki se je ponižal in šel za nas v smrt na križu, da bi nas odrešil, da bi lahko v vsej svobodi odgovorili na ta dar ljubezni!

5. nedelja med letom - pridiga

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 09 Februar 2013 19:21

Evangelist Luka nas na začetku petega poglavja popelje na genezareško jezero. Evangeljski odlomek je razdeljen v tri dele:

Najprej Jezus sede v čoln Simona Petra /simbol Cerkve/ in uči množico. Nadaljuje s prošnjo naj Peter odrine na globoko in vrže mreže za lov in to po neuspešnem nočnem lovu. Za Petra, ki je bil poklicni ribič, te besede pomenijo velik izziv. »Vreči mreže« je bilo zahtevno in naporno delo. Toda ima pogum, da stori to na Jezusovo besedo in doživi nekaj, kar lahko primerjamo izkustvu preroka Izaija, ko se sreča z veličino Boga in doživi svojo grešnost. Ne čuti se vrednega biti v Njegovi
Bližini:« Gorje mi,izgubljen sem, ker sem mož z nečistimi ustnicami, prebivam sredi ljudstva z nečistimi ustnicami in so moje oči videle kralja, Gospoda nad vojskami« (Iz 6,5).

Toda Jezus je prijatelj grešnikov, zato se ne oddaljuje od Petra, še več , povabi ga v svojo službo:«odslej boš lovil ljudi!« Odgovor Petra tovarišev je takojšen in celosten:«pustili so vse in šli za njim!
Peter je rekel Jezusu:«na tvojo besedo bom vrgel mreže!«
Ves poudarek je na moči Jezusove besede. Po njegovi besedi se slab nočni lov spremeni v bogat ulov. Nazadnje se še sami ribiči ujamejo na trnek njegove besede.

Nekateri cerkveni očetje trnek primerjajo božji besedi. Kakor se riba ne more ujeti, če trnka ne požre, tako tudi božja beseda ne more delovati, če jo človek ne ohrani v svojem srcu.

Pravi čudež ob genezareškem jezeru je ravno v tem, da so učenci Jezusovo besedo sprejeli vase in pustili, da ta beseda deluje v njih.

Naj bo vsak trenutek našega dneva odprt za božjo besedo, samo tako, bo tudi nas lahko vodil preko vseh naših pričakovanj!

4. nedelja med letom

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 02 Februar 2013 19:21

Današnji evangelij je nadaljevanje tistega, ki smo ga brali prejšnjo nedeljo.

Jezus se je vrnil v domači kraj, kjer je imel prvi javni govor. Bistvo tega govora je sporočilo, da se z njim začenja odrešenje. To kar so ljudje toliko časa pričakovali, upali in hrepeneli, se začenja uresničevati.

Današnji odlomek nam pokaže, kako je bil ta Jezusov nastop sprejet. Pričakovali bi navdušenje, srečo, saj se končno začenja uresničevati to, po čemer so ljudje tako hrepeneli in čakali. Pa nič od tega. Začeli so se spraševati: »Ali ni to Jožefov sin?« Z drugimi besedami: Nekdo, ki ga mi zelo dobro poznamo. Kako more nekdo, ki ga mi tako dobro poznamo uresničiti zgodovinske sanje?

Nezaupljivost Nazarečanov ni samo teoretska. Enostavno mu ne dovolijo, da bi stopil v njihova življenja, da bi Njegova beseda bila nad njihovimi besedami.

Zato tudi Jezus v Nazaretu ni mogel storiti nobenega čudeža. Evangelist Marko, ki tudi poroča o Jezusovi izkušnji s sokrajani, poudari z žalostjo, da Jezus tam ni mogel storiti nobenega čudeža zaradi njihove nevere.

Nevera je tista, ki ne dovoli, da bi se Božja ljubezen lahko udejanjila in da Božja beseda izgubi vso moč, ki jo ima v sebi. Nevera je tista, ki uniči moč tej besedi, kot so Nazarečani potisnili Jezusa na rob mesta in ga hoteli umoriti, da se ne bi več vrnil v njihovo sredo. To se ponavlja, ko mi ne sprejmemo Božje Besede z odprtim in zaupljivim srcem. Tako tudi mi Jezusa postavimo zunaj našega življenja. Tako tudi mi nadaljujemo »križev pot«, ki ima svojo prvo postajo v Nazaretu in se konča na Golgoti, na križu.

Od dogodka v Nazaretu Jezus čuti resničnost besed, ki jih bo izrekel svojim učencem: »Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega..!« To je poklic preroka. Na začetku svojega poslanstva prerok Jeremija govori o nerazumevanju, osamljenosti in nasprotovanju. Pa mu Bog odgovarja!«Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj, govori Gospod, da te rešujem!«

Apostol Pavel nam kaže pot, ki ji je potrebno slediti, to je pot h kateri moramo vsi težiti, to je pot ljubezni. Kdo je največji? Tisti, ki ljubi, ker tudi druge naredi velike s tem, ko jih ljubi. Skeptiku se to zdi neumnost, za realista so to sanje, ki jih ni mogoče doseči, za ekonomista izguba, za pravičnega je pot, na katero se splača podati. Samo ljubezen lahko spremeni srca ljudi in pomaga, da v Božji besedi človek začuti pot, ki mu jo Bog ponuja.

3. nedelja med letom – nedelja Svetega pisma

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 26 Januar 2013 19:21

Evangelist Luka, preden nam začne pripovedovati o Jezusu, nam pove, da je raziskal zgodovinske okoliščine, /»sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel..«/da bi nam tako izročil evangelij, ki bo postavljen v konkreten zgodovinski okvir.

V drugem delu današnjega evangeljskega odlomka nam evangelist predstavi začetek Jezusovega javnega delovanja. Jezusa srečamo v Nazaretu, v shodnici, kjer prebere odlomek iz preroka Izaija in potem začne s svojim komentarjem: »Danes se je to Pismo izpolnilo!«

To je model za vsako našo pridigo, katere naloga je, da nam predstavi navzočnost Gospoda med nami z besedo »danes«, to kar ste danes slišali v evangeliju, se uresničuje v tem trenutku. Z drugo besedo: danes me Gospod posvečuje in pošilja oznanjat evangelij , danes slepi dobiva vid, danes se voda spreminja v vino itd…

Prosimo za dar Sv. Duha, da se bomo ob vsakem nedeljskem srečanju ob oltarju osebno srečali z Gospodom, se čutili osebno nagovorjene in poslane v naš vsakdan.

Slišal sem pomislek : »Zakaj moram k sveti maši? Ali ni enako obiskati bolnika, narediti kakšno dobro delo?«.

K sveti maši grem, ker hrepenim po srečanju z Gospodom, ker ga želim vedno bolj spoznati. To srečanje mi da novih moči za teden, ki je pred menoj, da napolnjen z Božjo bližino lahko grem k bolniku, osamljenemu, saj nosim s seboj izkustvo bližine, ki mi daje moč.

Današnja nedelja je »nedelja Svetega pisma«. To je priložnost, da se spomnimo, da nam je Bog podaril Sveto pismo v duhovno spodbudo, da se pri njem okrepčamo in se iz njega učimo živeti polno krščansko življenje. Tudi v sedanji težki situaciji.

Vabim vas, da se odločite za redno branje Svetega pisma, kajti samo tako boste vsak dan dobivali spodbude za življenje po veri. 

2. nedelja med letom - nedelja verskega tiska

Podrobnosti

Objavljeno Sobota, 19 Januar 2013 19:21

Odlomek 2. nedelje med letom je eden tistih evangeljskih odlomkov, ki jih najbolje poznamo. /Jn,2,1-11/

Vsi vemo, da je bila na svatbi tudi njegova Mati Marija, da je bila ravno ona tista, ki je prva opazila zagato, da je zmanjkalo vina. Marija ni vase zagledana, ne išče, kako bi se kar najbolje počutila na gostiji, njej je veliko do tega, da bi drugi bili srečni, da se to praznovanje ne bi sprevrglo v razočaranje in obtoževanje.

Zato se obrne na Sina s preprosto besedo:«Vina nimajo!« Lahko bi Marijine besede prevedli tudi drugače:«Nimamo več vina!« Tudi mi mnogokrat ugotavljamo, da potrebujemo pomoč: da potrebujemo usmiljenje, odpuščanje, prijateljstvo, solidarnost…

Marija nam je pokazala pot: »Kar koli vam reče, storite!« To je pot preprostega poslušanja evangelija, je pot, ki jo vsi lahko prehodimo. Ko se odprem evangeliju, ga berem in poslušam, potem začnejo prihajati tudi znamenja Gospodove navzočnosti med nami.

Služabniki so šli k Jezusu in ta jim da zelo preprosto navodilo: »Napolnite vrče z vodo!« Tako preprosto navodilo, da se nekomu lahko zdi neumno:«kaj ima to opraviti z vinom, ki manjka?« Pa so ubogali. Še več, potem, ko so šest vrčev napolnili z vodo, si upajo nesti pokusiti starešini! Še enkrat so ubogali.

Praznovanje je bilo rešeno. Še več, lahko se je šele prav začelo.

Spoznali so, da je med njimi Odrešenik. Prišel je čas radostne bližine med Bogom in človekom, ki jo lahko vzporejamo z bližino, ki jo uživata nežno in močno ljubeča se zakonca.

Pozdravljeni

Podrobnosti

Objavljeno Četrtek, 03 Januar 2013 13:43

Dragi farani,

napočil je trenutek, ko smo lahko povezani tudi preko župnijske spletne strani. Ta želi postati naš »vaški trg«, na katerega prihajamo, da se srečamo drug z drugim, da zvemo novice, ki so skupnega interesa, itd…Hvala g. Izidorju Šojču, da jo je pripravil in da bo »bedel« nad njo.

Ni slučaj, da smo se odločili, da spletna stran zaživi ravno na praznik Gospodovega razglašenja, ki je razodetje Njega, ki je naša luč, resnica in življenje. Je tudi zgled za naše iskanje Resnice. Na poti skozi puščavo našega življenja potrebujemo zvezdo vodnico, nekaj, po čemer se lahko orientiramo.

Upam, da bo tudi naša spletna stran ena od takšnih zvezd, ki nam bo pomagala na poti rasti naše vere in utrjevala vezi prijateljstva v našem občestvu!

Bog daj, da bi bilo tako!

P. Lojze CVIKL, duh. pomočnik